Kakšen začetek

Več kot teden dni smo se borili s kihanjem, kašljanjem in brisanjem nosov. Infekcija se je selila od enega do drugega družinskega člana. Ne preveč dobrega zdravja smo se poslovili iz Malezije in odleteli v Indonezijo.

Sredi noči smo pristali v Jakarti v Indoneziji. Že na letalu smo pridno izpolnili cel kup obrazcev, ki jih potrebuješ za vstop v državo. Ob vstopu na letališče je šlo gladko, oddali smo obrazce, plačali 100 US$ in dobili vize. Že pri naslednjem okencu, pa nas niso spustili naprej, ker nismo imeli kupljenih letalskih kart za vrnitev iz Indonezije. Uslužbenec je želel, da gremo sredi noči kupiti letalske karte, hkrati pa je povedal, da so sedaj linice za prodajo kart zaprte in da tudi internet ne dela in tako je počasi le prešel na bistvo. Hotel je namreč, da najprej mi pomagamo njemu (z denarjem seveda), da bo potem on pomagal nam. Sprejela sva dejstvo, da ga je treba podkupiti. Sploh nisva razmišljala o tem, kakšne težave bi nam lahko to prineslo, saj podkupovanje je kaznivo povsod na svetu. Ali pač ne?

Skoraj smo rešili problem, ko se je pojavil uslužbenčev šef in nas pospremil v svojo pisarno. Tam se je ponovila enaka zgodba, ni nam dovolil vstopiti državo brez povratnih letalski kart. Midva sva se izgovarjala na svojo nevednost in na otroke. Na koncu pogajanj pa je le rekel: “I help you, you help me”, dal nam je potne liste, mi pa njemu 10 US$. Z zneskom ni bil videti zadovoljen, ampak bilo je že prepozno, potni listi z vizami so bili že pri nas na varnem.

Na izhodu iz letališča nas je napadlo vsaj 10 taksistov, vsi so nas hoteli peljati v mesto za »masten« denar, ker pa sva približno vedela koliko bi naj plačali za vožnjo, sva se nekako pogodila. Opolnoči nas je taksi pripeljal v poplavljeno Jakarto. Nekatere ceste so bile popolnoma pod vodo, ta je segala do zgornjega roba koles avtomobila. Ponekod je bila cesta neprevozna in nismo mogli naprej, zato smo se obračali in vozili po stranskih poteh. To dogajanje sredi noči v neznanem mestu, me je navdajalo s strahom in nezaupanjem do voznika. Kljub vsemu smo srečno prišli do hotela in si odahnili, da je vse to za nami. V resnici pa je šele začenjalo.

Naslednji dan smo bile punce ob bazenu. Sara in Maša sta se kopali, jaz sem sedela in brala. Nenadoma so se za nekaj metrov premaknila tla in miza za katero sem sedela. Najprej sem pomislila, da se le slabo počutim in se mi je zavrtelo. Ko pa se je iz bazena pričela na vse strani izlivati voda, kot da bi ga kdo dvignil in stresal levo in desno, nisem več dvomila da gre za potres. Sara je pritekla k meni, rekla sem popolnoma mirno: »Mislim, da je potres.« Sara pa mi ni verjela, rekla je le: »Ja, ja!«. »Joj, kje je Maša?« sem vprašala Saro. Maša je bila še vedno v bazenu, kot da se ni nič zgodilo. V loži hotela so se lestenci zibali kot za šalo, vsi zaposleni so pritekli ven in rekli, da je bolje, da zdaj ne hodimo v sobo. To že, ampak kaj pa Davor? Je v sobi v 6. nadstropju, kako ga naj dokličem? Saj ne morem iti v hotel in pustiti otrok tukaj? Ali on sploh ve, da je potres? Receptorka mi je dala telefon in poklicala sem v sobo, ampak zvonilo je v prazno, saj Davorja ni bilo več v sobi. Čez par trenutkov se nam je pridružil pred hotelom, bili smo srečni, da smo skupaj, čeprav nismo vedeli kaj nas čaka.

