Objavljeno — april 2010

Zašli smo na jugozahod Kitajske skoraj do meje z Burmo, v Šangri-la, znan iz romana Lost Horizon, kot kraj večne mladosti, raj na zemlji. Pravzaprav je uradno ime mesta Zhongdian, v Šangri-la so ga preimenovale mestne oblasti, da bi privabile turiste. Staro mestece je polno trgovinic s spominki in turističnih restavracij. Sledu o mističnem samostanu in gori iz romana, ni. To ni raj po našem okusu, od tod je treba proč. Na voljo sta dve možnosti, dobrih 20 ur z vlakom ali dober teden z lokalnimi avtobusi čez Tibetansko planoto. Seveda smo izbrali slednjo. Meje s Tibetom nam ni bilo dovoljeno prečkati, smo pa lahko obiskali tibetanska naselja izven Tibeta.

Mraza na tej višini ne manjka. Na srečo smo se oskrbeli z dodatnimi toplimi oblačili, preden smo se podali v višave. Te smo imeli oblečene tudi med spanjem, saj kurjave ne uporabljajo, ali pa zakurijo le ko je zadnja sila. Povprečna letna temperatura je tri stopinje celzija, letno je več kot 200 dni pod ničlo.

Za nami je osemdnevna avantura čez ene izmed najbolj nedostopnih krajev na svetu. V vodniku piše, da je ta cesta ena izmed najvišjih, najtežavnejših, najbolj nevarnih in najlepših cest na svetu. Z avtobusi smo vijugali čez zasnežene gorske prelaze, nad vrtoglavimi prepadi in neverjetnimi razgledi do višine skoraj 5000 metrov nad morjem.

Spali smo na višini nad 4000 metrov. Težav zaradi višine skorajda nismo imeli. Le dan, ko smo se peš vzpenjali na 4100 metrov k sveti gori Chenresig, sta Maša in Sara imeli glavobol. Sara, ga je premagala s spancem, Maša pa tako, da je zajahala konja, ki jo je nesel nekaj sto metrov nižje.

Himalaja in Tibet sta za nami, tokrat zares.

Za ogled projekcije kliknite tukaj in nato povezavo
[View with PicLens].

Na Kitajskem se primerjamo z domačini in ugotavljamo, da so večinoma manj občutljivi, manj zahtevni in mnogo bolj trdoživi od nas. Veliko stvari, ki nas motijo, oni niti ne opazijo. Mi se ob prvem mrazu zavijamo do vratu in si natikamo klobuke, oni pa, kot da mraza ne čutijo, zdravih rdečih lic hodijo okrog le v puloverjih ali tankih jaknah. Tudi dekleta oblečenega v tradicionalna oblačila vasice Baisha mraz ne moti.

Med vožnjo z avtobusom si nekateri na strežaj odprejo okna, tako, da jim mrzel veter več ur piha v obraz. Mi se čudimo, zakaj to počnejo in kako vzdržijo, saj nas zebe že zaradi prepiha, ki nastaja ob tem. Kljub prepovedi, na avtobusih strastno kadijo, edini ki jih to moti, smo spet mi. Tudi odpadki se odmetavajo kar na tla. To je normalno. Nihče niti ne reagira, ko se mu prazna plastenka ali prižgan cigaretni ogorek privali pod noge.

Na podeželju imajo odprta stranišča, po sredini teče kanal, vmes so za »zasebnost« postavljene manj kot en meter visoke pregrade. Po tem kanalu potujejo iztrebki vseh trenutno prisotnih na stranišču. Ko se zravnaš iz čepečega položaja nehote vidiš druge prisotne, ki opravljajo potrebo. Ampak pomanjkanje intimnosti niti ni najhujše. Najhujša sta smrad in umazanija, ki sta včasih prehuda, tako da smo iz takih stranišč že večkrat namrgodeni in neolajšani pobegnili. Nisem pa videla Kitajcev, da bi se zmrdovali nad takšnimi stranišči, res prenesejo veliko več kot mi.

Kitajci radi jedo, jedo dobro, raznovrstno in veliko.
In to se jim prav nič ne pozna, njihova telesa so drobna in čvrsta. Debelega človeka zlepa ne vidiš. Jedo vse mogoče in nemogoče: pse, žabe, kače, podgane, kobilice, kuščarje, drobovino, morske kumare, alge in stvari, ki jih ne znam niti poimenovati, nič se jim ne gnusi. Mi nekaterih od njihovih jedi še gledati ne moremo. Zlahka jedo tudi pikantno hrano, ena od redkih besed, ki smo se je naučili v kitajščini je »bujola«, kar pomeni brez čilija – nepikantno.

Čeprav ne znamo kitajsko in Kitajci večinoma ne angleško, nam je zaenkrat uspelo še povsod priti in vse kar smo potrebovali, dobiti. To je predvsem zaradi njihove podjetnosti. Pri storitvah so hitri in zanesljivi. Kljub temu da je jezikovna ovira navidez nepremagljiva, se da zaradi njihove pripravljenosti in učinkovitosti, vse dogovoriti.

