Objavljeno — januar 2011

Na potovanjih smo nenehno priča raznim prizorom, ki nas presenečajo in si jih ne znamo pojasniti. Eden takšnih je reakcija popotnikov na novo okolje v katerem se znajdejo tako oni, kakor mi. Srečujemo popotnike, ki se zadržujejo v hostlih in lokalih, namenjenim le tujcem, kjer se raje kot z domačini, družijo s sebi podobnimi popotniki. Skušam si razložiti, zakaj ljudje zapustijo dom in prijatelje, ter odpotujejo na drugi konec sveta, kjer potem iščejo natanko tisto, kar so pustili doma. Iščejo sebi enake ljudi in se zatekajo k znanemu. Si tako blažijo posledice kulturnega šoka?

Kulturni šok je stanje, v katerem se znajde popotnik, ki je ob prihodu v tujo deželo nenadoma izpostavljen povsem tuji in drugačni kulturi. Manjka mu znanega. V tujem okolju, soočeni z neznanim, si ob sebi zaželimo nekoga znanega, še najraje nekoga, ki prihaja iz istega okolja kot mi, da se lahko z njim identificiramo. Tako si skušamo omiliti simptome kulturnega šoka: zbeganost, zmedenost, strah, osamljenost, žalost, izgubo identitete in občutek nemoči. Želimo si bližine nekoga, s katerim bi se lahko ob skodelici kave ali kozarcu piva pogovorili v domačem jeziku. Če pa že nikogar takšnega nimamo, potem iščemo zatočišče v stvareh, ki nas spominjajo na dom. Nekaterim za omilitev kulturnega šoka ni dovolj niti, da potujejo skupaj z nekom, ki ga poznajo od doma, npr. s partnerjem, zraven njega potrebujejo še stvari, ki jih spominjajo na dom. Avstralka s katero sem govoril nekje v Peruju, mi je zaupala, da je s fantom na nekajmesečnem potovanju po Južni Ameriki, a da kljub temu pogreša neke stvari od doma. In to celo do te mere, da je prosila mamo, da ji je iz Avstralije v Peru po pošti poslala znamenit kvasov namaz za kruh Vegemite!

Kulturnemu šoku je težko, včasih celo nemogoče uiti kadar se prvič znajdemo v tujem, povsem drugačnem okolju od znanega. Ne glede na to ali gre za udobna organizirana turistična potovanja ali za drzna samostojna popotovanja, je neka mera kulturnega šoka prisotna. Od nas pa je odvisno kako močno nanj reagiramo, ali se ga bojimo ali celo želimo. Če nam je kulturni šok neprijeten, je bolje, da potujemo v vodeni organizirani skupini. Takrat potujemo z ljudmi, ki v veliki meri prihajajo iz enakega okolja kot mi, s seboj nosijo več ali manj enako ali vsaj podobno kulturo kot mi. S takšno skupino potuje vodič, ki govori jezik, ki ga razumemo, nas vodi iz letališča na avtobus, iz avtobusa v hotel, iz hotela v muzej, v restavracijo in tako naprej. Kulturnemu šoku se lahko tako v dobri meri izognemo.

Po drugi strani, pa se nekateri popotniki kulturnemu šoku ne želijo izogniti, nasprotno, kulturni šok je za njih razlog zaradi katerega potujejo. Je izziv, ki ga iščejo. Niti v sanjah ne pomislijo, da bi potovali v organizirani skupini. Dlje od turističnih poti kot zaidejo, manjšega udobja so deležni, večji je kulturni šok in bolj v njem uživajo.

Potem so tukaj še popotniki, ki sami odpotujejo na drugi konec sveta, kjer pa se raje kot z domačini, družijo s sebi podobnimi popotniki. V neznanem iščejo znano ali obratno. Teh enostavno ne uspem pogruntati.

Kulturni šok gor ali dol, glavno da potujemo in sploh ni pomembno kako; kot neustrašni popotnik ali kot turist v hotelskem resortu. Svet je velik, za vsakogar se najde prostor. Tako za popotnika, ki je po dolgi vožnji pravkar sestopil s strehe lokalnega avtobusa in išče sobo s pogradom za par dolarjev, kot za turista, ki so ga z letališča v klimatiziranem turističnem kombiju prepeljali direktno v hotel s petimi zvezdicami.

