Month: november 2009

Zbudili smo se zelo zgodaj, v temi, se oblekli in počakali na džip, ki nas je odpeljal v rezervat tigrov Kaziranga. Džip je bil odprt z vseh strani in bilo je mrzlo. Ker so živali na prostem v naravnem življenjskem prostoru, sem jaz že gledala če iz grmovja pokuka tiger ali nosorog. Parkirali smo džip in po poti naprej smo šli peš. Naenkrat sem zagledala približno deset slonov, ki so čakali na nas. Nasproti nam je prišel mali slonček in nas pobožal z rilčkom. Bil mi je zelo, zelo všeč, saj je imel lepo kosmato telo. A veselje je hitro minilo, saj je kmalu prišel nek gospod in rekel: »No good, no good!«, slončka udaril po čelu in ga poslal k mamici.

Videli smo tudi velikanskega slona, bil je kot mamut, okle je imel dolge več kot meter, bil je fantastičen. Vsi štirje smo se povzpeli na velikanskega slona. Na hrbtu je nosil sedlo z štirimi sedeži. Pred sedeže so dali železno palico, da ne moreš pasti. Skupaj s še petimi slončki smo se odpravili na pot. Na vsakem slon je bilo skupaj z mahutom (skrbnikom slona), tri do pet ljudi.

Sloni so hodili med travo visoko tudi več kot štiri metre, mi pa smo sedeli na njih in smo zato imeli dober razgled. Videli smo veliko jelenčkov in srnic, ki so bežali pred nami. Bilo jih je zelo veliko, predvsem jelenov, ki pa so bili manjši od tistih v Sloveniji. Mimo so pritekli močni in veliki bivoli, ki pa so se nas bali in se nas izogibali. Med njimi je bil tudi vodja krdela, z ogromnimi rogovi. Jahali smo naprej in jaz sem božala slona, ki je imel grobo mrzlo kožo. Kmalu smo zagledali tri debele nosoroge, ki so ležali v blatu. Podobni so dinozavrom in jaz jim pravim da so tridelni. Mislili smo, da sta to dva odrasla nosoroga, pa sta bila oče in sin, stara 35 in 5 let. Mama nosoroginja se je ustrašila in odšla, oče in sin pa sta ostala v blatu in se cartala. Vodnik nam je povedal, da nosorogi tehtajo tudi dve toni in pol in so najbolj nevarne živali v parku, bolj kot tigri.

Potem smo odšli dalje na slonih, ki so hodili po blatu in za seboj puščali globoke stopinje. Še enkrat smo videli nosoroge , ki so jedli travo, ko pa so nas zagledali so se skrili. Jahanja slonov je bilo prekmalu konec. Spet je prišel mali slonček in dali smo mu banano. Bil je lep, majhen in kosmat, s svojim rilčkom mi je ovil roko in me božal.

To je bilo pravo doživetje!

Vlak je zakon, tudi če vožnja traja 22 ur.
Če so za indonezijske glasbenike oder avtobusi, so za indijske trgovce prodajalna vlaki. Na vlaku jih je bilo na stotine, prodajali so kavo, tobak za žvečenje, sladkarije, kumare, oreščke, mp3 predvajalnike, termovke, baterije za mobitele, čaj, svetilke, kuhana jajca, DVD filme, banane, ključavnice, USB ključke, podplate za čevlje, verižice, daljnoglede, nože, tlačilke, škarje, pižame, torbe, blazine, preproge, igrače, pisala, klaviature, badminton loparje…

Trajekt?
Želeli smo obiskati otok Majuli na reki Brahmaputri. Vožnja z lesenim »trajektom« bi naj trajala uro in pol! Ja, reka je ogromna, otok pa bi naj bil največji rečni otok na svetu. Preden smo se vkrcali, so nam povedali, da bo trajekt natrpan. Pa kaj, smo si mislili in kljub Sarinemu prigovarjanju sedli pod palubo na deske, ki so služile kot klopi. Pod palubo nas je bilo morda 50, bilo je še nekaj prostora. Po 15 minutah so ljudje še kar prihajali. Na trajekt so pripeljali tudi avtomobili. Nato so začeli na streho nad našimi glavami voziti motorje, polno motorjev. Vedno bolj se nas je pričel lotevati strah, saj nas je pod palubo bilo že toliko, da se ni dalo več niti prav premikati. Ko smo se vkrcali, je bilo na trajektu polno prostora, tudi okna so bila vidna, sedaj pa je bila pod palubo že skoraj tema, okna pa komaj vidna. Ko je stiska postala prevelika, smo rekli, gremo! Kako sedaj ven, ko vsi želijo noter? Ni bilo lahko, Sara je bila spredaj, jaz pa sem tiščal od zadaj. Ko smo prišli na vrh stopnic, ki so vodile iz podpalubja, pa je bil tam avto, prehod je bil zelo ozek in v njem so bili zagozdeni ljudje, ki so se pomikali proti nam. Nahrbtnike smo dali dol, vrgel sem jih kar na streho avtomobila. S Sabrino sva morala kričati, da so se nam umaknili, s silo smo se prerili skozi in stopili na kopno. Kar je preveč, je preveč.

