marec, 2010 | Popotniški dnevnik družine Bračko

Nočna razmišljanja v Hong Kongu

Posted on 31. marec 2010 by Sabrina

Hong Kong. Ura je deset zvečer. Gledam skozi okno petnajstnadstropne stolpnice, v kateri je med mnogimi podjetji in hoteli, tudi naša soba. Mesto je živo, kot sredi dneva. Velikanski neonski napisi v kitajščini, obešeni iz vseh strani nebotičnikov osvetljujejo mesto. Na vsakem vogalu so restavracije, trgovinice, prodajalne suhih rib, morskih kumar, korenin in posušenih delov živali, ki čudno dišijo. V uličnih restavracijah, v velikih loncih kuhajo dobre juhe in »nudlse«. V njihovih izložbah se bahajo pečene kokoši, race, kurji kremplji, črevesja in druga drobovina. Nekoga pritegne, drugega odvrne.

Čez cesto, v petem nadstropju sosednje stavbe vidim frizerski salon in tam dva mladca, ki vsak s svojim sušilcem obdelujeta dolge lase dekleta, ki mu ne vidim obraza. Nekatere stranke še čakajo, da bodo prišle na vrsto. Nič ne kaže na pozno uro. Na cesti se gnetejo dvonadstropni avtobusi in rdeči taksiji. Promet se za nekaj minut ustavi, naredi se zamašek, avtobusi stojijo in čakajo, da potniki izstopijo na postaji. Kljub temu, da promet stoji, nihče ne trobi. Prav čudno za Azijo. Tudi množice mopedov, trikolesnikov in rikš tako značilnih za Azijo, tukaj ni.

Po ulici daleč pod menoj hitijo predvsem mladi ljudje, vsi so lepo urejeni, večinoma v poslovnih oblačilih. Včasih se v množici teh ljudi »započutim« neurejeno v svojih natikačih in športnih kratkih hlačah. Ampak ti trenutki slabosti so zelo kratki, bistvena razlika med nami je, da oni urejeni hitijo, jaz pa imam čas. Množice ljudi z brezbrižnimi izrazi na obrazih, v črno belih oblačilih hitijo preko cest, v metro, v podzemne prehode, po nadzemnih tunelih, v Starbucks po kavo, v 7-11 po sendvič. Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, je pela Neca Falk. Le kje živijo in kakšno je njihovo življenje? Nikjer ni videti otrok, družin, parov, večinoma vidiš mlade posameznike in starejše ljudi.

Danes smo bili v Disneylandu in otroci so bili v manjšini, morda jih je bilo pet odstotkov od vseh obiskovalcev. Na letečih slonih, v skodelicah in miniaturnih avtih so se vozili starejši pari, mladi ljudje v zgodnjih tridesetih in posamezniki srednjih let. To me je presenetilo. Disneyland je vendar za otroke. Ali je to smer v katero piha veter modernega sveta? Črno bele obleke, brezbrižni obrazi in vedno manj otrok. Upam da ne. Družina je vendar vitalna celica tega sveta. Družina ti daje varnost, ljubezen in toploto. Če se posvetiš družini, ti ni nikoli dolgčas in vsakdanja rutinska opravila dobijo smisel. In če si vzameš čas za družino, se ne moreš kar tako prepustiti krempljem modernega sveta, ki grozijo, da te bodo namesto v objem družine zakopali v individualizem, mobitel, računalnik, televizor, ipod in druge zadeve, ki v resnici kradejo čas in delajo ljudi vedno bolj nedružabne in neobčutljive za prave stvari v življenju.

Pravljični dan v Disneylandu

Posted on 27. marec 2010 by Sara

V torek zjutraj smo v Hong Kongu sedli na vlak in se odpeljali v Disneyland. Prva stvar, ki smo jo zagledali, ko smo prispeli, je bil velikanski pravljični grad. Pred njim so nas pričakale štiri princese: Trnjuljiča, Sneguljčica, Pepelka in Lepotica. Z njimi so se fotografirali, toda nas je bolj zanimal ZABAVIŠČNI PARK! Najprej smo se z velikim splavom odpeljali na mali rečni otoček, na katerem smo obiskali Tarzanovo hišico na drevesu. Tam smo dobili zlate vstopnice za obisk častnega gosta s katerim smo se fotografirali. Potem smo šli v kino, kjer smo gledali fantastičen 3D film, v dvorani pa je pihalo, dišalo in celo škropilo. Ura je bila okoli dvanajst in zaplesale so nam punce in fantje, ki so predstavljali High Scholl Musical! Sledila je bila še parada na kateri so nastopili skoraj vsi junaki iz Disneyevih risank!

