Objavljeno — december 2010

Lani smo prednovoletni čas preživljali v majhni ribiški vasici ob arabskem morju na tropskem jugu Indije. Vse razen nas štirih je bilo popolnoma drugače. Namesto v toplini doma na kavču v dnevni sobi z okrašeno smrečico, smo sedeli na tleh na peščeni plaži pod palmami. Namesto utripajočih lučk smo si prižgali svečke in jih zapičili v pesek. Namesto večerje z desetimi jedmi za praznično obloženo mizo prekrito s prazničnim prtom, smo sedeli na postelji ob majhni klubski mizici in večerjali mesni narezek. In namesto domačih, smo bili obkroženi s tujci.

Silvestrski večer smo preživeli v hinduističnem templju, v družbi svečano okrašenih slonov, polnoč pa smo pričakali na samotni plaži. Tako smo sami sedeli v pesku, sredi neskončno dolge plaže, ko so se iz teme naenkrat prikazali štirje Indijci in prisedli k nam. Bili so dva sinova, stara približno toliko kot Maša in Sara, ter njuna mati in oče. Razen nekaj plešočih fantov nedaleč proč od nas, smo bili edini na plaži in indijska družina se je usedla k nam. Po dveh mesecih v Indiji se nam skoraj nič ni več zdelo nenavadno in smo se na njihove nasmehe spontano odzvali z nasmehi. Čez čas pa so nas le pričeli nagovarjati v polomljeni angleščini. Zanimalo jih je od kod prihajamo, kako nam je ime, kaj delamo in podobno. Edino vprašanje, ki nam je res ostalo v spominu je bilo: “Ali ste srečna družina?” Smejali smo se do ušes in prikimavali: “Ja, smo srečna družina!” Vrnili smo jim vprašanje in jih vprašali ali so tudi oni srečna družina. “Yes, yes!” so se smejali v en glas. In tako smeje v družbi srečne družine smo pričakali novo leto.

Vas je že kdaj kdo vprašal kaj takšnega: “Ali ste srečna družina?” ali pa “Ali ste srečni?”

Sreča je nekaj, kar si sedaj v tem predbožičnem, oziroma danes že prednovoletnem času poklanjamo drug drugemu. Med rokovanjem, na čestitkah, preko e-pošte, preko SMS sporočil, na darilih, skratka povsod se deli sreča. Skoraj vsakdo nam vošči, privošči, podarja ali želi srečo.

Nihče pa nas ne vpraša tega, kar so nas vprašali popolni tujci, ki smo jih poznali šele dve minuti na samotni plaži v Indiji na temno Silvestrsko noč. Doma si srečo voščimo ne da bi sploh vedeli ali je tisti, ki mu jo namenjamo srečen ali ne, ali si jo sploh želi oziroma potrebuje. Očitno je sreča res nekaj česar ni nikoli dovolj, nekaj kar vsakdo potrebuje in si želi.

Kaj sploh je sreča?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je sreča razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Gre torej za neke vrste zadovoljstvo, zadovoljitev čutnih potreb. A ključna beseda te definicije je trajno. Zato kratkotrajnim občutkom veselja, radosti in brezskrbnosti do katerih nas privedejo hotenja, poželenja in hrepenenja, pravimo trenutki sreče, ker niso trajni. Ker so pogojeni z zunanjimi vplivi, ki pa se nenehno spreminjajo. Enkrat so pozitivni, drugič negativni; kot takšne jih vsaj mi dojemamo. Zadovoljstvo, veselje, radost in dobra volja, so le občutki, za katere pa potrebujemo pozitivne zunanje dražljaje, niso razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Od zunanjih dražljajev je odvisno naše trenutno počutje in zadovoljstvo. Gre torej za kratkotrajno stanje v katerem se nahajamo zaradi trenutno ugodnih okoliščin, ne pa za nekaj kar bi lahko imenovali trajna sreča.

Trajna sreča ni pogojena z zunanjimi dražljaji in vplivi, prihaja iz nas samih, zato ji pravimo tudi notranja sreča. Je subjektivna, ne objektivna. Od nje nas ločijo le lastne misli. Do nje ne privedejo hotenja, poželenja in hrepenenja ter uresničevanje le teh. Pa naj se še tako trudimo, kratkomalo nemogoče je biti trajno le pod vplivom pozitivnih zunanjih dražljajev. Kako torej doseči trajno srečo? Zaenkrat o tem le to, kar pravi Bhagavad Gita, nekaj tisoč let staro sveto Hindujsko besedilo (ki ga hindujska družina, s katero smo lani silvestrovali, zagotovo pozna): “Tisti, ki je nenavezan na zunanji svet in stvari, ter je navezan le na svoj notranji jaz, bo dosegel najvišjo srečo, ki je trajna!”

