Objavljeno — februar 2010

Odprost, širina, neskončnost, svoboda. Rada imam pokrajino, ki je velika, prostrana, neomejena. Pogled seže v daljave, kilometre daleč. V toplem vetrčku plapolajo drevesa, grmički in moji lasje. Kako dober občutek. Kar stojim in uživam. Tam, kjer je rdeč puščavski pesek in zeleni grmički je najlepše.

Lepe so rdeče sipine, ki osamljene lebdijo nad pokrajino. Težko je dojeti, da so te naravne lepote kar tam, ob cesti na voljo vsakomur, in to samo njemu, saj daleč naokrog ni nikogar drugega.

Na cesti ne srečaš drugega avtomobila tudi več ur. Srečaš pa čredo divjih kamel, družino radovednih kengurujev, osamljenega kuščarja ki na zadnjih nogah opazuje dogajanje in nerodne emuje, ki v svojih šuškastih oblekah hitijo preko ceste.

Vse poti vodijo k Uluruju, ki se nahaja v samem središču dežele, v tako imenovanem rdečem centru, je kot popek v telesu. Za Uluru nekateri brezobzirno rečejo »Ah, saj je samo skala!«. To že, ampak veličastna, najlepša skala na svetu. Vsaj zame. Kar nisem se je mogla nagledati in načuditi njeni lepoti in toploti njenih spreminjajočih se barv.

Prikupile so se mi tudi »Olgice«, 36 rdečih kamnitih gričkov v naravnem parku Kata Tjuta.

Na adrenalinski vožnji, katero smo si privoščili, kljub temu da je bila cesta v narodni park Finke Gorge zaprta, so se mi ježili lasje, medtem ko so se trije Bračkoti veselo smejali in uživali ob tem, ko je rečna voda pljuskala preko avta.

Največji odprti rudnik zlata v Avstraliji. 200-tonski tovornjaki so videti kot igrače.

Cestni vlak.

Sami na 1200 kilometrski prašni cesti skozi avstralsko divjino.

Več v galerij.

Ko bom velik, reče Tom
si bom kupil avtodom,
dan in noč bom potoval,
vse dežele obiskal.
Z mano šel bo bratec Vid,
gledal bo na zemljevid,
dolga pot okrog sveta,
bo bolj varna če sva dva.

To pesmico nam je Maša recitirala že pred enim letom. Od takrat naprej smo želeli potovati z avtodomom. Še najraje bi z avtodomom kar okrog sveta. V Avstraliji smo si to željo delno uresničili in za teden dni najeli avtodom. Prevzeli smo ključe sedemmetrske hiše na kolesih in se odpeljali na avanturo po zahodni obali Avstralije.

Na poti po neskončnih avstralskih ravnih cestah in dolgih razdaljah med kraji, moraš imeti vse kar potrebuješ, s seboj in avtodom je kot nalašč za to. Kakšen užitek, kakšen luksuz, kakšna lagodnost in lahkotnost potovanja. Tako brezskrbno še nismo potovali. Ko sem vozil, so punce brale ali poslušale pravljice. Vsake tri ure sta se Maša in Sara oglasili, da sta lačni. Ustavili smo kar ob cesti, punce pa so skupnimi močmi pripravile kaj za pod zob. Nato smo se odpeljali naprej, kamorkoli pač je vodila cesta ali nas je usmerila tabla za kakšno zanimivost.

Zahodna ali koralna avstralska obala je kakih pet tisoč kilometrov proč od Sidneya. Kot od Maribora do … Zahvaljujoč nedostopnosti jo obišče le malo ljudi in je temu primerno nedotaknjena. Naravnih lepot je toliko, da se jih nismo mogli naužiti.

Najudobnejše, največje in najdražje vozilo, kar smo si ga kdaj privoščili.

Konicam, ki rastejo iz peska se nismo mogli načuditi.

Izgubljeni v puščavi iz belega peska.

Ali je to mogoče? Roza jezero?

Morje le na ogled, kopanje je možno le redkokje.

Naravno okno.

Plaža brez peska, le iz školjk.

Osamljeni avtoštopar.

Maša in Sara hranita delfina.

Več v galerij.

Z avtodomom potujemo po zahodni obali Avstralije. Na poti se ustavljamo kjerkoli vidimo kaj zanimivega. Tako smo se ustavili tudi v majhnem zalivu z lepo plažo, Jurien bay. Že med vožnjo smo iz avtodoma videli tri delfine plavati blizu obale. Ustavili smo se in punce smo tekle na pomol, kar so nas nesle noge. Želela sem si, da bi delfini prišli bližje in da bi šla plavat z njimi. Trije čudoviti delfini so skakali iz vode, punce smo kričale od veselja, Davor pa se je kregal, da jih bomo prestrašile.

