Month: november 2010

Zasvojenost je nekoč pomenila odvisnost le od psihoaktivnih substanc ali narkotikov, ki menjajo razpoloženje, vedenje in dojemanje. Danes ob omembi zasvojenosti skorajda ne pomislimo več na narkotike. No ja, odvisno od nas in tega v kakšnih krogih se gibljemo. Danes smo obkroženi z nešteto povsem legalnimi substancami, ki nam omogočajo menjavanje razpoloženja, vedenja in dojemanja ter povzročajo lagodje ali lajšajo oziroma začasno prikrijejo bolečine. Odvisnost je močna želja, ki nam je ušla iz nadzora. Karkoli je že to, na kar se navadimo do mere, ko postanemo od tega odvisni, je nezdravo, tako za telo, kot duha.

Kadar iščemo smisel v življenju, izziv, razburjenje, tolažbo, pozabo ali le pobeg iz dolgočasnega vsakdana, je najpreprosteje zateči se k nečemu, kar nas vzburi, zbudi, predrami, ali pa uspava, ohromi, otopi. Odvisno od tega, ali želimo doživljati ali pozabljati. Pravijo, da sta na svetu sta dve vrsti ljudi; tisti, ki iščejo užitke in tisti, ki bežijo pred bolečino. Kdo najde ravnotežje med tema skrajnostima, je zmagal.

Kdo lahko trdi, da od ničesar ni odvisen? Sladkarije, uspeh, denar, nakupovanje, časopis, televizor, Big Brother, e-pošta, Facebook, informativne oddaje, vremenska napoved, starši, otroci, ljubljena oseba, osovražena oseba, ples, glasba, kolesarjenje, tek, aerobika, potovanja, Laško pivo, Ipod, avto, prenosni telefon, krema proti gubicam in dezodorant. To so reči, brez katerih si danes življenja ne znamo več predstavljati. Nas vzburjajo, nam dvigajo samopodobo, nas poveličujejo v očeh drugih, z njimi premagujemo dolgčas, se sproščamo in zadovoljujemo čustva. Ob predajanju razvadam in navadam se nam zdi, da je življenje lepše ali lažje. Ampak, ali smo v rabi le teh dovolj zmerni in zadržani, da od njih nismo odvisni?

Prekomerno prepuščanja kateremukoli opoju, pa naj je še tako sladek, slej kot prej privede do izgube nadzora nad razumom in predaji nenehnemu hotenju. Takrat smo predaleč. In pot nazaj je trnova in dolga. Ali pa ni, če se znate resnično prepričati, da tega opoja enostavno več ne potrebujete. Ga odmislite in za vas ne obstaja.

Pred tem si je odvisnost seveda treba priznati. Danes sem na vprašalniku Ali ste odvisni od potovanj, na 16 od 21 vprašanj odgovoril pozitivno. Priznam in tudi vem, da je ta odvisnost nalezljiva. Zase sicer ne vem, od koga sem se je nalezel, a vem, kdo jo je dobil od mene.

Kakorkoli, sedaj smo doma, celoletna potovalna doza počasi, a vztrajno popušča. A nič zato, predobro vem, da je pobeg iz vsakdana opojen le, dokler sam pobeg ne postane navada. Enako je z užitki. Zato se mi nikamor ne mudi, nikamor me ne vleče. Privajam se postati odvisnik na dom, hkrati pa vsak dan pomislim na kakšen kraj tam nekje daleč, kamor me vleče.

Dežele v katere najraje potujemo, sodijo med nerazvite, manj razvite, oziroma razvijajoče, kot jim pravijo sedaj v trendu mehčanja pretrdih besed. Edini razviti državi, ki smo jih na zadnjem potovanju obiskali, sta bili Singapur in Avstralija. Obiskali smo tudi Tokio in New York, ki pa sta le mesti v dveh najrazvitejših državah. Vse ostale države, ki smo jih prepotovali, ne sodijo v elitni klub 34 razvitih držav, med katere se je po kriterijih Mednarodnega denarnega sklada, pred nedavnim (zdi se mi, da v letu uvedbe Evra) vpisala tudi Slovenija. Kriteriji, ki jim je za vstop v ta elitni klub treba ugoditi, so predvsem, ne pa zgolj ekonomski: visoka pričakovana življenjska doba, izobrazba, življenjski standard, vlaganje v razvoj, storitve in napredne tehnologije, stabilno politično in ekonomsko okolje ipd.