Minilo je eno leto odkar smo zapustili Indijo. Deželo, v kateri smo se razen v Sloveniji, zadržali najdlje časa. Deželo, ki nas je tako dotolkla in zdelala ter hkrati predramila in presunila kot nobena druga. Po dveh mesecih in pol, koliko smo jih tam preživeli, nam je bilo o Indiji jasno še manj, kot preden smo jo obiskali. Preden smo odšli v Indijo, smo sicer nekaj o njej vedeli, a le iz knjig in televizije, ravno dovolj, da smo si o njej naredili napačno predstavo. Ko pa smo Indijo zapustili, smo o njej morda vedeli več, a razumeli smo jo zagotovo manj.

Ko se pogovarjam s popotniki in beseda naleti na Indijo, se mi zdi, kot da se ob omembi te drznim popotnikom dobro znane države, ozračje kar naelektri. Bodisi zaradi tega, ker so v Indiji že bili in se je še prav dobro spomnijo, ali pa zaradi tega, ker si jo močno želijo obiskati, pa še niso zbrali dovolj poguma. Oboji vedo, da naj si bodo knjige, filmi ali pričevanja popotnikov še tako prepričljivi, dokler se sam ne znajdeš v Indiji, te na to, kar te tam čaka, nič ne more pripraviti.

Na Indijo sem se spomnil ob prebiranju bloga Špele in Liorja, mladih popotnikov, s katerima smo se sestali kmalu po vrnitvi iz našega enoletnega potovanja. S Sabrino sva jima takrat dala nekaj nasvetov, upam da jima je kateri koristil, odpravljala sta se namreč v Azijo. Na potovanju sta sedaj že nekaj mesecev in ravnokar sta zapustila Indijo. Ob prebiranju njunega prispevka Zbogom Indija, sem se spomnil na svoj prispevek z istim naslovom, ki sem ga napisal, ko smo mi zapustili Indijo. Zapisala sta: “Osemdeset dni, ki sva jih preživela v Indiji, je bilo verjetno najbolj (psihično in fizično) utrudljivih osemdeset dni najinega življenja.”

Zakaj nas popotnike potem Indija tako privlači? Nas daje radovednost, se radi trpinčimo, želimo spoznati svoje meje? Nek popotnik je rekel, da ko enkrat obiščeš Indijo, ti vse ostale države na svetu delujejo dolgočasno in se zato vedno znova vrača v Indijo. Dobro ga razumem.

Indija od popotnika veliko zahteva, a mu tudi veliko nudi, treba je le znati odpreti oči. A kdaj? Sleherni dan v Indiji je namreč prežet z vsemi mogočimi čustvi od veselja, jeze, začudenja, navdušenja, groze, usmiljenja, sreče, milosti, razočaranja, do radosti. Kako naj človek na tem čustvenem toboganu karkoli dojame?

A če obstaja dežela, ki pomaga človeku odpreti oči, je to zagotovo Indija. Po spoznanje ni treba v tempelj, samostan, ašram, preučevati budizem ali hinduizem, dovolj je prepustiti se čarom in bridkostim, ki jih Indija ponuja na vsakem koraku. A preden se odločimo za pot v Indijo, moramo vedeti ali si spoznanja sploh želimo, kot tudi to, da bomo do njega najverjetneje prišli šele, ko Indijo zapustimo.

Kaj pa naj v zvezi s tem naredimo mi, ki smo Indijo že obiskali in vemo, da ponuja še mnogo več? So nova spoznanja, ki bi jih bili ob ponovnem obisku Indije vredna muk, ki bi jih bili ob tem deležni? Odgovore na ta vprašanja pravzaprav vem. Kaj pa vi, katera je vaša sanjska dežela, tista, ki si jo najbolj želite obiskati?

V prejšnji objavi sem zapisal, da ob vseh opravkih, zadolžitvah, nalogah, dejavnostih in delu, nimamo časa razmišljati niti o tem ali svoj čas izrabljamo za bogatenje ali trošenje. Kaj lahko torej naredimo za to, da bi svoj čas bolje izrabili? Bolje izrabiti ne pomeni, da bi v razpoložljiv čas strpali še več opravil, reči in ljudi, ampak manj. Manj je več, oziroma, manj je bolje! To pri izrabi časa velja še bolj kot kjerkoli drugje. Manj opravkov, manj aktivnosti, manj obveznosti, manj zadolžitev, manj stvari; več časa. To morda zveni kot utopija, sploh v svetu, ki nam na vsakem koraku ponuja neskončno paleto interesnih področij in bleščečih materialnih dobrin in nas prepričuje, da vse to potrebujemo. Le zakaj bi se želeli temu odpovedati?