Kasneje sva se z Mašo vozili na vrtiljaku s konji, letečih slončkih in v vrtečih skodelicah. Malo smo bili že lačni, zato smo nekaj pojedli. Po kosilu smo se punce odpravile na razburljivo vožnjo z ladjico. Z nje smo videle polno divjih živali. Nenadoma smo zavili med skale in tam je gorel ogenj in povsod je bil dim. Potem smo vožnjo z ladjico končali in se odpravili naprej. Odšli smo v veliko stavbo v kateri je bilo zelo mrzlo, toda noter je bil vlak smrti, na katerem smo se vozili zelo hitro in v temi.

Šli smo še v stavbo v kateri smo si z ladjico ogledali lutke iz vsega sveta. Z Mašo sva se vozili v letalih, potem pa smo skupaj vozili avte po tirih. Na koncu smo še šli na zabavne točke, ki so nam bile najbolj všeč. Ker smo bili že utrujeni, smo zvečer odšli.

Dan v Disneylandu je potekal pravljično.

Hvala babica in dedi, da sta nama poslala denar, ki smo ga izkoristili za celodnevno zabavo v Disneylandu!

Oropani tortic zapustili Filipine

Posted on 23. marec 2010 by Davor

Bahala Na – karkoli že bo, naj bo. Fraza, ki izraža pasivnost Filipincev do skrbi. Po nekaterih raziskavah so Filipinci eni izmed najsrečnejših ljudi na svetu. Kljub revščini in dolgoletnemu nepravičnemu režimu, kažejo izjemno veselje do življenja. Filipinci poznajo 170 jezikov in dialektov in nobeden izmed njih ne pozna besed kot so zaskrbljenost, tesnoba, dolgčas ali depresija. Imajo pa izvrsten smisel za humor. Tudi prepevajo zelo radi, karaoke so na vsakem vogalu. Večkrat smo doživeli, da je prodajalec, med tem ko nam je stregel, na glas prepeval. V čakalnicah in na ulicah se vedno najde nekdo, ki s petjem skuša pritegniti pozornost množice in seveda kak peso. Tudi sami smo se preizkusili v karaoke baru.

Prvi vtis ob prihodu v dvanajst milijonsko prestolnico Manilo je, da si prišel v neko nenavadno dimenzijo Amerike. Nakupovalna središča in restavracije s hitro hrano McDonalds, Pizza Hut, KFC, Starbucks, si sledijo ena za drugo. A tako je videti le na prvi pogled. Filipinci niso podobni zahodnjakom. Po vedenju in kulturi so Azijci, precej drugačni od nas, kljub nekaj sto let trajajoči prevladi Špancev in kasneje Američanov. Najbolj opazna zapuščina Špancev je katoliška vera, kateri pripada skoraj 90 odstotkov Filipincev. Filipinici govorijo tudi angleško, a za razliko od preostale angleško govoreče Azije, govorijo ameriško angleščino, s tako globokim in dolgim »rrrrrrr«, da jih je prav zabavno poslušati. Ko so Američani zapustili Filipine, je za njimi ostala cela flota vojaških džipov, ki so jih Filipinci v domačih delavnicah preuredili v javna prevozna sredstva, ki še danes vozijo po cestah.

Zadnjič smo se usedli v takšnega Jeepneya, v katerem so že sedeli ljudje in čakali na prevoz. Šele, ko smo se odpeljali, so nam povedali, da so filipinska družina na dopustu in da so tega Jeepneya najeli zase za ves dan. Niso nam dali priložnosti, da bi bili v zadregi, saj so nam še v isti sapi povedali, da smo dobrodošli, da se peljemo z njimi.

Ne morem, ne da bi omenil osivelih dedcev – seks turistov, ki se sprehajajo z roko v roki s štirikrat mlajšimi Filipinkami. V prostitucijo in trgovino z ljudmi je na Filipinih vključenih 500.000 deklet, od tega petina otrok.

En dan smo obiskali predel mesta Cebu, kamor večina prebivalcev baje sploh ne gre. Revščina, ki smo jo videli je bila obupna. Sara in Sabrina sta rekli, da kaj takšnega nismo videli niti v Indiji. Sabrina je mednje razdelila nekaj naših starih ponošenih oblačil in Mašine sandale, tudi hrano so hvaležno sprejeli.

Po priporočilu smo obiskali slaščičarno, kjer so imeli v vitrini desetine čudovitih tortic vseh mogočih okusov, vse po vrsti so izgledale slastno. Ko smo si želeli naročiti tortice po rezinah, so rekli, da imajo na rezine le dve tortici, ki pa jih ni v vitrini. Pokazali so nam jih na sliki, pa so bile videti prav bedno. Nismo se vdali. Cele torte na moremo pojesti, a nekatere tortice so prodajali tudi po polovicah. Izbrali smo si tortico z okusom manga in makadamije. Povedali so nam, da je polovic zmanjkalo! V ustih sem imel že okus po mangu in makadamiji, pa da je je zmanjkalo?! Z jeziki do tal smo stali pri vitrini polni tortic, pa nismo mogli dobiti niti grižljaja. Jezni smo zapustili lokal, nekaj ur zatem pa tudi Filipine.

