Na preizkušnji v Boliviji

Bolivija. Vsi smo slišali zanjo, a o njej ne vemo nič. Ni znana po kriminalu, nima zapuščine Inkov, nima otočja Galapagos in poleg tega je najrevnejša država na celini. Nekaj pa vendar mora biti tukaj, saj srečujemo toliko turistov kot nikjer drugje. Bolivija ima izjemno pokrajino, superlativi v svetovnem pomenu se vrstijo eden za drugim: La Paz – najvišje ležeča prestolnica, z najvišje ležečim letališčem, Potosi – najvišje ležeče mesto, Coroico – najnevarnejša cesta, Uyuni – največje slano jezero, Titicaca – najvišje ležeče plovno jezero in še in še… Vsi ti superlativi nas izzivajo in vabijo, da jih obiščemo. Bolivija nam jemlje sapo, ne le zaradi krasnih razgledov, temveč tudi zaradi redkega zraka, saj so vsi kraji, ki jih obiskujemo na višini okoli 4000 metrov.

Jezero Titicaca nas je očaralo s svojo velikostjo in modrino. 2010-bolivija_17

Po jezeru smo pluli s čolni iz trave, sprehajali smo se po rojstnem kraju kraljestva Inkov, otoku Sonca. Navduševali smo se nad razgledi na s snegom prekrite šest tisočake, ki so videti, kot da rastejo iz globin jezera. 2010-bolivija_16

Najnevarnejša cesta na svetu si je ta nelaskavi naziv prislužila s številom ponesrečencev. Makadamska, le kake tri metre široka cesta, je vsekana v tako strma pobočja, da se ti zvrti, že ko jo gledaš od daleč. 2010-bolivija_08

Promet je dandanes redek, a teče tako, da vozila, ki gredo navzdol, vozijo po levi, prepadni strani ceste. Prepadi pa so globoki tudi do 600 metrov in povsem navpični! Z avtobusom se tukaj ne bi peljal za nič na svetu…, sem se pa s kolesom. 2010-bolivija_06

2010-bolivija_05

Spust smo pričeli na višini 4700 metrov, končali pa 64 kilometrov dlje in na 1200 metrih nadmorske višine. 3500 metrov višinske razlike spusta! Občutki in razgledi med kolesarjenjem nad prepadi po ovinkasti cesti so izjemni, ne da se jih opisati. Dol padeš!

Pogled na La Paz, ležeč v kotanji med gorami nas je navdušil, a le od daleč. Ko smo se spustili v ulice kaotičnega, v smogu dušečega se mesta, je veselje minilo. Prva stvar na katero smo pomislili je bila, od tod je treba čim prej pobegniti. In pobegnili smo z nočnim avtobusom v Potosi, najvišje mesto na svetu. Kako ponesrečen pobeg! Nekako ne moremo dojeti, da smo v Boliviji sredi zime in da tukaj avtobusi nimajo gretja. Vozili smo se vso noč, 10 ur, na višini 4000 metrov, pri zunanjih temperaturah krepko pod ničlo. In avtobus nima gretja! Tako nas je zeblo, da so nam šklepetali zobje. Sara je glavo zatlačila pod prevleko naslona za glavo, Sabrina in Maša sta se stiskali na enem sedežu, da ju ni tako zeblo. Ko je ura kazala 6 zjutraj, sem se razveselil, da smo verjetno že blizu cilja. Ne bi se mogel bolj motiti.

Stali smo v koloni, ki ji ni bilo videti konca. Šoferja sem vprašal, kaj se dogaja in razumel sem le »kamen«. Po eni uri čakanja v koloni sem se naveličal in odšel ven, pogledati kaj se dogaja. Cesta je bila po celi širini zaprta z avtobusi in tovornjaki, med katerimi so hodili ljudje in za seboj vlekli prtljago. Po dobrem kilometru kolone sem videl zakaj stojimo: čez cesto je bilo nasuto polno kamenja, iz kupa pa je štrlela Bolivijska zastava. Okrog je bilo polno ljudi, kurili so ogenj, metali petarde in nič kaj prijazno niso gledali. 2010-bolivija_02

Na ta način so izražali svoje nestrinjanje z vlado in za tri dni zaprli vse ceste v mesto Potosi. Vrnil sem se v avtobus po punce in kot nekateri ostali potniki, smo se peš prebili skozi barikade in proti mestu. A še preden smo se uspeli namestiti, smo ga morali zapustiti, saj bi bili drugače tam ujeti tri dni. Na srečo smo našli avtobus s katerim smo lahko zapustili mesto. Sledila je šest urna vožnja po prašni makadamski cesti skozi puščavsko pokrajino. Ali sem omenil, da je tukaj podnevi zelo vroče in da bolivijski avtobusi nimajo hlajenja?

6 komentarj/a/i/ev na “Na preizkušnji v Boliviji

  1. bibi266

    Ni res,da imamo premalo časa .Res pa je ,da ga veliko porabimo tja v tri dni………

  2. sonja sintler

    včasih je potovanje res nepredvidljivo. upam, da vas ne zebe več. res izkoristite še teh nekaj dni, jaz pa se že veselim, da končno pridete domov. meni se tu zdi raj na zemlji.

  3. nika

    zdravo
    tocno zdaj sedim na stolu v parizu v hotelu danes smo bili v disniju ampak dozivljate se lepse dogodke in privoscim vam!!!!

  4. jernej

    Res škoda za ‘preskok’ Potosija, ker obisk rudnika srebra je bil, poleg Uyunija in ceste smrti, eden od mojih vrhuncev Bolivije!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.