Predvčeraj so nam v turistično informativnem centru v Sibu na Borneu pomagali poiskati družino iz plemena Iban, katero smo obiskali na njihovem domu. Ko smo v uradu čakali na prevoz, nam je pristopil novinar Malezijskega časopisa Eastern Times. Intervju je izšel v včerajšnjem izvodu časopisa:
Slovaški turist iz Slovenije.
Z rajskega otoka smo se z hitro ladjico vrnili na kopno. Odločali smo se kam naprej. Ko smo na avtobusni postaji vprašali za vozni red, so nam povedali, da avtobus za Jerteh pride čez eno uro, za Kota Bahru pa čez dve uri. Pri tem so dodali še »maybe« (mogoče), tako da po njihovem odgovoru res nismo vedeli ali bo avtobus sploh pripeljal. Ker smo takšnega pristopa že vajeni, smo se le nasmehnili in čakali dalje. Odločitev kam naj gremo pa vseeno ni bila težka, saj je čez 5 minut mimo napovedanega voznega reda, pripeljal avtobus za Kota Bahru.
Kota Bahru
Kota Bahru je tipično malezijsko mesto. Turistov skorajda ni, le tu in tam kak popotnik, ki tukaj prespi noč in nadaljuje svojo pot. Domačini so bili do nas iskreno prijazni. Iz nasmejanih obrazov je bilo videti, da so veseli, ker so nas spoznali in z nami izmenjali nekaj stavkov.
Jedli smo večinoma na lokalni tržnici skupaj z domačini. Najbolj nam je bil všeč »murtabak«,
palačinka zložena v kvadrat, polnjena pa z mesom ali bananami. Prava poslastica. Med sprehajanjem po tržnici smo se radovedno spogledovali s eksotičnimi sadeži in lokalnimi specialitetami,
s prsti kazali nanje in radovedno spraševali »What is this?« (kaj je to). Kadar nam niso znali odgovoriti, so nam jed oz. sadež pokazali, dali za poskusiti ali otipati, ne da bi nam ga poskušali prodati.
Lastnika hotela v katerem smo bivali smo prosili, da nam pokliče taksi, pa nas je kar sam odpeljal na 10 km oddaljeno nočno tržnico in nas čez dve uri prišel iskat, za kar sploh ni želel plačila.
V eni od indijskih restavracij je bil natakar neverjetno prijazen in ustrežljiv in se nam toliko posvečal, da sva z Davorjem začela sumiti, da nas hoče opetnajstiti. Naslednji dan smo ga srečali na ulici, prepoznal nas je in pozdravil, bil je spet enako prijazen in ni pokazal, da se mu kam mudi, oziroma da ima kakšne opravke. Povedali smo mu kam smo namenjeni, on pa se nam je celo opravičil, ker ne more z nami, saj ima prosta le dva dneva v mesecu in takrat mora po opravkih. Šele takrat sva z Davorjem doumela, kako sva bila prejšnji dan krivična, ko sva zaradi njegove prijaznosti mislila, da nam hoče kaj slabega. Kakšni smo postali ljudje, da ne znamo več odprtih rok sprejemati prijaznosti in dobrosrčnosti?
Cameron Highlands
Z nočnim avtobusom smo se odpravili v malo hladnejše okolje in sicer Cameron Highlands, ki leži na višini 1500 metrov. Kraj je znan predvsem po čajnih plantažah, ki so res čudovite, zgolj opisovanje ne more dovolj dobro prikazati njihove barve, mehkobe, svežine in lepote…
Ko smo pregledali ponudbo agencij, smo se odločili, da si lahko izlete v okolico organiziramo kar sami z lokalnimi prevozi, taksiji in peš.
Obiskali smo tudi farmo jagod,
in farmi kaktusov in metuljev. Na farmi metuljev smo imeli priložnost čisto od blizu videti škorpijone. Davor je tako buljil vanje, da so mu sončna očala padla mednje. Ko je paznik rešil očala iz kletke, je iz nje potegnil še dva škorpijona in nam ju dobesedno iz dlani ponujal. Ker nihče od nas ni hotel prijeti škorpijona v roko, je bil paznik videti nekako užaljen. Prepričeval nas je, da škorpijoni pri dnevni svetlobi ne vidijo in zato morajo svoj plen najprej zgrabiti s kleščami, da ga sploh lahko pičijo. Poenostavljeno lahko torej zaključimo, da podnevi sploh niso nevarni. Pa kaj še!