Obvladovanje lastnega časa je ena izmed tistih reči, pri katerih sta védenje in ravnanje svetove narazen. O tem, kako bi naj s časom ravnali, morda precej vemo, a kolikokrat to uporabimo v praksi? Zapravljanje časa je tako še ena izmed slabih navad, ki se jih ne znamo (ali celo nočemo) znebiti. Že od Rimljanov, torej dobrih dva tisoč let, poznamo rek: Carpe Diem – užij dan. Le kolikokrat se nanj spomnimo in se že zjutraj zavestno odločimo, da bomo ta dan dobro izrabili? Verjetno imamo zjutraj pomembnejša in resnejša opravila ter premalo časa, da bi razmišljali o tem, kako bomo dan, ki se nam ponuja, izrabili.

Metod obvladovanja časa je veliko, nekaterim uspeva z eno, drugim z drugo, tretjim z nobeno. Omenil bom tisto, s katero vem, da nekaterim uspeva. Kako torej bolje obvladati čas in ga izrabiti za bogatenje? Preprosto, delajmo manj, a bolje. Osredotočimo se na manj, na najnujnejše. Seveda marsikomu to ne gre v koncept, sploh v družbi v kateri živimo, saj ta od nas zahteva, da smo boljši, močnejši, hitrejši in bogatejši od drugih. Le kako naj delamo manj in počasneje, če vse okrog nas veleva, da naj delamo več in hitreje? Prišli smo celo tako daleč, da je od samih rezultatov, pomembneje dajati vtis, da delamo veliko in hitro.

Delati bolje pomeni, skrbno izbrati tisto, kar počnemo in se za to potruditi po svojih najboljših močeh. Delati manj pomeni, ne ustreči vsakomur, ki nam pride naproti. A kako, ko pa smo obkroženi s toliko ljudmi, ki zahtevajo našo pozornost? Tako, da med njimi izberemo le tiste, ki nam nekaj pomenijo, ki nam energijo ne le jemljejo, ampak tudi dajejo. Kar seveda ni lahko, saj moramo na ta način marsikoga razočarati. A to je neizbežno, saj bolj kot se trudimo, da bi ugodili čim več ljudem in bolj kot se razdajamo, manj časa nam ostane za tiste, ki si našo pozornost resnično zaslužijo. Podobno je tudi drugje; več kot imamo stvari, interesnih področij, hobijev, športnih aktivnosti, zadolžitev in službenih obveznosti, manj časa lahko vsaki od njih posvetimo.

Osredotočiti se moramo torej na to, kar je najvažneje za nas, ne na tisto, kar drugi mislijo, da je pomembno. Ostalim in ostalemu se moramo enostavno odpovedati. Seveda se je tega treba lotiti z razumom in s pravšnjo mero, predvsem v družini, službi in izbrani družbi. Ključnega pomena za uspeh je, da se odpovedovanja lotimo postopoma. Najprej poskusimo s stvarmi, hobiji, interesnimi področji ipd, tem se je lažje odpovedati, kot ljudem. Postopoma, eno za drugo, dokler nam ne ostanejo le tiste, ki nas bogatijo, tiste, s katerimi se ukvarjamo zaradi nas samih, ne zaradi drugih. Z ljudmi je seveda težje, a počasi in predvsem vztrajno, je tudi to mogoče izpeljati tako, da ni prevelikih zamer. Saj to ne pomeni, da se zapremo vase in da zmanjšamo krog pravih prijateljev, ampak, da tistim, s katerimi si nismo dovolj blizu, namenimo manj časa, ki nam ga tako ostane več za te, ki so nam bližje.

To je kratek povzetek metode, ki zagotovo deluje, le pogum, da se je lotimo, je treba zbrati. Na ta način se lahko odpovemo tistemu, kar namesto, da bi dodajalo vrednost našemu življenju in nas bogatilo, nam jemlje pozornost in krade čas. Tega lahko obvladamo le tako, da sami zavestno omejimo nenehen pritok stvari, obveznosti, dogodkov in ljudi, ki nam zapolnjujejo življenje. In takrat, ko bomo izstopili iz drvečega vlaka zasičenosti, se bomo počutili svobodneje. Takrat bomo imeli časa na pretek in lahko se bomo osredotočili na tisto, kar nam je resnično pomembno.