In da ne bom pisala samo o Kitajcih, še nekaj stvari, ki smo jih mi počeli in doživeli v zadnjih tednih:

Čudili smo se množici plesalcev pod taktirko Mao Ze Donga.

Ogledali smo si starodavno mestece Dali, ki je bilo Sari še posebej všeč.

Raziskali smo Lijiang, mesto ob vznožju Himalaje, kjer še danes uporabljajo tri nivojske studence, zgornjega za pitno vodo, srednjega za pranje zelenjave in spodnjega za pranje perila.

V soteski, ki jo je preskočil tiger, tako vsaj pravi njeno ime (Tiger leaping gorge), smo se namučili na dvodnevnem trekingu.

Na nebu smo sredi dneva videli mavrico okoli sonca.

V gozdu smo pustili Janka in Metko.

Naužili smo se čudovitih prizorov.

In našli pokrajino, ki nas je spomnila na Slovenijo.

Več v galeriji.

Na potovanjih radi opazujemo ljudi, domačine. Najraje tiste izven turističnih krajev, ki še ne vidijo zaslužka v vsakem tujcu. Krajem, ki so preveč turistični, se skušamo izogibati. Seveda ne za vsako ceno, če nas kraj res zanima, ga obiščemo. Machu Picchu na primer dnevno obišče 2500 ljudi, a bi vseeno želeli biti med njimi. Pred časom, ko smo sami potovali po avstralski divjini in nekaj dni nismo srečali nikogar, smo prispeli do skale Uluru, ki je največja znamenitost Avstralije. Obiskovalcev se je trlo. Počutili smo se utesnjeno, a smo se kljub temu prilagodili.

Na okolico in nov kraj kamor prispemo, se ponavadi hitro privadimo. Seveda se ne moremo privaditi na vse. Tako kot se nismo mogli navaditi in prilagoditi v Indiji, imamo sedaj težave na Kitajskem. Zašli smo v kraje kjer smo edini belci. Kitajci buljijo v nas, kažejo na nas s prsti, se nam smejijo, se z nami fotografirajo. Saj ne, da nam je neprijetno (no puncama je včasih), je pa nenavaden občutek biti ves čas tako opazen oz. opazovan. Zraven tega, v tem manj obiskanem delu Kitajske čutimo pomanjkanje nekaterih stvari, ki delajo potovanje lepše: okusno hrano, čisto sobo in kaj zanimivega za videti, kar bi upravičilo pot v te zakotne kraje.

Hkrati želimo pobegniti od množic turistov in imeti na voljo turistične zmogljivosti, kar seveda ne gre skupaj. Ugotovili smo, da nam najbolj ustreza naslednji recept: nekaj časa se potepamo po neuhojenih poteh in ko začnemo pogrešati dobro hrano, lep hotel ipd., se za nekaj dni podamo v turistični ali večji kraj, da se malo razvajamo. Sedaj smo v ogromnem, a neturističnem mestu, kamor smo prispeli po skoraj 13-urni vožnji z avtobusom. Kakšno olajšanje smo začutili, ko smo zagledali urejene restavracije in se ulegli v postelje z vzmetnicami.

To me spominja na Indijo, kjer je bilo precej težko potovati in sem se večkrat vprašal kaj sploh počnemo tukaj, zakaj se tako mučimo. Šele ko smo jo zapustili, sem jo začel dojemati in ugotovil, da je bila najbolj zanimiva in darežljiva dežela, kar smo jih obiskali. Pustimo torej Kitajski še kak mesec, takrat bomo lažje ocenili kako nam je všeč. Pa naj bo to med turisti ali kje v zakotnih krajih.

Že po dveh tednih ugotavljamo, da je Kitajska res ogromna dežela. Po dvanajsturni vožnji z vlakom, je prepotovana razdalja na zemljevidu Kitajske komajda vidna. In to ob dejstvu, da so kitajski vlaki eni izmed najhitrejših na svetu!

Kako zmotne predstave o Kitajski imamo. Če kdo misli, da so na Kitajskem ceste polne kolesarjev, se moti. Polne so sodobnih avtobusov in avtomobilov. Kitajska se razvija tako hitro, da je prav neverjetno. Postaja (če že ni) gospodarsko najmočnejša država na svetu. Število prebivalcev se vsako leto poveča za deset milijonov, to je za pet Slovenij! O drugih številkah in rekordih ne bom pisal, ker so nepredstavljivi.

Če bi v večjih mestih, ki smo jih obiskali, lahko spregledal obraze ljudi in napise v kitajščini, bi zlahka mislil, da si nekje v zahodni Evropi.

Mi želimo videti tradicionalno Kitajsko, zato smo pobegnili iz mest na vas. Več naj povedo slike.

Kras v pokrajini Yangshuo:

Najbolj srčkan domačin:

Potep po tržnici v vasici iz dinastije Ming:

Za ljubitelje lokalnih specialitet (glej napis na vrhu fotografije):

Zobozdravnik:

Čarovnik za rezance:

Prijazne gospe:

In seveda riž:

Več v galeriji.