6 komentarj/a/i/ev na “Kakšen začetek

  1. manja eder

    Pozdravljena družina Bračko !
    Verjetno se me ne spomnite, sem soseda od Jasmine in Petra Palčiča. Jasmina mi je povedala o vašem potovanju in ker sem letos prvič odšla na potovanje v Indijo za tri tedne s klubom popotnikov Zvoneta Šeruge (vodila nas je Neja), ne morem mimo vaših strani. Žal še jih nisem prebrala, samo prelistala. Si pa zagotovo vzemem čas med božično novoletnimi prazniki. Mene je Indija prevzela, tako, da v Februarju potujem nazaj-sama.
    Za vas pa moram reči; KAPO DOL,
    Občudujem vaše dejanje, od sedaj bom spremljala bolj pogosto.
    ŽELIM VAM SREČNO NA VAŠIH POTOVANJIH OKOLI SVETA, HVALA, KER JIH LAHKO DELIMO Z VAMI IN SEVEDA SREČNO POT DOMOV, KDAJKOLI ŽE PAČ BO.
    Manja Eder

  2. Marjetka vzgojiteljica

    Draga družina Bračko!
    Slučajno sem izvedela, da imate svojo spletno stran in sem si seveda vse pogledala in mi je srce kar močneje bilo, ko sem spoznavala vaša doživetja. Ko sem tako skakala od strani od strani, sem bila zelo vesela, ko sem brala o Mašinem rojstnem dnevu, ki je seveda že daleč za vami. In peščeni grad je ostal le v vaših srcih in na fotografijah.
    A, draga Maša, če velja, ti želim, da ti sedmo leto življenja da čim več lepih doživetij. Saj si daleč po svetu, a hkrati vedno doma, saj imaš družino poleg sebe. Tvoja mala šola je čisto nekaj posebnega in zelo zelo ti jo privoščim. Ko sem brala, koliko ste hodili po Himalaji, sem bila tudi jaz ponosna nate.
    Sara, ti pa tako živo opisuješ doživetja, da prosim, napiši jih še več. V mislih sem bila kar s tabo, ko so ti ribice pod vodo jedle iz rok.
    Želim vam srečo na poti in mnogo pozdravov – Marjetka

  3. ANITA

    Pozdravljena družina Bračko!
    Pravzaprav sploh ne vem kje naj začnem, zato bom začela kar od začetka. Že kar nekaj časa vem za vaša prekrasna potovanja. Tako sem tudi tokrat izvedela, od vaše najbljižje sosede, da boste za leto dni odšli oz. pobegnili iz pustega vsakdanjika. Tako mi je preko e-pošte poslala vašo stran, da lahko izvem kje vse hodite in kaj doživljate na svoji poti.

    Vsi članki so čudoviti (prebrala sem namreč vse – tudi iz Indonezije), toda članek o Dogodivščini na tropskem otoku, ki ga je napisal Davor me je tako prevzel, da se nisem mogla upreti ne da bi napisala par vrstic.
    Članek je napisan tako doživeto, nabit s čustvi doživljanja, da sem se kar potopila skupaj z vama. Res čudovit opis.
    Seveda vas bom spremljala še naprej. Želim vam čim manj neprijetnih doživetji (čeprav brez njih ne gre, saj bi brez tega bili opisi, kar malo preveč pocukratni (he,he)), pravzaprav naj jih bo čim manj.
    Srečno!
    vaša soseda

  4. Barbara

    Kaj sta Maša in Zoran v sorodu? Očitno je nekaj v genih ker tudi on na dopustu ne opazi potresa. Glavno da se je dobro izteklo- imate vsaj kaj o čem nam lahko pišete 😉 – da ne omenjate samo sanjskih plaž, slastne hrane in očarljivih opic.

  5. S&J

    No, ni glih idealen dopust, je pa doživetje 🙂 V slo ni takega potresa.. Maša pa je zakon, ko verjetno sploh ni opazla in se je zibala na valovih:))) Dobro napisano..
    P.S. V Sloveniji je mirno, brez potresov, 24 stopinj. Pa našiji so ogromni in slastni. Idealno vreme za dopust.. Pridete??? :):):)

  6. robert

    Ocitno smo bralci skoraj brez komentarja. O potresu so pisali tudi pri nas. Drzite se, za dezjem posije sonce in za potresom se menda tudi umiri, zdaj ste gotovo ze kje na podezelju,
    lep pozdrav

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.