Na Filipine smo prišli predvsem po zaslugi Jasmine in Simona in dopust nam je bil zelo všeč. Odpočili smo se od Avstralije in si nabrali moči za nove izzive, ki jih na Kitajskem menda ne bo manjkalo.

Galerijia vseh fotografij iz Filipinov.

Najboljša teta in stric na svetu

Posted on 17. marec 2010 by Sabrina

Med potepanjem po Filipinih sta nas obiskala zelo zaželena gosta, moja sestra Jasmina in njen partner Simon. Ves čas potovanja smo upali, da bosta prišla, čeprav do zadnjega trenutka nismo vedeli kako bo to izvedljivo. Ampak kdor verjame, ima več možnosti, da se mu želja uresniči. Ko smo izvedeli da prideta že čez sedem dni, sta se Sara in Maša skoraj razpočili od veselja, midva pa z njima. To sta res posebna teta in stric, da prideta na obisk čez pol sveta. Seveda želita tudi počivati in lenariti na zasluženem dopustu. Skupaj z njima smo si tudi mi privoščili počitek po napornem popotovanju po Avstraliji.

Ob snidenju objemanja, poljubčkov in veselja ni bilo konca. Kako lepo je po sedmih mesecih spet objeti svojo ljubljeno sestro. Maša in Sara sta ugotovili, da imata najboljšo teto in strica na svetu. Deklicama sta posvetila večino časa, kar je bila za njiju zelo dobrodošla sprememba. Zaželeli sta si tudi, da bi se z njima vrnili domov.

Jasmina in Simon sta si želela bel pesek, bujne zelene palme, turkizno morje in ležalnike, vse to ima majhen otoček Panglao. Tukaj uživamo v senčnih hišicah pod palmami, se kopamo v bazenu in v morju, jemo sadje za zajtrk in ribe za večerjo.

Obiskali smo Čokoladne gričke in se spoznali z ljubkim tersijerjem – najmanjšim primatom na svetu.

Danes smo pluli z ladjico ob jati delfinov in raziskovali podvodni svet koralnega grebena na otoku Balicasag in obiskali rajski otoček.

Uživamo in lenarimo, ni nam težko.

Iskalci zaklada zapustili Avstralijo

Posted on 11. marec 2010 by Davor

Avstralija, daljna celina tam nekje spodaj, je za nami. Zelo smo se je veselili, ko smo prihajali, zelo smo bili veseli, ko smo odhajali. Pa ne zato, ker smo se veselili Filipinov, ampak ker smo po skoraj petih tednih odšli iz Avstralije. Saj ne, da je z Avstralijo karkoli narobe, čudovita je, le za nas preveč urejena in razvita, preveč enostavna za potovanje in nenazadnje, tamkajšnje cene se ne ujemajo z našim proračunom.

Ves čas v Avstraliji se mi je dogajalo, da sem jo nehote primerjal z Indijo. Morda zato ker je Avstralija najbolj zahodnjaška, Indija pa najbolj vzhodnjaška dežela, kar smo jih obiskali na tem potovanju. Indija je polna nasprotij in nelogičnosti, v Avstraliji nam je bilo jasno vse. V Indiji predpisi, vozni redi in jedilni listi ne veljajo, v Avstraliji je predpisano vse in kar je predpisano, velja. Kar smo pogrešali v Indiji, smo imeli v Avstraliji, kar smo pogrešali v Avstraliji, smo imeli v Indiji. Ko smo zapuščali Indijo, smo se veselili, da zapuščamo nam tako težko razumljivi kaos in se podajamo v urejen, nam bolj znan svet. Ko smo zapuščali Avstralijo, smo se veselili, da gremo proč od urejenega, nam znanega sveta, v manj znano, manj urejeno in manj predpisano Azijo.

Stvari niso takšne kot si jih ljudje želimo. Želimo si nekaj česar nimamo, ko to dobimo, si želimo nekaj drugega. Vedno je nečesa premalo, nečesa preveč. Vesel sem, da imamo priložnost potovati, se učiti sprejemati stvari takšne kot so in biti zadovoljni s tem kar imamo.

Galerija fotografij iz Avstralije.

Kako potujemo

Posted on 3. marec 2010 by Davor

Sprašujete nas, koliko prtljage nosimo s seboj, kako izbiramo hotele, prevozna sredstva, skratka kako potujemo.