Za rikšo na nožni pogon smo pretežki, saj je revež, ki nas je včeraj peljal, skoraj izdihnil. Tukaj so še moto rikše, ampak kaj, ko pa so vozniki norci.

Brivec.

Pošta.

V nekaj minutah, ki smo jih prebili v razredu, da smo poklonili otrokom nekaj igrač, je učiteljica večkrat uporabila učni pripomoček, ki ga drži v desni roki.

Indijcev je 1,2 milijarde, to je tisoč dvesto milijonov!

Curry, masala, korma ali biryani? Neskončna izbira izvrstnih jedi.

Bio gorivo za kuhanje, ki ga pridelujejo svete živali, krave.

Za svete živali se vedno najde prostor.

Maša spoznava ljudi.

Galerija vseh fotografij iz Indije.

Na železniški postaji nekje v Indiji, v Asamu, na peronu, ko smo med množico ljudi čakali na vlak, nam je pristopil domačin in nas prosil, če nas lahko fotografira s telefonom. On bi fotografiral nas, turiste! Že prej sem opazil, da nas tukaj vsi tako gledajo, kot da še niso videli belca. Očitno smo res globoko v krajih, kamor turisti redko zaidejo. To nam je sicer všeč, saj tako spoznavamo pravo Indijo neokuženo z množicami turistov, kjer domačini ne vidijo dolarja v vsakem tujcu. Je pa potovati v takšnih predelih precej težje, saj ni turistične infrastrukture, ki bi si jo včasih želeli.

Vožnja z vlakom nam je všeč, a na potovanjih jo redko doživimo, saj ponavadi potujemo po deželah, kjer železnic nimajo ali pa so zapuščene. Tudi zato smo se veselili Indije, ki bi naj imela izvrsten sistem prevoza po železnicah. Skupaj imajo več kot sto tisoč kilometrov prog, po katerih dnevno prepeljejo 14 milijonov potnikov.

Na prvi vožnji z vlakom smo se peljali v spalniku, sedaj ko to pišem, pa smo v vagonu s sedeži, podobnim tistim v letalu, le da je tukaj precej več prostora. Zelo udobno. Na poti z vlakom ni zastojev, smoga, tresljajev zaradi lukenj na cestah, morske bolezni, niti strahu pred strmoglavljenjem, da o razgledu skozi okno niti ne govorim.

Včeraj smo kupovali vozovnice za vožnjo z vlakom do Varanasija. Za to obstaja posebna stavba s polno okenci za katerimi sedijo »uradniki«. Na srečo je nad enim okencem napis: »Tuji turisti«. Vsi štirje se postavimo v vrsto. Ko nas uradnik zagleda, mi pomoli formular »Poizvedba«, ki ga je treba izpolniti, preden prideš na vrsto. Nanj je treba napisati vse mogoče, od očetovega imena, številke potnega lista, vize, do imena in številke vlaka (o čemer jasno nimamo pojma). Ko pridemo na vrsto, uradnik nekaj časa gleda v formular, nato pa pokliče drugega uradnika. V tej zgodbi je toliko uradnikov, da je najbolje, da jih poimenujem s številkami. Uradnik Ena in Dve nekaj časa skupaj gledata formular, nato uradnik Dve odide, mi ostanemo v vrsti. Čez čas me uradnik Dve pokliče noter, za okenca, punce se usedejo v čakalnici. Tam skupaj z uradnikom Tri gledata v zaslon z voznim redom in razpoložljivimi sedeži. Povesta mi, da so na voljo le trije sedeži, mi seveda potrebujemo štiri.

