Devet mesecev

Devet mesecev na poti. Čas, v katerem lahko nastane nekaj tako popolnega, kot je človek. Človek je prilagodljivo bitje. Imamo dokaze. Devet mesecev menjavamo podnebja, države, obraze okoli nas, menjavamo prevozna sredstva, postelje, oblačila in obutev, menjavamo način in vrsto prehrane, menjavamo način obnašanja. Vse prenesemo, večinoma z nasmehom, včasih pa tudi z nejevoljo in jezo. Ampak preživimo in gremo naprej.

Nekatere stvari so v tem času postale rutinske. V nov kraj vedno prispemo z javnim prevoznim sredstvom. Čeprav smo po dolgih, ponavadi neudobnih vožnjah velikokrat utrujeni, lačni in sitni, se brez obotavljanja lotimo iskanja hotela. Včasih s taksijem, včasih peš. Lažje je s taksijem, ker so nahrbtniki težki, ampak kljub temu je bolje iti peš, se po poti ustaviti in povprašati pri vsakem, na prvi pogled primernem hotelu. Sobe, ki nam je všeč in v kateri bi z veseljem preživeli nekaj časa, ni lahko najti. Zgodi se, da je ena soba premajhna, druga smrdi, tretja je lepa, ampak predraga, v četrti ni tople vode. Ampak na koncu se iskanje obrestuje in ponavadi najdemo sobo, ki nam je všeč. V sobi se ne obiramo predolgo, odložimo prtljago in gremo ven, na ogled ali kaj pojest. Ko se vrnemo v sobo, sledi umivanje in pranje perila. Pralnega stroja nimamo s seboj, zato ga večino časa nadomeščam jaz. Perilo operem v hotelskih umivalnikih, kar ni vedno najbolj priročno. Sušenje perila v hotelskih sobah je prava umetnost, saj mora biti suho do naslednjega jutra, ko gremo naprej.

Likalnik in likanje? Nikoli mi nista uspela prirasti k srcu in tudi zdaj ju prav nič ne pogrešam. Se pa zalotim, da pričnem nehote pospravljati in čistiti po sobi in kopalnici. Moje delo je tudi pakiranje. Za to sicer ne potrebujem veliko časa, ker imam vse sortirano po vrečah, je pa težava, da so nahrbtniki sčasoma vedno bolj polni. Izprazniš navlako, oddaš odvečna oblačila in glej, čez en mesec je nahrbtnik spet prepoln. Znova čistka.

Človek potrebuje res malo stvari, pa se tega ne zaveda, dokler ni v situaciji, da mora vse svoje premoženje nesti na lastnem hrbtu. Zamislite si, da morate v nahrbtnik, ki ga boste sami nosili, spraviti vse stvari, ki jih potrebujete za življenje. Kaj bi stlačili noter?

8 komentarj/a/i/ev na “Devet mesecev

  1. Helena, Grega, Jaka

    Jaz sem pa teh vaših napotkov o pakiranju najbolj vesela zato, ker sem spremenila način razmišljanja. Pakiranje me je vedno obremenjevalo, saj veš, da česa ne pozabim! Pa vidim, da mora biti pakiranje predvsem zabavno in racionalno. Pozabiti pa se ne sme tistega, kar si nam navedla . Hvala za nasvet.
    Lep pozdrav vsem!
    Helena

  2. Tomaž

    To je pa vprašanje skoraj za milion dolarjev. No če bi ga imel bi ga pa dal v rucksack, ampak ga za pot in uživanje sploh ne rabiš, a ne? Užitek je prebirat vaše zapise, uživajte še naprej.
    Tomaž

  3. manja eder

    pozdravljena družina Bračko
    dali ste mi za razmišlajt, ko spremljam tole vašo avanturo. Jaz bi pa dala v nahrbtnik; ZDRAVJE, SREČO in LJUBEZEN, pa seveda nekaj gotovine. In sem prepričana, da vse ostalo pride samo po sebi. Lepo se imejte še naprej, uživajte,……. MALO pa vam res zavidam, vam pa ZELO privoščim.
    Manja

  4. Sabrina

    Zdravo!
    Hvala vsem za domiselne komentarje in vprašanja.

    Vprašanja zahtevajo odgovore:
    Najbolj nujno za potovanje: mi štirje, potni listi in denar.
    Nujno po osebi:1 teniske, 1 natikači , 1 flis jakna, 1 majica z dolgimi rokovi, 2 dolge in kratke hlače, 4 majice s kratkimi rokavi, 1 kopalke, 5 spodnjih hlač, 4 pari zoknov, 1 oblekica – samo za punce, knjiga, zvezek, pisalo, skupna kozmetična torbica.
    Skupno, malo manj nujno ampak koristno: prenosnik, fotoaparat, mobitel, e-book.
    Ne pogrešamo ničesar, kvečejmu tovorimo stvari, ki jih potrebujemo le občasno: to so mreže proti komarjem, tanke spalne vreče, vetrovke, dežne pelerine, pribor za šivanje in zdravila. Vedno znova se naberejo knjige, delovni zvezki, zvezki, drobni spominki.
    In ko pridemo domov? Trudili se bomo ohranjati minimalizem še naprej…..
    Vse dobro vam želim.

  5. Jasmina

    Jaz bi dala v nahrbtnik tebe, Bina, samo si prevlka 🙂 Me zanima, kako se boste navadili, ko pridete nazaj.. bote še vedno uporabljali stvari, ki jih boste lahko stlačili v nahrbtnik? Človek res ne rabi veliko za vsakdan, samo se tega ne zaveda, ker je toliko možnosti nakupit vse. Jaz bi dala v nahrbtnik: Iphone, Ipod :)japonke pa par majc in hlač, denarnico 🙂 Pa Simona.. oops..spet sem pri ljudeh 🙂

  6. Barbara

    Dobro vprašanje, Sabrina. Včasih razmišljam o tem- po sistemu- kaj če bi bil ogenj, kaj iz stanovanja (razen družine- ker oni so tak brez razmišljanja na prvem mestu) bi še rešil- ali kot si napisala, dal v nahrbtnik? Sploh ker je še živ spomin na vojne čase, ko so sorodniki praznih rok pribežali pred nasiljem. Dokumenti morajo bit! Potem pa se že začne tuhtanje. Slike, fotografije, družinski dragulji (ne nakit ampak stvari, ki družini pomenijo veliko, kot kakšen podedovan predmet) to nekako bi že morali imeti s seboj. Ampak kako to nosit? Vse ostalo pa mislim, da se da kupit, nadomestit. Se motim? Kaj pogrešate, brez česa lahko brez problema shajate? Povejte, naši popotniki, kaj vse bi vi dali v nahrbtnik, če ne bi bilo več poti nazaj?
    Uživajte in ja- 3/4 poti je za vami! Uh, kako čas beži!
    P.S. Ko sem prebrala prvi stavek se mi je zazdelo da vas pride domov 5! 😉

  7. Deda in Babi

    Zelo lepo, toda če bi svoje vtise, spomine,izkušnje lepe in slabe morali tlačiti v nahrbtnike, bi verjetno rabili dosti večje.

  8. robert

    Ej, to pa je zdaj kost za glodanje, kaj bi nesli s seboj…čeprav je mogoče z moške strani seznam precej enostavnejši, kot tudi “ustvarimo” človeka v petih minutah in ne v devetih mesecih. Bi pa rabili nekoliko več, preden bi nas prijelo očistit kopalnico, temu ne pobegneš, tudi če greš na konec sveta;
    lepo bodite še naprej!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.