Sami skozi avstralsko divjino

Odprost, širina, neskončnost, svoboda. Rada imam pokrajino, ki je velika, prostrana, neomejena. Pogled seže v daljave, kilometre daleč. V toplem vetrčku plapolajo drevesa, grmički in moji lasje. Kako dober občutek. Kar stojim in uživam. Tam, kjer je rdeč puščavski pesek in zeleni grmički je najlepše. 2010-Avstralija_089

Lepe so rdeče sipine, ki osamljene lebdijo nad pokrajino. Težko je dojeti, da so te naravne lepote kar tam, ob cesti na voljo vsakomur, in to samo njemu, saj daleč naokrog ni nikogar drugega.

Na cesti ne srečaš drugega avtomobila tudi več ur. Srečaš pa čredo divjih kamel, 2010-Avstralija_088 družino radovednih kengurujev, osamljenega kuščarja ki na zadnjih nogah opazuje dogajanje in nerodne emuje, ki v svojih šuškastih oblekah hitijo preko ceste.

Vse poti vodijo k Uluruju, ki se nahaja v samem središču dežele, v tako imenovanem rdečem centru, je kot popek v telesu. Za Uluru nekateri brezobzirno rečejo »Ah, saj je samo skala!«. To že, ampak veličastna, najlepša skala na svetu. Vsaj zame. Kar nisem se je mogla nagledati in načuditi njeni lepoti in toploti njenih spreminjajočih se barv. 2010-Avstralija_077

Prikupile so se mi tudi »Olgice«, 36 rdečih kamnitih gričkov v naravnem parku Kata Tjuta. 2010-Avstralija_079

Na adrenalinski vožnji, katero smo si privoščili, kljub temu da je bila cesta v narodni park Finke Gorge zaprta, so se mi ježili lasje, medtem ko so se trije Bračkoti veselo smejali in uživali ob tem, ko je rečna voda pljuskala preko avta. 2010-Avstralija_071

Največji odprti rudnik zlata v Avstraliji. 200-tonski tovornjaki so videti kot igrače.
2010-Avstralija_094
2010-Avstralija_093

Cestni vlak.
2010-Avstralija_092

Sami na 1200 kilometrski prašni cesti skozi avstralsko divjino.
2010-Avstralija_087
2010-Avstralija_086
2010-Avstralija_084
2010-Avstralija_073
2010-Avstralija_080

Več v galeriji.

6 komentarj/a/i/ev na “Sami skozi avstralsko divjino

  1. marjetka - vzgojiteljica

    Ob fotografijah iz Avstralije sem brez besed. Ko vas vidim v tem veličastnem okolju, se zavedam, kakšno bogastvo delite z nami preko spleta. Kaj naj rečem. kar začutila sem bele školjke, pesek med prsti, toploto rdečih poti, skalnih gmot. Pa delfini – saj duša zapoje ob njih… Maša in Sara sta vidno zrasli in sijeta iz sebe srečo vašega skupnega doživljanja. Vse lepo in seveda varno vam želim Marjetka

  2. Deda in Babi

    Občudujeva, vas, ob enem pa skrbiva za vas,čeprav veva da se vse povsod znajdete .Naj vam bo srečna in varna pot kamorkoli greste.Pogrešamo vas-poljubčke.

  3. Luka

    Čudovito! 🙂 Z veseljem vas spremljam prek RSS in prav vesel sem, da mi je kolega povedal za vašo stran. Vidim, da se pri teh letih da že prav solidno potovati z otroki. Hvala, da to delite z vsemi ostalimi! Tamali dve vama bosta pa gotovo hvaležni kasneje, ko odrasteta, ko bosta videli, koliko sta jima dala s takim potovanjem. Kapo dol!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.