Večina dežel po katerih smo potovali, kriterijev potrebnih za uvrstitev med razvite, ne dosega. Daleč od tega, v nekaterih živi pod pragom revščine celo dve tretjini prebivalstva. Se pravi, da nimajo strehe nad glavo, hrane ali oblačil za življenje. Prag revščine, kot vse na tem svetu, je moč izmeriti in kdo drug kot Svetovna banka je izmerila znesek v denarju, potreben za preseganje tega. Ti menda res vedo, koliko je potrebno, da nisi reven!

“Le kaj ste izgubili, da iščete tako daleč od doma, v tej revščini?” je vprašala moja mama, ko nas je prišla obiskat na Šrilanko. Ničesar nismo izgubili, a to kar iščemo, je lažje najti v manj razvitih državah, tam, kjer ima razvitost, kot jo pojmujemo v elitnem klubu razvitih, drugačen pomen. To smo spoznali, ko smo se potepali po državah, kjer so nas prizori revščine spremljali na vsakem koraku. Ljudje, s katerimi smo se zapletli v daljši pogovor, niso govorili o življenjskem standardu, plačnem sistemu, pričakovani življenjski dobi, vlaganju v razvoj ali ekonomskem okolju. Tudi, če smo jih po tem povprašali, niso za nobeno od teh tem izkazali zanimanja. Lahko, da smo se pogovarjali z napačnimi ljudmi. Morda, saj smo govorili le z ljudmi, ki smo jih srečevali zunaj, na cestah, tržnicah, v šolah, hotelih, restavracijah, v avtobusih. S temi navadnimi oziroma običajnimi ljudmi (ne najdem pravega izraza za Common people, ljudi ki sestavljamo glavnino prebivalstva), je pogovor ne glede na temo, slej kot prej nanesel na družino. Sogovorniki so radi pripovedovali o sestrah, bratih, otrocih, starših, bratrancih, sestričnah in o vseh ostalih sorodnikih do tako daljnega kolena, za katere se nam niti ne sanja, da jih imamo. O njih so govorili kot o nekom, ki jim je zelo blizu. Kako ne bi, saj je to, da pod skupno streho živijo velike družine, tam nekaj normalnega. Tudi to, da mi štirje potujemo kot družina, se jim je zdelo povsem normalno, nenavadno se je zdelo le komu iz razvitega sveta. Ljudje stopijo skupaj, ko kdo od bližnjih potrebuje pomoč. Le kdo se še spomni, kako so se pri nas gradile hiše, ko so ljudje še stopili skupaj? Sedaj tega več ni, saj smo vendar v elitnem klubu!

Kitajec Lin Yutang je zapisal, da so največji pokazatelj razvitosti ljudje, ki jih država ustvarja. A ne kako so ljudje razviti kot znanstveniki, državniki, voditelji, generali in inženirji, temveč kako so razviti kot možje in žene, očetje in matere, bratje in sestre. Naš odnos do najbližjih, tistih, ki nas imajo radi in tistih, ki so od nas odvisni in potrebujejo našo pomoč, največ pove o moralnih vrednotah v neki državi. Največ pove o tem kako moralno razviti smo. Vsi ostali dosežki te države so v primerjavi s tem, zanemarljivi. Komu služijo visok bruto družbeni proizvod, nizka stopnja inflacije in brezposelnosti, znanstveni in tehnološki dosežki, če so odnosi med najbližjimi slabi?

Na prvi pogled je morda videti, da ekonomska razvitost države nima nič skupnega z moralno razvitostjo ljudi. A sodeč po naših izkušnjah, sta zelo odvisni ena od druge. Vrednote ljudi v medsebojnih odnosih, se razlikujejo glede na stopnjo razvitosti države. Seveda ne vseh, ne vedno in ne tako, kot bi si ljudje upali priznati. Saj ne, da bili ljudje v razvitih državah nemoralni, le njihova morala je morda bolj podrejena zakonom, pravilom, iskanju bežnih občutkov zadovoljstva in kopičenju bogastva, kot osebna morala, značilna za ljudi v manj razvitih državah, kjer je vsega, predvsem potreb, manj.