Prtljago nosimo v dveh velikih nahrbtnikih, Sara pa ima še manjši nahrbtnik za šolske potrebščine in igrače. Vrednosti nosi Sabrina v torbici, jaz pa majhnem nahrbtniku. Nazadnje smo na letališču stehtali vse skupaj: dobrih 40 kilogramov. Imamo skoraj za en nahrbtnik stvari, ki jih ne potrebujemo prav pogosto: pelerine, vetrovke, teniske, mreže proti komarjem ipd. Ampak brez njih vseeno ne gre, zato jih pač nosimo s seboj.

Oblačil imamo le toliko, koliko jih potrebujemo za nekaj dni, saj je perilo povsod možno oprati in posušiti. Na poti se oblačila precej zdelajo, zato garderobo obnavljamo sproti. Stara oblačila damo ljudem, za katere je videti, da jih potrebujejo, uničena pa zavržemo.

Hotele izbiramo skoraj najcenejše. V ogled sobe gresta Sabrina in Sara, ki izvedeta »sanitarni« pregled. Soba mora biti dovolj čista, ne smrdljiva in dovolj poceni. Seveda pa te kriterije prilagajamo glede na lokacijo, saj je soba v naravnem rezervatu na Borneu povsem drugačna, kot hotel v Singapurju ali šotor v avstralski puščavi. Najcenejša soba je bila 1 EUR v Nepalu, najdražja pa 85 EUR v Avstraliji. Skoraj vedno poskušamo ceno še znižati.

Prevažamo se z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi od kamel do avtodomov. Organiziranih izletov, ki jih ponujajo agencije se ne udeležujemo. Znamenitosti si raje ogledujemo sami, brez vodiča.

Dnevi na potovanju se precej razlikujejo eden od drugega, glede na državo v kateri smo in glede na to kar pač počnemo tisti dan. Nekaj tipičnih dni:

Indonezija, otok Gili Air. Po sadnem zajtrku, ki nam ga prinesejo na verando bungalova, se dve šolski uri učimo. Nato gremo na plažo, kjer se gremo dopustnike. Popoldan se znova učimo dve uri. Zvečer gremo na pečeno ribo v restavracijo na plaži in sprehod. Pred spanjem se igramo in beremo.

Nepal, treking. Po himalajskem zajtrku se dobimo z našim nosačem in zakorakamo v hladno himalajsko jutro. Hodimo skoraj ves dan, med hojo si pasemo oči nad čudovitimi razgledi in se čudimo nad življenjem, ki ga živijo domačini v teh klimatskih razmerah. Pozno popoldan pridemo v gorsko vasico, se namestimo v hotelu, večerjamo in pod debelimi odejami zgodaj zvečer utrujeni zaspimo.

Indija, kjerkoli. Po pikantnem zajtrku stopimo iz hotela na cesto, kjer nas že pričakuje kakšna »milijarda« ljudi. Med ljudmi in kravami se prerivamo ves dopoldan. Po pikantnem kosilu iščemo prostor, kamor bi se skrili pred množico. Ker tega v Indiji seveda ni, se znova ujamemo v ulično norišnico in tako do pikantne večerje. Zvečer se učimo, beremo ali gledamo televizijo, ki je v vsaki hotelski sobi v Indiji.

Singapur. Po kontinentalnem zajtrku stopimo v mestni vrvež. Hodimo med nešteto restavracijami in trgovinami. Zunaj je tako vroče in vlažno, da vsake pol ure pobegnemo v klimatizirano nakupovalno središče, kjer lažje zadihamo. Za kosilo izbiramo med tisoči azijskih dobrot. Popoldan se še malo sprehajamo in kmalu pobegnemo v klimatizirano sobo.

Avstralija, outback. Zbudimo se v šotoru, nekje v avstralski divjini, veseli, da nas ni ponoči odpihnilo. Sredi noči sem moral zabijati kline, ki jih je močan veter iztrgal. Zunaj že čakajo muhe, roji muh. Kadarkoli in kjerkoli se ustavimo, pridejo in napadejo. Na srečo smo se oskrbeli z naglavnimi mrežami, tako, da smo sedaj videti kot čebelarji. Jemo zaprti v avtu, ali pa z mrežami na glavah. Med celodnevno vožnjo uživamo vsi po vrsti, punci med poslušanjem pravljic, midva med opazovanjem pokrajine.

»Čez dvajset let boste bolj razočarani nad tem, česar niste naredili, kot nad tem, kar ste. Dvignite sidro, odplujte iz varnega pristanišča, sprejmite tuje vetrove v vaša jadra. Raziskujete, sanjajte, odkrivajte.«

Mark Twain