Month: januar 2010

Šrilanka je bujno zelena, riževa polja in kokosove palme se prepletajo z drevesi banan in papaj, ananasovimi grmički in velikanskimi adamovimi listi. Tukaj rastejo posebne palme na katerih se bohotijo kraljevi kokosi, ki so nežno oranžne barve in katerih mleko je baje dobro za kri. Poleg sadja so tu še dišeče začimbe, ki pri nas veljajo za eksotične, tukaj pa so del vsakdanje kuhinje in naravnega zdravljenja. Sandalovina je dobra za kožo, cimet proti bolečinam v ušesih, kardamom proti kašlju, vanilja za uravnavanje sladkorja v krvi…

Okrog in okrog otoka valovi turkizno modro morje, ki na obalo pošilja močne peneče se valove, ki te zvabijo s peščene bele plaže k skakanju in jahanju valov.

Domačini so prijetni, imajo temne prijazne oči in bleščeče bele nasmehe, nekako mehki so, kot njihova pisava, ki bolj spominja na majhne opice, medvedke in slončke kot na črke.

Poleg kitov, ki smo jih imeli čast srečati, so tukaj posebnost netopirji, ki množično visijo iz dreves. Strašno veliki so, ko razpnejo krila so večji od pol metra. Na kratke razdalje letijo tudi podnevi. Niso mi všeč te zverce.

Bolj so mi všeč sloni, okrog osemdeset jih živi v sirotišnici. Njihove zgodbe so žalostne, od slona, ki so ga ustrelili v glavo, da bi mu odvzeli okle in je zato oslepel, slona, ki je stopil na mino in mu zdaj manjka en del noge, do majhnega enoletnega slončka sirote, ki so ga zapuščenega našli v džungli. Videli smo kako majhne slončke hranijo z mlekom in kako se kopajo. Veličasten prizor je, ko vidiš toliko slonov na prostem in lahko opazuješ njihovo življenje in druženje. Ne morem verjeti, da obstajajo tako kruti ljudje, kot neki lovec, ki je ustrelil 1400 slonov na področju sedanjega naravnega rezervata. Ampak bog ima dolgo šibo in na koncu je njega pokončala strela, ki ga je celo dvakrat zaporedoma zadela.

V tem naravnem rezervatu je kraj, ki mu pravijo konec sveta. Do njega se pride po težko dostopni poti do višine 2000 metrov nad morjem. Narava je še takšna kot je bila pred stotinami let, le slonov žal ni več. Pešpot skozi to neokrnjeno naravo te pripelje do roba 890 metrov globokega prepada, ki ga iz vseh strani obdajajo zeleni hribi. Temu pravijo konec sveta. Imaginarno. Stojiš na robu in opazuješ kako se meglice v dolini skoraj en kilometer pod teboj dvigujejo, dosežejo vrh ter se razblinijo.

V enem izmed budističnih templjev smo si ogledali freske, ki prikazujejo pekel. V zgornjem delu freske prikazujejo grehe, v spodnjem delu pa kazni. Freske izgledajo kar preveč realistično, grozljivo in strašljivo.

Levja skala Sigirya je mistična 300 m visoka skala, ki se strmo dviga iz džungle. Okoli nje se med ostanki pradavnega samostana razprostirajo nežno zeleni vrtovi, znotraj skale pa jame z lepimi freskami. Levjo skalo smo obiskali zgodaj zjutraj, kar se nam je obrestovalo, kakšno uro smo imeli to razkošje samo zase. Na vrhu smo bili nagrajeni z glasovi iz džungle in čudovitim razgledom na bujno zeleno vegetacijo in vodne bazenčke. Ko se nam je na vrhu pridružila večja skupina turistov, so ljudje preglasili glasove iz džungle, za nas pa je bil čas da se vrnemo.

V času, ko se poslavljamo od Šrilanke, se tukaj pripravljajo na volitve in njihov predsedniški kandidat se nam ves čas potovanja po Šrilanki veselo smeji iz plakatov. Pa ne kot kak resen politik, kot prijeten vesel možakar z zavihanimi brčicami, v beli svileni srajci, z rdečim pikastim šalom. Takšen kot je vse v tej deželici, lahkotno, mehko, nasmejano, toplo in prijetno.

Galerija vseh fotografij iz Šrilanke.