Sicer nisem prepričan, po kateri sreči nas je povpraševala hindujska družina v Indiji in katero srečo si drug drugemu voščimo doma, verjamem pa, da je vsaka sreča dobra. Tako v obliki kratkotrajnega zadovoljstva, kot trajno stanje velikega duševnega ugodja, le s pravo mero ju je treba iskati in po njima hrepeneti.

Pa veliko sreče in zadovoljstva v novem letu!

Še vedno nas vprašujete, če smo se že aklimatizirali in privadili na življenje doma. Na to nimam pravega odgovora, imajo pa ga morda tisti, ki nas bolje poznajo. Menda so tudi takšni, ki nas poznajo bolje, kot se poznamo sami. “Znam te puško dok si pištolj bila!” je eden izmed najbolj simpatičnih pregovorov o odnosih, kar jih poznam. Sicer ni slovenski, a ga menda ni težko razumeti. Drug pregovor, ki na prvi pogled nima povezave s prejšnjim, pa pravi: “Volk dlako menja, kože pa nikoli!” S tem menda mislijo, da se človek dolgoročno ne more spremeniti, kakšen je, je. Spremeniti se, ne pomeni da enostavno začneš v življenju početi nekaj drugega ali da počneš iste stvari, le na drugačen način. Temu bi lahko kvečjemu rekli menjava dlake, nikakor pa ne kože, ki je pregovorno tako ali tako ni mogoče menjati. Menjava kože bi pomenila korenito spremembo v sami biti oziroma nravi posameznika. A se to res ne da spremeniti?

Morda pa je ta koža, ki bi jo naj bilo nemogoče menjati, le prispodoba za ustvarjeno mnenje, ki ga imamo ljudje o nekom drugem. Mnenja, ki ga imamo o nekom, zlepa ne spremenimo. Sploh, ko nekoga dolgo poznamo in se je naše mnenje o njem izoblikovalo v dolgoletnem medsebojnem odnosu. Odnosi imajo svoje vzpone in padce, tako, da si včasih za nekoga mislimo, da je izjemen, spet drugič pa, da je navadna tečnoba, povprečnež, brezveznež ali kaj podobnega. A to so le amplitude na dolgi krivulji razmerja. Na daljši rok nekoga spoštujemo in cenimo, ali pa ga ne. Tega ne more spremeniti naše ali njegovo trenutno počutje, slaba volja, trenutna jeza ali manjši prepir. Če nekoga danes cenimo, jutri pa zaničujemo, je najverjetneje nekaj narobe z nami, ne z njim.

Lahko pa drobne nevšečnosti, ki nam jih nekdo dovolj redno povzroča, dosežejo kritično maso in odnos se prične krhati. Tako lahko sčasoma tudi nekdo, ki smo ga nekoč zelo cenili, v naših očeh izgubi vso svojo kredibilnost. Tudi izjemen dolgoletni odnos se lahko po dovolj napačnih potezah sesuje v prah. In seveda je vedno kriv tisti drugi, ne mi, a to je že druga zgodba.

Če je svet, kot ga dojemamo odraz našega mnenja, so potemtakem takšni tudi ljudje, ki jih srečujemo in poznamo. So torej le odraz našega mnenja, ki ga imamo o njih. In to je ta koža, ki je zlepa ne menjamo. Naše mnenje o drugih je ena izmed najtrdnejših stvari na svetu. Dolgoletnemu prijatelju ki več ne ustreza naši predstavi, ki jo imamo mi o njem, to celo zamerimo. Ker ni več takšen, kot smo ga mi bili vajeni! Ničesar žalega nam ni storil, ni nas obrekoval, zaničeval, nam lagal ali kako drugače zlorabil našega zaupanja, le naše mnenje o njem je izneveril. Predrznež! Tako mislijo le tisti, katerih mnenje ne šteje veliko, oziroma si ne smemo dopustiti, da bi nam mnenje takšnih veliko pomenilo.

Tisti, ki te jemljejo takšnega kot si, ne glede na to kakšen si, so ljudje, ki si jih moramo želeti ob sebi in njihovo mnenje si je treba jemati k srcu. Ti ta pravi, mnenja, ki ga imajo o tebi ne spremenijo zlahka, sprejmejo te ne glede na spremembe, ki jih izražaš (če jih seveda pri tem ne prizadeneš). Ne glede na to, če si menjal dlako ali celo kožo. Za ostale si pač špilferderber.