Zanimivo doživetje v Cameron Highlands je bil nekajurni treking po džungli, kjer so nas vso pot spremljali mogočni nenavadni zvoki, za katere nismo vedeli od kod prihajajo. Kar nekaj časa smo oprezali kje bomo zagledali kakšno žival, čez čas pa smo se sprostili in nas zvoki niso več motili. Pot skozi džunglo je bila strma, blatna in spolzka, saj tukaj vsako popoldne dežuje. Med hojo smo oprezali za živalmi, se izogibali bujnim nepoznanim rastlinam, oprijemali za korenine in plazili čez drevesa, ki so nam prekrižala pot. Videli smo praproti visoke kot drevesa, od živali, pa smo srečali le velikanske mravlje. Ko smo bili že pošteno utrujeni, smo zagledali svetlobo na robu džungle. Veseli, da je poti konec, smo prispeli do budističnega templja. Tam smo se v lepem okolju med prijaznimi budističnimi menihi odpočili. Budisti verjamejo, da se lahko vsak posameznik največ o življenju nauči sam, s tem, da gleda, posluša, občuti in se potrudi razumeti svet okoli sebe. Tega se bomo držali tudi mi na naši poti.
Danes se je v islamskih deželah začel Ramadan, sveti mesec, ko se muslimani postijo od zore do mraka. Obred je namenjen učenju potrpljenja, skromnosti in duhovnosti.
Malezija je moderna, razvita dežela, menda najbolj v jugovzhodni Aziji, od nje bi naj bil bolj razvit le Singapur.
O deželah, ki jih obiščemo, preberem nekaj iz vodnikov in druge literature. Tisto, kar je pomembno, kakšni so ljudje in kako živijo, ne piše nikjer. Zato se najraje podajamo med ljudi. Med domačine, tiste, ki nas gledajo s široko odprtimi očmi, čim dlje od uhojenih turističnih poti, kjer je tujec le vir zaslužka. Zato se, kolikor je to le mogoče, izogibamo organiziranim turističnim izletom, ki jih ponujajo agencije. Na izlete se podajamo raje z lokalnimi avtobusi ali kako drugače, kar zahteva precej več truda, ampak saj ne potujemo zato, da bi nam bilo lahko.
Nekje, med odraščanjem kot popotnik, sem spoznal, da se zakladi tujih dežel ne skrivajo v naravnih znamenitostih, spomenikih in drugih objektih, temveč v ljudeh. Šele, ko spoznamo ljudi, spoznamo njihovo deželo. Naučil sem se tudi, da potovanja niso nekaj kar kupiš za denar, da bi se imel lepo, treba je investirati čas, ne denar. Ni pomembno kako zapravljamo denar, temveč kako zapravljamo čas, saj je čas resnično bogastvo življenja.
Danes, 19. dan v Maleziji, sem kupil lokalni časopis, da vidim o čem pišejo tukajšnji časniki. Saj menda sem že omenil, da so Malezijci muslimani in kako malo vem o islamu. Kitajec, lastnik hotela v Kota Bharu, ki velja za kraj z najmočnejšo islamsko tradicijo, nam je pojasnil, da se vsak Malezijec rodi musliman, torej nima možnosti izbrati vere. Razen naglavnih rut pri ženskah in molitev, ki se razlegajo iz džamij, je komajda opaziti moč, ki jo ima islam v Maleziji, kar sem spoznal šele danes, ob prebiranju časopisa.
Novica na prvi strani piše: Kartika: opravimo že s tem! Nadaljuje se na tretji strani: 32 letna mati in bivši model Kartika, prosi, da se kazen, ker jo je verska policija zasačila pri pitju piva, izvrši javno. Pravzaprav je niso niti zasačili, ampak je morala dati vzorec urina in je priznala, da je pred tem pila pivo. Kartika pravi, da spoštuje zakon, ki prepoveduje pitje alkohola muslimanom in da je pripravljena na kazen: šest udarcev s palico!
Na peti strani istega časopisa pa je celostranski oglas za pivo! Ironija, ali le nerazumevanje tuje kulture?
Izvedeli smo, da sta blizu tajske meje, dva tropska otoka imenovana Perhentian, s koralnim grebenom, belim peskom in palmami.
Takoj smo bili za to, da ju obiščemo. Poiskali smo čoln, ki nas je z vratolomno hitrostjo 80km/h, prepeljal na otok. Prvič sem občutil, da je voda trša od železniških tirov in cest, saj je čoln tako udarjal ob valove, da nas je metalo v zrak.
