Škorpijoni sploh niso nevarni

Z rajskega otoka smo se z hitro ladjico vrnili na kopno. Odločali smo se kam naprej. Ko smo na avtobusni postaji vprašali za vozni red, so nam povedali, da avtobus za Jerteh pride čez eno uro, za Kota Bahru pa čez dve uri. Pri tem so dodali še »maybe« (mogoče), tako da po njihovem odgovoru res nismo vedeli ali bo avtobus sploh pripeljal. Ker smo takšnega pristopa že vajeni, smo se le nasmehnili in čakali dalje. Odločitev kam naj gremo pa vseeno ni bila težka, saj je čez 5 minut mimo napovedanega voznega reda, pripeljal avtobus za Kota Bahru.

Kota Bahru
Kota Bahru je tipično malezijsko mesto. Turistov skorajda ni, le tu in tam kak popotnik, ki tukaj prespi noč in nadaljuje svojo pot. Domačini so bili do nas iskreno prijazni. Iz nasmejanih obrazov je bilo videti, da so veseli, ker so nas spoznali in z nami izmenjali nekaj stavkov.

Jedli smo večinoma na lokalni tržnici skupaj z domačini. Najbolj nam je bil všeč »murtabak«, 2009-Malezija_22 palačinka zložena v kvadrat, polnjena pa z mesom ali bananami. Prava poslastica. Med sprehajanjem po tržnici smo se radovedno spogledovali s eksotičnimi sadeži in lokalnimi specialitetami, 2009-Malezija_23 2009-Malezija_24 s prsti kazali nanje in radovedno spraševali »What is this?« (kaj je to). Kadar nam niso znali odgovoriti, so nam jed oz. sadež pokazali, dali za poskusiti ali otipati, ne da bi nam ga poskušali prodati.

Lastnika hotela v katerem smo bivali smo prosili, da nam pokliče taksi, pa nas je kar sam odpeljal na 10 km oddaljeno nočno tržnico in nas čez dve uri prišel iskat, za kar sploh ni želel plačila.

V eni od indijskih restavracij je bil natakar neverjetno prijazen in ustrežljiv in se nam toliko posvečal, da sva z Davorjem začela sumiti, da nas hoče opetnajstiti. Naslednji dan smo ga srečali na ulici, prepoznal nas je in pozdravil, bil je spet enako prijazen in ni pokazal, da se mu kam mudi, oziroma da ima kakšne opravke. Povedali smo mu kam smo namenjeni, on pa se nam je celo opravičil, ker ne more z nami, saj ima prosta le dva dneva v mesecu in takrat mora po opravkih. Šele takrat sva z Davorjem doumela, kako sva bila prejšnji dan krivična, ko sva zaradi njegove prijaznosti mislila, da nam hoče kaj slabega. Kakšni smo postali ljudje, da ne znamo več odprtih rok sprejemati prijaznosti in dobrosrčnosti?

Cameron Highlands
Z nočnim avtobusom smo se odpravili v malo hladnejše okolje in sicer Cameron Highlands, ki leži na višini 1500 metrov. Kraj je znan predvsem po čajnih plantažah, ki so res čudovite, zgolj opisovanje ne more dovolj dobro prikazati njihove barve, mehkobe, svežine in lepote… 2009-Malezija_36 Ko smo pregledali ponudbo agencij, smo se odločili, da si lahko izlete v okolico organiziramo kar sami z lokalnimi prevozi, taksiji in peš.

Obiskali smo tudi farmo jagod, 2009-Malezija_34 in farmi kaktusov in metuljev. Na farmi metuljev smo imeli priložnost čisto od blizu videti škorpijone. Davor je tako buljil vanje, da so mu sončna očala padla mednje. Ko je paznik rešil očala iz kletke, je iz nje potegnil še dva škorpijona in nam ju dobesedno iz dlani ponujal. Ker nihče od nas ni hotel prijeti škorpijona v roko, je bil paznik videti nekako užaljen. Prepričeval nas je, da škorpijoni pri dnevni svetlobi ne vidijo in zato morajo svoj plen najprej zgrabiti s kleščami, da ga sploh lahko pičijo. Poenostavljeno lahko torej zaključimo, da podnevi sploh niso nevarni. Pa kaj še!

Zanimivo doživetje v Cameron Highlands je bil nekajurni treking po džungli, kjer so nas vso pot spremljali mogočni nenavadni zvoki, za katere nismo vedeli od kod prihajajo. Kar nekaj časa smo oprezali kje bomo zagledali kakšno žival, čez čas pa smo se sprostili in nas zvoki niso več motili. Pot skozi džunglo je bila strma, blatna in spolzka, saj tukaj vsako popoldne dežuje. Med hojo smo oprezali za živalmi, se izogibali bujnim nepoznanim rastlinam, oprijemali za korenine in plazili čez drevesa, ki so nam prekrižala pot. Videli smo praproti visoke kot drevesa, od živali, pa smo srečali le velikanske mravlje. Ko smo bili že pošteno utrujeni, smo zagledali svetlobo na robu džungle. Veseli, da je poti konec, smo prispeli do budističnega templja. Tam smo se v lepem okolju med prijaznimi budističnimi menihi odpočili. Budisti verjamejo, da se lahko vsak posameznik največ o življenju nauči sam, s tem, da gleda, posluša, občuti in se potrudi razumeti svet okoli sebe. Tega se bomo držali tudi mi na naši poti.

5 komentarj/a/i/ev na “Škorpijoni sploh niso nevarni

  1. Helena, Gregor, Jaka

    Sabrina, mene pa zanima, kakšna je kaj hrana. Zgleda okusna, pa vendar je lahko to le optična prevara. Napiši nam kaj o hrani, okusih, vrstah mesa, ali je pekoča ali ne itd.
    LP
    Helena

  2. Barbara

    Hej! Njami- te palačinke pa bi še jaz poskusila. No saj bi poskusila kaj drugega tudi- radovednost pač. 😀 Kar se pa škorpijonov tiče- prste proč!!! Samo v SLO jih je varno prijeti v roko (ker imajo “naši” res blagi strup, ki odraslemu človeku ni nevaren), drugje po svetu pa cartanje teh živalic ni najbolj priporočljivo! Lepo se imejte, Barbara & Zoran
    P.S. To je bil nasvet, ki smo ga dobili na faksu od našega asistenta Roka, ki je nor na takšne in podobne živalce tak da on zagotovo ve, kaj govori! 🙂

  3. S&J

    Lepo da pišete tako redno, tako vas ne pogrešamo tako zelo in z vami delimo doživetja (zeleni od zavisti). Poljubčkajta nečakinji 🙂

    Sabrina, da ne boš pozabila slovnice – “s eksotičnimi sadeži”? (simon) 😛

  4. Deda in babi

    Lepe slike, toda na drevesu vas skoraj nisva prepoznala, tako ste se spremenili odkar ste odšli.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.