Podrejenost pravilom in razvitost družbe (kot jo pojmujemo razviti), hodita z roko v roki. Ne bi pa si upal trditi kaj je vzrok in kaj posledica. Kopica pravil z razvitostjo družbe počasi, a vztrajno, tako da tega sploh ne opazimo, raste. Pravila se kopičijo ravno dovolj počasi, da ne bi kdo slučajno pomislil, da se nam obeta Huxleyev Krasni novi svet. Ujeti v kolesje sodobne družbe kopičenje pravil težko ali pa ga sploh ne opazimo.

A kot popotniki – opazovalci dogajanja drugod, smo podrejenost pravilom v drugih deželah zlahka opazili. Prvega pol leta smo preživeli v Aziji, v manj razvitih deželah, kjer ni bilo veliko pravil, katerim bi se kot tujci morali podrejati. No, pravzaprav je bilo pravil, katerim smo se morali podrejati veliko, le da to niso bila tako predpisana pravila, kot smo jih vajeni od doma. Naša pripravljenost podrejati se pravilom je sicer privzgojena in priučena od doma, zato jo seveda tudi kadar potujemo nosimo s seboj. A pravila, ki veljajo v daljnem svetu, so velikokrat povsem nezdružljiva s pravili, ki jih nosimo s seboj. Na potovanju ne gre drugače, kot da prevzamemo lokalna pravila in se vedemo kot domačini. Ni nam treba poznati pravil, ki v tuji deželi veljajo, ni nam treba vedeti, ali se pravil moramo držati ali ne, dovolj je, da ravnamo enako kot domačini. Če bi želeli prečkati cesto v Delhiju po pravilih, ki veljajo pri nas, bi menda še danes čakali ob robu ceste, da se vozila ustavijo in nas spustijo čez. Sicer ne vemo, kakšna so tamkajšnja pravila o prečkanju ceste, a ravnali smo tako kot domačini, pa če je bilo to po pravilih ali ne. Čas, ki smo ga preživeli v Aziji, je spremenil tudi naš pogled na upoštevanje pravil, vanj je vnesel veliko več sivine, kot smo je bili vajeni. Enostavno smo morali znižati lastne kriterije upoštevanja pravil, da smo lahko sproščeno potovali po Aziji.

In potem se nam je pripetilo, da smo zapustili Azijo in se znašli v neki krasni deželi, kjer živijo visoko razviti ljudje, v deželi, kjer so pravila na vsakem koraku. Ne le pravila, celo grožnje na opozorilnih tablah so tam nekaj normalnega: “Če tega ne boste naredili tako, boste kaznovani s tem!” ali “Niti ne pomislite, da bi storili to!“. V hipu se nam je povrnila pripravljenost podrejati se pravilom in kriteriji, ki so se nam v Aziji znižali, so se nam tukaj spet zvišali. V tej razviti deželi je vse videti urejeno in predpisano. Stopnice so označene s fluorescentno barvo, da jih ne spregledaš. Znaki, da sta kajenje in alkohol prepovedana, so skoraj povsod. Dogajanje na ulicah snemajo CCTV kamere. Telefonski pogovori se pod pretvezo zagotavljanja višje kakovosti storitve snemajo. Opozorilne table so povsod. Ob postelji za nevarnost padca, na oknu za nevarnost loma, na vratih za nevarnost ukleščenja in tako naprej. Opozoril na cestah je toliko, da se moraš ponekod ustaviti, da lahko prebereš vse kar piše in se seznaniš z nevarnostmi, ki prežijo nate in s tistimi, katere lahko povzročiš sam. Kadar greš peš od hotelske sobe do trgovine in nazaj, se srečaš s toliko opozorili, da si lahko ob tem, če ti uspe nepoškodovan pridi nazaj v sobo in sesti na posteljo, oddahneš. Tudi zunaj mest je več ali manj vse videti urejeno in predpisano. V tej krasni razviti deželi se pravil seveda držijo vsi. Nam seveda niti na kraj pameti ni prišlo, da se jih ne bi, ravnali smo kot domačini, držali smo se pravil. Tako, kot smo v Aziji vsi pešci prečkali cesto med drvečimi avtomobili, smo v tej visoko razviti državi vsi pešci čakali na zeleno luč na semaforju.