Seveda nismo bili edini, ki smo slišali za ta tropski raj, saj smo dobili prosto sobo šele v zadnjem, 18. hotelu na drugem otoku. Peš in z vodnimi taksiji smo tavali od hotela do hotela, iskali prosto sobo in prvih 17 hotelov je bilo polnih. Pravzaprav sploh ne gre za hotele, ampak lesene hiške z astronomskimi cenami glede na tukajšnje razmere. Raj ni za vsakogar.
Notranjost otokov tvori džungla, ki je z izjemo nekaj poti, neprehodna, zato se ves transport odvija po morju. Že prvi dan, med iskanjem hotela, smo morali polno natovorjeni po pešpoti skozi džunglo. Spredaj sva hodila jaz in Maša, ki sem jo moral krepko vleči za roko, saj je bila že utrujena od vročine,vlage in dolge poti. Ob vstopu v džunglo je zdolgočaseno, a sitno rekla: »Pa zakaj moramo tako daleč hoditi, pa še krokodil je tukaj…«. Vajen Mašinega prigovarjanja, sem ji rekel, da bomo kmalu v hotelu in jo dalje vlekel skozi džunglo. V istem hipu je Sara zakričala: »Res je krokodil!«. Na srečo pa je bil »le« ogromen grd kuščar.
»Krokodil« na srečo ni bil pravi, saj jih na otoku ni, smo pa imeli več sreče z morskimi psi, ki pa so bili še kako pravi. Koralni greben je tako rekoč pred vrati hotela, pisan podvodni svet poln koral in ribic mavričnih barv ter še marsičesa. Sara je imela masko za potapljanje in veselo smo plavali po tem naravnem akvariju. Dokler en dan Sabrina ni pridrvela iz vode, ker je videla majhne morske pse, drugi dan pa Sara, ker je videla skata z dolgim repom. »Krokodila« sem spregledal, morskega psa pa ne bom, sem rekel in s Saro sva šla na snorklanje na Rt morskih psov – Shark Point, saj so v agenciji povedali, da se da tam videti morske pse. Mislil sem, da je to pač ena izmed potegavščin, ki pritegne turiste, ampak sva vseeno šla. Najprej smo s čolnom odpluli do svetilnika, kjer sva se s Saro prvič v tandemu potapljala, oz. snorklala. Bilo je čudovito, bila sva dobesedno obkrožena z jato barvnih rib, pod nama pa korale vseh barv. Nato smo odpluli proti rtu morskih psov, kjer sem iz čolna najprej skočil jaz in nato Sara.
Saro sem močno držal za roko in snorkala sva v plitvini do treh metrov. Morski pes! Ja pravi, več kot meter dolg in obilen morski pes, je plaval nekaj metrov pred nama! Ne vem kako in zakaj, ampak radovednost je premagala strah in zaplaval sem za njim. Sara je zakričala, še močneje stisnila mojo roko in zaplavala z menoj. Precej dolgo sva plavala kakšnih deset metrov za njegovim repom in trepetala v strahu, da se ne obrne proti nama. Ko nama je izginil izpred oči, se je Sara obrnila k meni, dvignila dlan in mi kar pod vodo dala petko. Nepozabno.
Želela sva se vrniti v čoln, a nama je vodnik dal nekaj kruha za hranjenje ribic. Košček kruha stisneš v dlan, se potopiš pod vodo in gledaš stotine ribic, kako plavajo mimo tvojega obraza in ti jedo iz roke.
Nazadnje smo odpluli v želvji zaliv, kjer velikanske želve valijo jajca v pesek. Čoln se je ustavil dobrih sto metrov pred obalo, ko smo na dnu morja skozi kristalno čisto vodo zagledali temni madež. Poskakali smo v vodo in zagledali dve ogromni želvi, kako se paseta na dnu. Šele, ko sem se potopil do želve, sem videl kako je ogromna in s svojimi počasnimi gibi deluje prav elegantno.
Na tem kratkem izletu sva s Saro doživela nekaj resnično posebnega.
Galerija vseh fotografij iz Malezije.
Z ladjico, kateri se je med vožnjo tri krat pokvaril motor, smo se odpeljali na majhen otok. Ko smo končno prispeli, smo morali najprej poiskati sobo. Najprej smo iskali na eni plaži, ampak so bili že vsi hoteli zasedeni. Neki gospod se je ponudil, da nas pelje pogledati še na druge plaže, v druge hotele. Ko smo se usedli v čoln nas je želel potisniti, vendar nas ni mogel premakniti niti za centimeter. Med tem se je ves čas smejal. Ko smo mu pomagali potisniti čoln, smo končno odrinili.