Uradnik Dve mi nakaže, naj grem za njim in sledim mu v pisarno, kjer sedita uradnika Štiri in Pet. Nekaj se pogovarjajo in uradnik Dve odide, ostanem v pisarni z uradnikoma Štiri in Pet. Čez čas pride v pisarno uradnik Šest, uradnika Štiri in Pet odideta. Nato se uradnik Dve vrne in pravi, da ne moremo dobiti štirih vozovnic, ker ne gremo od začetne do končne postaje vlaka. Povem mu, da lahko gremo tudi s katerim drugim vlakom in skupaj odideva iz pisarne, on za okenca, jaz v čakalnico.

Čez čas me pokliče, da mu sledim in greva v drugo pisarno, kjer sedijo uradniki Sedem, Osem in Devet. Uradnik Dve jim razloži problem in odide. Nato prinesejo čaj in piškote, sedimo, se pogovarjamo. Čez čas se uradnik Dve vrne in prinese seznam vlakov, ki vozijo do Varanasija in imajo proste sedeže, povem mu, kateri nam ustreza in odide. Tudi jaz odidem za njim, saj mi ni prav, da tukaj sedim, pijem čaj in kramljam, punce pa same (in lačne!) v čakalnici. Uradnik Dve pride z vozovnico v roki in skupaj greva v prvo pisarno, k uradniku Šest. Tam vidim, da je na vozovnici napačen datum in odideva ven, uradnik Dve z vozovnico za okenca k uradniku Ena, jaz v čakalnico. Ko se vrne, greva znova skupaj v pisarno. Z vozovnico je vse v redu. Zahvalim se mu, odidem k okencu uradnika Ena, mu kar mimo vrste čakajočih pomolim vozovnico in denar zanjo. Vrne mi drobiž ter vozovnico in odidem. Minili sta dve uri in devet uradnikov, a glavno da imamo vozovnice. Imeli smo srečo, saj smo naleteli na človeka, ki nam je želel pomagati in je stvar pripeljal do konca, dobili smo vozovnice.

Ati je šel na treking, me pa smo ga čakale v velikem bogatem mestu. Imele smo zabavo za noč čarovnic, v temi smo plesale okoli sveč s črno pobarvanimi očmi in zobmi. Eno jutro smo se odpeljale na izlet. Najprej smo si ogledale razstavo rož. Bilo je polno lepo cvetlic in prijaznih dečkov, ki so se želeli slikati z nami. Potem smo šle na Ganesh tok, kjer je hindujski tempelj in pa tudi razgledna točka. Od to smo gledale Kanchenjungo, tretjo največjo goro na svetu, ki je kukala izza oblakov. V templju nas je menih posvetil in nam okoli zapestij zavezal rdeče vrvice. Pod templjem so posojali tibetanska tradicionalna oblačila. Mene so oblekli v pisana oblačila in mi nadeli klobuk s krznenim robom. Za nameček pa so mi okoli vratu obesili veliko rdečo ogrlico. V teh oblačilih sem se dobro počutila in vsi so me slikali. Kasneje smo obiskale Himalajski živalski vrt. Pričakala sta nas dva velika okrogla kosmata črna himalajska medveda. Mama je rekla da so trije, v resnici pa je bil eden velik za dva. Ogledale smo si tudi pisane ptice. Na naše presenečenje smo zagledale tri puhaste mehke rdeče pandice.

Iz velike kletke nas je opazoval snežni leopard z zelo debelim puhastim repom, rep je bil debel kot moja noga. Prišli so trije Indijci in leoparda izzivali. En dečko se je celo usedel na rob kletke in leopard je skočil in zasadil kremplje v mrežo. Prišle smo do prazne kletke, a naenkrat je na mrežo skočil mali mucek, ki je bil v resnici leopard. Rep je naslanjal na mrežo in jaz sem ga pobožala po njem. Bilo je mehko in prijetno. Vrgel se je na hrbet in začel gristi svojo taco in si loviti rep. To je bilo zelo smešno.

Ustavili smo se še na Tashi razgledni točki in nekaj prigriznile. Skozi daljnogled smo si ogledale polno lepih vrhov Himalaje in en ledenik. Obiskale smo tudi direktorat za ročna dela, kjer izdelujejo plišaste igračke, barvajo mandale, izdelujejo preproge in izrezujejo leseno pohištvo. Izlet mi je bil zelo všeč. Ogledale smo si tudi slapove ki imajo ime po indijancu Banjhakriju in znanstveni muzej energije.

Vsak dan smo počele kaj zanimivega, tako da nam je čas brez atija, čeprav smo ga pogrešale, hitro minil.