Ali res stremimo k tako visoko razviti družbi, k tako urejeno – omejenem svetu, prepolnemu pravil? Čemu vse smo se pod pretvezo zagotovljene varnosti in lagodnega življenja pripravljeni odreči? Seveda je lepo, če so stvari urejene in predpisane. A kaj bi se zgodilo, če bi bile stvari urejene le toliko, kolikor je nujno, ostalo pa bi bilo prepuščeno razmišljanju posameznika? Koliko sploh posameznik, katerega življenje v visoko razviti družbi do potankosti urejajo pravila in omejujejo predpisi, še razmišlja? Na televiziji že od zgodnjega jutra napovedujejo vreme in ljudem povedo kaj obleči. Vmes v oglasih povedo kaj jesti in piti ter kaj početi v prostem času. Predpisi na cesti in pločnikih ter v javnih prostorih, povedo, kako se vesti tam. V službi so pravila, v šoli so pravila, na igrišču so pravila. A brez skrbi, dokler ne postanemo visoko razvita družba temelječa na spoštovanju pravil, predpisov in zapovedi, lahko brez strahu razmišljamo s svojo glavo. Ali bi moral zapisati; dokler bomo razmišljali s svojo glavo, ne bomo postali visoko razvita družba temelječa na spoštovanju pravil, predpisov in zapovedi?

Vprašujete nas, kam in kdaj bomo znova odpotovali, katera je naša naslednja destinacija in kakšni so naši načrti za prihodnost. Odpotovali bomo. Nekam. Nekega dne. Ne vemo! Naš trenutni cilj je biti brez cilja. Pa naj bo to oksimoron ali paradoks.

O potovanjih v prihodnosti ne razmišljam na tak način, da bi temu lahko rekel, da imam cilj. Kljub temu, da kot sem napisal zadnjič, vsak dan pomislim na kakšen kraj tam nekje daleč, kamor me vleče, nimam v zvezi s potovanji nobenih načrtov. A to še zdaleč ne pomeni, da sem se kot popotnik izpel. Kje pa! Obiskal sem šele štiriinštirideset držav. To še ni niti četrtina vseh držav na svetu! Kot družina smo jih obiskali še manj, pa nam včasih rečejo, da smo videli ves svet. Daleč od tega. Še za te države, ki smo jih obiskali, si ne bi upal reči, da smo jih spoznali. Vseh preostalih sto petdesetih držav zagotovo ne bomo obiskali, nas niti ne mika. Je pa tam nekje daleč nekaj takšnih, ki bi jih želeli obiskati. A to ni naš cilj.

Za to, da bi nekam odpotovali ne potrebujemo cilja. Ne potrebujemo seznama dežel, ki bi nam govoril kam še moramo odpotovati. Ne potrebujemo knjige 501 must-visit destinations ali česarkoli podobnega, kar bi nas vzpodbujalo k doseganju cilja. Omenjeno knjigo sicer imamo doma, zraven nje tudi, Unforgetable journeys to take before you die in 1000 ultimate travel experiences ter še kakšno. A ne zato, da bi nam povedale kam naj gremo, temveč zato, da bi nas vzpodbudile k doživljanju vznemirljivega, privlačnega in izzivov polnega sveta, tam nekje daleč. Te knjige sem nazadnje listal pred kakšnim letom in pol. Sedaj me ne zanimajo, sem prepoln lastnih doživljajev. Zato sem enostavno brez cilja o prihodnji popotniški destinaciji. Imam sicer želje, a jih pustim raje viseti v zraku, naj dozorijo same, brez vzpodbud in mojega truda. Dokler za to ne naredim nič in o tem le razmišljam, so to le želje. Šele ko se pričnem truditi za njihovo uresničitev, postanejo cilji. In teh želja zaenkrat enostavno ne želim nadgraditi v cilje.

Velikokrat je želja po doseganju cilja tako močna, da postanemo slepi za pot po kateri drvimo proti cilju. Tako osredotočeni na cilj v prihodnosti, zlahka spregledamo vsakodnevne priložnosti in pozabimo živeti v sedanjosti. Ralph Waldo Emerson je dejal: “S preteklostjo nimam nič, prav tako ne s prihodnostjo. Živim zdaj!” Rekov na to temo je nešteto. Enega izmed njih: “It’s my life, it’s now or never“, sem ravno v ta namen izbral za glasbeno podlago videa iz naših potovanj.

Zato je naš trenutni cilj, biti brez cilja. Da smo odprti za vse priložnosti, ki nam pridejo nasproti. Le da to niso le življenjske ali ne vem kakšne edinstvene priložnosti, to so predvsem drobcene, majhne stvari, ki nam zapolnjujejo vsakdan. A tega se šele učimo, tako kot na potovanju, kjer je bil naš edini cilj potovati. Ostalo so bile zgolj želje.