Med Kitajci brez kitajščine

Na Kitajskem se primerjamo z domačini in ugotavljamo, da so večinoma manj občutljivi, manj zahtevni in mnogo bolj trdoživi od nas. Veliko stvari, ki nas motijo, oni niti ne opazijo. Mi se ob prvem mrazu zavijamo do vratu in si natikamo klobuke, oni pa, kot da mraza ne čutijo, zdravih rdečih lic hodijo okrog le v puloverjih ali tankih jaknah. Tudi dekleta oblečenega v tradicionalna oblačila vasice Baisha mraz ne moti. 2010-Kitajska_71

Med vožnjo z avtobusom si nekateri na strežaj odprejo okna, tako, da jim mrzel veter več ur piha v obraz. Mi se čudimo, zakaj to počnejo in kako vzdržijo, saj nas zebe že zaradi prepiha, ki nastaja ob tem. Kljub prepovedi, na avtobusih strastno kadijo, edini ki jih to moti, smo spet mi. Tudi odpadki se odmetavajo kar na tla. To je normalno. Nihče niti ne reagira, ko se mu prazna plastenka ali prižgan cigaretni ogorek privali pod noge.

Na podeželju imajo odprta stranišča, po sredini teče kanal, vmes so za »zasebnost« postavljene manj kot en meter visoke pregrade. Po tem kanalu potujejo iztrebki vseh trenutno prisotnih na stranišču. Ko se zravnaš iz čepečega položaja nehote vidiš druge prisotne, ki opravljajo potrebo. Ampak pomanjkanje intimnosti niti ni najhujše. Najhujša sta smrad in umazanija, ki sta včasih prehuda, tako da smo iz takih stranišč že večkrat namrgodeni in neolajšani pobegnili. Nisem pa videla Kitajcev, da bi se zmrdovali nad takšnimi stranišči, res prenesejo veliko več kot mi.

Kitajci radi jedo, jedo dobro, raznovrstno in veliko. 2010-Kitajska_70
2010-Kitajska_60 In to se jim prav nič ne pozna, njihova telesa so drobna in čvrsta. Debelega človeka zlepa ne vidiš. Jedo vse mogoče in nemogoče: pse, žabe, kače, podgane, kobilice, kuščarje, drobovino, morske kumare, alge in stvari, ki jih ne znam niti poimenovati, nič se jim ne gnusi. Mi nekaterih od njihovih jedi še gledati ne moremo. Zlahka jedo tudi pikantno hrano, ena od redkih besed, ki smo se je naučili v kitajščini je »bujola«, kar pomeni brez čilija – nepikantno. 2010-Kitajska_65

Čeprav ne znamo kitajsko in Kitajci večinoma ne angleško, nam je zaenkrat uspelo še povsod priti in vse kar smo potrebovali, dobiti. To je predvsem zaradi njihove podjetnosti. Pri storitvah so hitri in zanesljivi. Kljub temu da je jezikovna ovira navidez nepremagljiva, se da zaradi njihove pripravljenosti in učinkovitosti, vse dogovoriti.

In da ne bom pisala samo o Kitajcih, še nekaj stvari, ki smo jih mi počeli in doživeli v zadnjih tednih:

Čudili smo se množici plesalcev pod taktirko Mao Ze Donga. 2010-Kitajska_69

Ogledali smo si starodavno mestece Dali, ki je bilo Sari še posebej všeč. 2010-Kitajska_63

Raziskali smo Lijiang, mesto ob vznožju Himalaje, 2010-Kitajska_56 kjer še danes uporabljajo tri nivojske studence, zgornjega za pitno vodo, srednjega za pranje zelenjave in spodnjega za pranje perila. 2010-Kitajska_57

V soteski, ki jo je preskočil tiger, tako vsaj pravi njeno ime (Tiger leaping gorge), smo se namučili na dvodnevnem trekingu. 2010-Kitajska_47

Na nebu smo sredi dneva videli mavrico okoli sonca. 2010-Kitajska_52

V gozdu smo pustili Janka in Metko. 2010-Kitajska_49

Naužili smo se čudovitih prizorov. 2010-Kitajska_45

In našli pokrajino, ki nas je spomnila na Slovenijo. 2010-Kitajska_51

Več v galeriji.

6 komentarj/a/i/ev na “Med Kitajci brez kitajščine

  1. pepijevi

    Hojla, popotniki!
    Tu in tam malo popotujemo z vami in vas občudujemo. Dobri ste, ni kaj, tudi zato, ker ste že zdavnaj spoznali, da v življenju veljajo lepi spomini – in vam jih ne bo (z)manjkalo. Bo kakšna fotografska razstava, ali kar knjiga, saj so zgodbe, ki jih pripovedujete vredne tudi kakšne ne zgolj spletne objave.
    Bodite dobro, Ptujčani

  2. sonja sintler

    Čudovito! Jaz sem si predstavljala Kitajsko kot eno samo gužvo, zdaj pa vidim, da imajo podeželje krasno. No, o WC-jih ne bi komentirala, meni je že bosanski štrbunk prehud. Še veliko lepih doživetij vam želim! Sonja

  3. Matjaž

    Pozdravljeni!
    Do vaše spletne strani sem prišel čisto po naključju a sedaj jo redno spremljam že kakšen mesec dni. Lepo je videti, da se potovanja kljub drugačnemu mišljenju večine slovencev ne končajo z rojstvom otrok. Mogoče se takrat šele dobro začnejo. Z ženo sva veliko potovala po svetu – tudi po Kitajski pred 8 leti in pri tem zelo uživala (super je brati vaše prigode o hrani, WC-jih… in se spominjati teh nepozabnih dogodivščin). Pred parimi meseci sva dobila novega člana in upam, da bomo kmalu spet na poti. Veva in vidiva tudi pri vas, da se to da. Lep pozdrav na Kitajsko. Matjaž

  4. Maka

    vau!obiskali ste toliko lepot 🙂 kako sta se Maša in Sara spremenili 😀 Prav zavidam vam..tudi jaz bi rada obiskala Dali.Glede hrane,mislim da tudi jaz ne bi mogla si toliko privoščit.Kaj pravzaprav sploh jeste?? 😛 Kitajska je izven mesta zelo lepa,še posebaj tista pokrajina ki nas spominja na Slovenijo.Kaj ste videli tigra???še nekaj..kako je lahko mavrica okrogla? 🙂 v glavnem..uživajte in lp od Maje,Matjaža,Kaje in Mene.Radi vas imamo! :* 🙂 😛 😀

  5. Barbara

    Nevede ste našli tudi pokrajino, ki spominja na Turčijo (Pamukale). Vidim da ste nasmejani, rdečih lic – torej ste se že malo navadili na novo deželo in državo. Kar se enostavnosti Kitajcev tiče- hmm, saj naša stranišča na “štrbunk”, pa bosonogi pastirji v gorah, ki so si noge greli v kravjem dreku- še ne dolgo nazaj je bilo podobno tudi v Sloveniji (za časa mladosti naših staršev in starih staršev). Mogoče te kraje še ni dosegel hiter tempo in “moderno” življenje. Le kako bo tam čez kakšnih 50, 60 let? Imejte se lepo, uživajte in pridno raziskujte še naprej! Pozdrav iz domovine, B&Z

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.