Tudi na drugi plaži so bili vsi hoteli že polni. En drugi gospod nas je odpeljal na tretjo plažo, kjer pa je bilo polno kamenja, zato smo mu rekli, naj nas odpelje na drugi otok. Prosto sobo smo dobili v zadnjem hotelu na zadnji plaži. Končno smo se lahko stuširali in večerjali.
Naslednji dan sem odšla snorklati. Tudi ati je snorklal in povedal, da sta ga udarili dve ribici, a mu nismo verjele. Ati je Maši in meni želel pokazati barvno podvodno rastlino, ki odpira usta. Odšla sem proti njemu po vodi, ko sem pred seboj zagledala morskega lista, velikega 30 centimetrov. Zakričala sem in stekla iz vode. Tisti dan več nisem šla v vodo. Naslednji dan sem se opogumila in odšla potapljati. Tudi mene je udarila mala rjava ribica.
Z atijem sva še z osmimi ljudmi odšla na snorklanje z ladjico. Videla sva polno rib in koral, vse je bilo čudovito. Na ladji sva popila malo vode in jaz sem pojedla Dextra za energijo, saj je bila naslednja postaja Shark Point! Ko smo prišli, je bilo tam že polno ladij in ljudi, mislila sem, da ne bova videla nič. Po petih minutah pa sva ga zagledala, morskega psa, velikega približno 140 cm. Ati me je močno potegnil za roko in 15 minut sva plavala za njim. Bil je zelo lep, a malo sem se ga tudi bala. Potem sva ga še malo iskala, a bilo mi je že malo odveč in odšla sem na ladjo. Tam mi je vodnik dal kruh in odšla sem nazaj v vodo hraniti ribice. Bilo mi je zelo všeč, saj so naju ribice, ko so jedle kruh iz najinih dlani, žgečkale, bilo jih je na tisoče.
Zadnja postaja je bil želvji zaliv, kjer smo takoj zagledali dve želvi na morskem dnu. Bile so veliko večje, kot so bile videti od daleč. Ati se je potopil na dno do želve, jaz sem poskušala, a mi ni uspelo, saj je bila voda globoka devet metrov. Želvo je vodila drobna ribica in ko je ta odplavala proti gladini, ji je želva sledila. Na trebuhu želve sta bili dve veliki ribi, ki sta bili videti, kot da sta želvo pritrjeni.
Ko sva se vrnila in povedala, kaj sva videla, je mama skoraj omedlela. Odšli smo na odlično kosilo, nato pa se z ladjo vrnili nazaj na celino.
Še nekaj utrinkov iz Kuala Lumpurja…
Mopedisti imajo narobe obrnjene jakne in na hrbtu odprte zadrge.
Vozili smo se z »vlakom smrti«, kot sta ga imenovali punci, ki vozi po enotirni železnici 10 metrov nad mestnimi ulicami in se nevarno nagiba.
V eni izmed uličnih restavracij, smo doživeli bližnje srečanje s tremi velikanskimi podganami, ki so se podile naokrog. Punce smo s kriki zapustile restavracijo, Davor pa je hočeš nočeš moral za nami.
Na stojnicah s sadjem so ponujali durian, ki je pomemben sadež v azijski prehrani, naj bi imel celo zdravilne učinke, a zelo smrdi. V hotelu smo med hišnimi pravili naleteli celo na prepoved prinašanja duriana v sobo.
In še izkušnje s stranišči: že na obisku prvega, je Maša pritisnila na gumb, da bi izplaknila straniščno školjko, ampak namesto tega, je dobila močan curek vode v glavo. Ko je dvignila glavo in me pogledala z velikimi vprašujočimi očmi in mokrimi lasmi, sem lahko samo bruhnila v smeh. Gumbek je pognal curek vode iz cevi namenjene umivanju po veliki potrebi. S to izkušnjo sem naslednji dan še sama spoznala posebno napravo v obliki palice, ki ob pritisku na gumb prileze iz straniščne školjke in prične škropiti na vse strani, kar sem najbolj občutila na obrazu. Izklopila pa sem jo lahko le tako, da sem se še enkrat nagnila nad curek da sem dosegla gumb. Pa smo mislili, da se bomo s tovrstnimi težavami srečevali šele na Japonskem.