Smo na Šrilanki. S Sabrino sva v Indiji razmišljala, kam naprej, se prevetriti od Indije. Zadnjih nekaj tednov v Indiji smo preživeli na morju, želela sva nekam, kjer je potrebno delati, potovati. Ampak v januarju je tudi ponekod v Aziji zima, sneg in mraz. Že Indija je tako velika, da ko na enem koncu sneži, je na drugem koncu tropska vročina, kako ogromna je šele vsa Azija. Torej kam? Nekam na toplo, nekam, kjer je drugače. Tako sva se klub bližajočim se volitvam na Šrilanki in strahu, da bo podobna Indiji, odločila, da gremo na Šrilanko.

V času novoletnih praznikov, ko smo klicali domov, je Sara rekla babici, naj nas obišče na Šrilanki. Še isti večer sem dobil sms, da ima letalsko vozovnico! Maša in Sara sta bili navdušeni. Skupaj z babico smo se namestili na rajski plaži, potovanje in šolo pa za dva tedna obesili na klin in se šli dopustnike. No, tako smo mislili. Zdržali smo devet dni, nato pa najeli avto z voznikom in odrinili v notranjost te zanimive dežele, naj tudi babica izkusi potovanje! Danes smo se tri ure vozili v prenatrpanem vlaku. Na srečo smo imeli sedeže in pogled skozi okno je bil izjemen, tako, da ni bilo prehudo.

Notranjost Šrilanke je čudovita. Gore, posejane s plantažami čaja, riževa polja, začimbni vrtovi, deževni gozdovi. Sedaj smo v kraju Nuwara Eliya, skoraj 2000 metrov nad morjem. V sobi 150 let starega kolonialnega hotela nas greje kamin, saj je zelo mrzlo.

Strah, da je Šrilanka podobna Indiji in da se bomo znova soočili s »čudesi« Indije, je bil odveč. Ljudje so drugačni, mehkejših potez, večinoma budisti, hrana je boljša, stvari so bolj urejene.

Všeč nam je.

Še to:
Spremenil sem zaporedje prikaza v galerijah, tako, da se na začetku prikazujejo nazadnje dodane fotografije. Posodobil sem tudi zemljevid obiskani kraji.

Sedaj smo na Šrilanki, kjer nas je obiskala babica Lidija. Zelo smo je veseli, skupaj se kopamo in igramo. Izvedeli smo, da je blizu Šrilanke možno videti največjo žival na svetu, sinjega kita in se odpeljali na izlet. V pristanišču nas je pričakala ladja, sedli smo na blazine in odpluli proti odprtemu morju. Postregli so nam s sadjem in zajtrkom, a jaz nisem jedla, saj mi je bilo zaradi pozibavanja ladje, slabo. Pluli smo na odprto morje in oprezali za kiti in delfini. Naenkrat se je fant, član posadke, ki je z velikimi očmi zrl v morje, zadrl: »Nara, nara, look there«, Poglejte tja! Zagledali smo celo jato delfinov, ki so skakali iz morja in se nam razkazovali. Bilo jih je vsaj dvajset, bili so temni in veliki. Čez nekaj časa so izginili, a kmalu smo jih znova zagledali.

Nato smo pluli naprej po morju, ves čas mi je bilo slabo in sem na pol spala. Minilo je precej časa, bili smo tako daleč, da se kopno skoraj ni več videlo. Nenadoma se je čisto blizu ladje pojavil kit! Zagledali smo ogromen trup in curek vode, ki je škropil v zrak. Vsi smo kričali. Videli smo le en del kita, ki je bil strašno velik. Kit se nam je prikazal še večkrat, a bolj od daleč, enkrat smo videli le rep, drugič pa kako je škropil v zrak. Povedali so nam, da tukaj živi družina kitov in da se mladič do tretjega leta sploh ne pokaže na površini. Kasneje so nam povedali, da je bil velik kakšnih 25 metrov, za dva avtobusa. Kit ima jezik velik kot slon in srce veliko kot avto.

Čez čas so nas vprašali, če se želimo kopati. Mislila sem, da se šalijo, saj smo bili na odprtem morju, a so že poskakali v vodo. Tudi mi smo skočili za njimi in se okopali v 2000 metrov globokem morju.

Bilo mi je zelo všeč.