Videli smo nekoga, ki je izgledal, kot da daje vse od sebe, da bi priplaval k delfinom, ampak žal ni jih mogel dohiteti. Mene je kar premikalo od razburjenja, bila sem v pripravljenosti, da skočim v morje, pa čeprav kar oblečena. Potem smo opazili, da delfini plavajo proti naslednjem zalivčku. Zapeljali smo se tja. S Saro sva skočili iz avta in tekli do obale, kot da gre za življenje. Ko sva prišli do morja, sva videli, da se peš ne da priti do tega zalivčka, ampak delfini so plavali proti nam. Nisem več razmišljala. Slekla sem se in zabredla v vodo do pasu, globlje si nisem upala. Morja okrog Avstralije so namreč polna morskih psov, smrtno strupenih meduz, morskih bičev in še marsičesa ljudem neprijaznega. V brošuri sem sicer prebrala, da je tukaj varno plavati, ampak saj nihče tega ne more zagotovo vedeti. Nedaleč stran je bila ladja na kateri sta bila dva moška, pomislila sem, če je kaj nevarnega me bosta že opozorila. Nekaj časa sem tako čakala, ko pa so se mi delfini približali sem kar zaplavala proti njim.

Delfini so se kmalu za tem potopili pod vodo, tako, da jih nisem več videla. Ko sem plavala proti njim sem pomislila ali so to sploh delfini, kaj če so morski psi? Malo me je že bilo strah. Nato pa sta nenadoma čisto blizu mene dva delfina skočila iz vode. No, morski psi zagotovo ne skačejo iz vode. Delfinov sploh nisem videla in ne čutila, čeprav so bili čisto blizu mene pod vodo. Tudi, ko so skočili iz vode, so to naredili nežno in elegantno, tako da sem videla kje so, šele ko so bili že v zraku. Med tem sem priplavala do naslednjega zalivčka in pomislila, raje grem ven kar tukaj, kot da plavam nazaj čez to globino, prenevarno je. Takrat so se mi delfini znova približali, pozabila sem na strah in znova zaplavala proti njim.

V indijskem oceanu sem plavala sama s tremi divjimi delfini. Kakšna sreča in čast. Hvaležna sem delfinom da za to priložnost in sebi da sem zbrala pogum in zaplavala k njim.

Za nami je prva vožnja po Avstraliji. Saj zato smo prišli, da izza volana vidimo to ogromno, kot Evropa veliko celino. Avstralija je 375 krat večja od Slovenije in ima 35 krat manjšo gostoto prebivalstva. Poskusite si predstavljati, da med nekajurno vožnjo od Lendave do Portoroža ne vidite niti ene same hiše kaj šele človeka, vozila pa lahko preštejete na prste.

Najeli smo terenca, Toyoto Land Cruiser, 4.5L, V8, kot nalašč za avstralsko divjino. Avto ima vso potrebno opremo za vožnjo na velike razdalje, tudi šotor, hladilnik, kuhalnik in še kaj. Ko sem se usedel za volan na desni strani, se mi ni zdelo nenavadno, čeprav nisem vozil že pol leta. Zlahka ga je peljati, po širokih avstralskih cestah in brezpotjih, pa čeprav po levi strani.

In kaj smo počeli teh pet dni? Medtem, ko smo prevozili dobrih 2000 km od Darwina do Brooma, smo se naslajali. Naslajali nad najlepšimi naravnimi prizori ki jih ponuja narava. Poglejte si!

Vabljeni k ogledu galerije in kliknite View with PicLens za lepši prikaz.

Ceste:

Jezera:

Slapovi:

Termitnjaki:

Drevo baobab:

Pokrajina:

Kenguruji:

Krokodili:

Plaža:

Pravkar kampiramo v Avstraliji, a več o tem prihodnjič…

Do takrat pa še nekaj o izvrstni hrani v Singapurju:

Bogata juha.

Na pari kuhani cmoki.

Kitajske testenine.

Korejske kroglice s hobotnico in zelenjavo.

Riževe kroglice s čokolado.

Še juhe.

Zelenjava z mesom po sečuansko.

Vroč krožnik po hongkonško.

Korejska tipična jed, Kimchi.

Galerija vseh fotografij iz Singapurja.