Na morje…
Pot smo nadaljevali proti morju do majhnega kraja Cherating. Odločili smo se za lokalni avtobus, ki je veliko cenejši. Kar ni bilo tako enostavno. Bilo je tropsko vroče, mi natovorjeni z nahrbtniki, avtobusne postaje pa nikjer. Domačini so nas usmerjali, zadnji ki smo ga vprašali, je šel celo z nami do postaje. Pošteno smo se namučili, prepoteni smo bili do kože in Mašo je gnala naprej samo še obljubljena lizika.
Na avtobusni postaji smo bili edini tujci. Vse ženske brez izjeme se bile oblečene v tradicionalna islamska oblačila: dolga tunika, krilo do tal in naglavna ruta. Izkušnja je bila res pristna, lokalna, bilo je vroče, avtobus je ustavil vedno, ko je kdo pozvonil in to kjerkoli ob cesti. In zvonili so pogosto. Vožnja je bila dolga le 40 km, vozili pa smo se dobri dve uri. Smo pa zato izkusili prevoz v neklimatiziranem avtobusu z domačini, namesto s turisti.
Zvečerilo se je že in ko smo prispeli na kraj kjer smo izstopili, smo imeli do hotela še pol ure hoje v temi. Sobe sploh ni bilo lahko dobiti in ker je bil že večer, smo vzeli prvo, ki se nam je zdela sprejemljiva, ne da bi vedeli kakšna je okolica. Naslednji dan se je izkazalo, da smo kar dobro izbrali: široka peščena plaža, ki jo zvečer prečistijo majhni rakci, bazenček, le peščica turistov, tu in tam kakšna lokalna restavracija in mala trgovinica, mala prijatelja opica in psiček
ter gecko, ki je skupaj z nami prebival v bungalovu.
Domačini se kopajo oblečeni, imela sem kar slab občutek ker sem bila v kopalkah, Malezijke pa v dolgih hlačah in z rutami na glavah.
V okolici je »operirala« skupina opic, ki so jemale vse, kar jim je prišlo pod roke. Pri opicah nikoli ne veš pri čem si, čeprav so majhne in ljubke, te lahko hitro napadejo in ugriznejo.
Smo blizu ekvatorja, kjer sta vročina in vlaga primerni le za lenarjenje, zvečer ko postane bolj znosno, pa pridejo nagajati komarji. Življenje v takšnem okolju mora biti naporno, ampak nam pravzaprav ni treba delati drugega kot lenariti…, zato se ne pritožujemo.
Po več kot enem dnevu vožnje z avtom, letali in avtobusi smo prispeli na začetek poti, v prestolnico Malezije, Kuala Lumpur. Kljub temu, da je bila že skoraj polnoč, smo bili budni, budni kot si lahko buden le takrat, ko se srečaš z nečim, kar si dolgo pričakoval.
Pri izhodu iz letališča je bilo polno taksistov, ki so vlekli tujce za rokave in jim obljubljali najcenejši prevoz v mesto. Kljub temu smo raje poiskali navadni avtobus in se z njim odpeljali v mesto. Po dobri uri iskanja hotela, v katerem smo imeli rezervacijo, so nam na recepciji lahko rekli le »sorry«, saj so namesto štirih, za nas rezervirali le eno posteljo. Nič hudega, smo pač poiskali drugega, v sobo vrgli nahrbtnike in se odpravili na večerjo. Lokalna ura je bila dve zjutraj, ampak, kjer so stojnice z azijsko hrano, ni napačne ure za večerjo.
Kot da bi želeli moje pisanje potrditi, sta se Maša in Sara, medtem ko to pišem, vstali iz postelje, v kateri sta se dobro uro priravljali na spanje in sedaj ponovno večerjata, čeprav je ura ena zjutraj!
Povsod prijazni, nasmejani obrazi, zdi se mi, kot da so nas pogrešali, nas čakali. S Sabrino sva tretjič v Aziji in počutiva se, kot da sva se vrnila k prijateljem, k tistim, ki so veseli, da te vidijo.
Žgečkljiva terapija za noge, ki jo izvajajo ribice z grizljanjem.
Trije dnevi v Kuala Lumpurju, so dovolj, da se privadimo na znane vonje in nepopisno gnečo Azije. Še vedno pa nas daje časovna razlika (plus 6 ur), saj kljub temu, da ves dan hodimo, zaspimo šele ob štirih zjutraj. Jutri pa bo treba zgodaj vstati, saj nas čaka vožnja z avtobusom na morje, nekam na vzhodno obalo, otrokom sva vendar obljubila kopanje!
Še to, iskrena hvala vsem za lepe misli in želje.
Galerija vseh fotografij iz Malezije.