To je le moj pogled, kako je v resnici, pa naj presodi vsak sam.

pa naj gre z njim tudi naša spletna stran!

Minilo je tri mesece, odkar smo se vrnili domov z enoletnega potovanja po svetu. Vprašujete nas, če smo se že privadili na rutino. Kakor kdo. Maša in Sara z velikim veseljem hodita v šolo in se družita s prijatelji. Obožujeta varno zavetje doma, šole in prijateljev. Za naju s Sabrino pa je resnica malce drugačna.

Tik preden smo odšli na enoletno potovanje, sem v zapisu nekega popotnika, ki je bil zdoma več kot leto, prebral: “Ko se po enoletnem potovanju po svetu vrneš domov, opaziš, da je doma vse ostalo enako, edino kar se je spremenilo, si ti sam!” Ko sem to prebral, sem se kar malo ustrašil. Kako se bom spremenil? O tem na potovanju nisem razmišljal, ali pa sem se na to spomnil le, ko smo prejeli novice iz Slovenije, v smislu: “Pri nas je vse po starem!”

Sedaj, ko je potovanje za nami, lahko o spremembah okolice in sebe po enoletni odsotnosti, sodim sam. Kaj se je torej spremenilo? Drevesa in trava, ceste in hiše, trgovine in ambulante, zagotovo ne, vsaj ne toliko, da bi bilo opazno. Spremenilo se ni nič. Razen ljudi. Nekaterih. Spremembe sem opazil pri ljudeh, ki so v času, ko se nismo videli, doživeli nekaj izjemno lepega. Nekaj, kar jih je trajno osrečilo. Drugačni se mi zdijo tudi ljudje, ki jim sreča ni bila naklonjena in so doživeli nekaj izjemno slabega. Tem so se spremenile vrednote, na svet gledajo drugače kot prej. Večina ljudi pa se mi zdi, da je ostala enaka, kar je v redu, saj tako vem kaj lahko od njih pričakujem. A ne glede na to, ali so se ljudje v resnici spremenili ali ne, jih jaz vidim drugače.

O tem, če sem se spremenil sam, morda drugič. A nekaj je zagotovo, spremenil se je moj pogled na svet. Svet ni nikoli več enak, potem ko ga enkrat vidiš. Enoletno potovanje je na nas pustilo pečat, to je neizpodbitno. Prepotovati, videti, doživeti, okusiti in občutiti šestnajst držav, od katerih niti ena sama ni niti najmanj podobna Sloveniji, te ne more ne spremeniti. Srečanja s tujimi ljudmi in običaji, neprijetnostmi in nevarnostmi, lepotami in užitki, čudesi in čudeži, samospoznanji in dognanji v daljnem svetu, ti zlezejo pod kožo. Vsi ti občutki, doživetja in spoznanja, ki smo jih bili neprestano deležni na potovanju, so se nalagali in kopičili v naši zavesti in podzavesti. Sedaj smo doma, nazaj v “normalnem” življenju. Prepuščamo se kolesju vsakodnevne rutine, dotok novih občutkov ter doživetij je enostavno usahnil. Da so potovanja opojna ve vsak resen popotnik. Pomanjkanje opojnih substanc pa ima za posledico abstinenčno krizo. A ta je odlična priložnost za raztolmačenje spoznanj in vrednot, ki so se nam v zadnjem letu obrnile na glavo.

Zato sem se odločil, da bom ta spoznanja, spremenjen pogled na svet, ki je neizogibna posledica dolgega potovanja, objavljal na naši spletni strani.

Do takrat pa vabljeni k ogledu albuma z izbranimi fotografijami in videov pred in med potovanjem. Ali pa še bolje, pridite na naše potopisno predavanje:

Četrtek, 18. novembra, ob 18. uri, Slovenska Bistrica
ZAVOD ZA KULTURO, SLOVENSKA BISTRICA
Prireditev bo v projekcijski dvorani gradu Slovenska Bistrica, Grajska ulica 11.

Vabljeni!