Če sem omenil že rimskega pesnika, naj omenim še filozofa in sicer Marka Avrelija, ki je dejal: Večina naših besed in dejanj ni bistvenega pomena. Če lahko to, kar ni bistvenega pomena opustimo, nam ostane več časa in smo tako bolj umirjeni. Vprašajmo se ob vsaki priložnosti: “Ali je to kar počnemo res potrebno?”

Kaj je največje bogastvo, ki ga imamo v življenju? Razum, zdravje, prijatelj, ljubljena oseba, milijon evrov, svoboda, lastna volja, ugled ali kaj drugega? Naštetega nima vsak, a skoraj vsak si tega želi. A katero je tisto bogastvo, ki ga vsakdo že ima? Tisto, ki ga imajo mladi neskončno, odraslim ga nenehno primanjkuje, starejši pa žalujejo, ker so ga zapravili? Na razpolago ga ima enako tako revež, kot bogataš. Seveda govorim o času. O najbolj spregledanem in zapravljenem bogastvu, kar jih imamo. Tam nekje globoko v sebi se sicer zavedamo, da nam ga zmanjkuje, pa vendar ne znamo z njim ravnati, vseprek ga zapravljamo.

Koliko ljudi na svetu ima srečo, da so jim starši, vzgojitelji, učitelji ter ostali, ki so jim dajali napotke za življenje, predali navodilo kako izrabljati čas? Da bi nam povedali, kako uporabljati ta dar, ki smo ga prejeli ob rojstvu, to neprecenljivo in minljivo bogastvo, ki mu pravimo čas. Izrabljanje je pravzaprav edino kar lahko z njim počnemo. Ne moremo ga vrniti, kopičiti, shraniti, posoditi, kupiti ali ustaviti. Lahko pa ga podarimo. Lahko ga nekomu posvetimo. In kadar nekomu namenimo svoj čas, mu dajemo naše največje bogastvo. Čas lahko celo zamenjamo za denar. A karkoli že z njim počnemo, vedno ga izrabljamo. Bistvenega pomena pa je, kako ga izrabljamo in kaj v zameno zanj dobimo. Ali za izrabljen čas kaj pridobimo, se česa naučimo, komu pomagamo, ali pa ga zgolj zapravljamo. Omejen je le naš čas, ne pa tudi to, kaj lahko v tem času dosežemo.

Kdaj čas dobro in kdaj slabo izrabljamo? Lahko porabo časa sploh vrednotimo? Le kako, ko pa je nekaj, kar je za nekoga zapravljanje časa, za drugega izraba časa najvišje kakovosti. Ljudje smo različni in vsakdo zase najbolje ve, kaj je zanj kakovostno porabljen čas. Porabljen čas lahko vrednotimo tako, da se vprašamo, ali smo ga izrabili za ustvarjanje ali za trošenje. Če smo ga izrabili za ustvarjanje, pomeni, da smo bogatejši. Bogatejši za nekaj, kar predstavlja vrednost nam, pa naj si bo to denar, znanje, zahvala, prijeten občutek, ker smo nekomu pomagali, ali karkoli drugega, kar nas bogati. Če pa za izrabljen čas v zameno nismo pridobili ničesar, kar nam predstavlja vrednost, smo čas trošili. Takrat smo revnejši za vse tisto, kar bi lahko v tem času počeli in bi nas bogatilo. Ni odveč še enkrat poudariti, da je vrednotenje časa skoraj povsem odvisno od posameznika. Na primer, nekdo se medtem ko kuha kosilo bogati, drugi pa troši. Prvemu kuhanje predstavlja užitek, drugemu pa trpljenje. Da pa je vrednotenje časa skoraj povsem odvisno od posameznika, sem zapisal, ker so nekatere reči, ki jih počnemo, ne glede na to kdo smo in zakaj jih počnemo, trošenje časa. To vsi kdaj pa kdaj počnemo, nekateri več, drugi manj. Seveda, ko pa je zapravljati čas veliko lažje, kot pa se truditi za to, da bi ga dobro izrabili.

Ujeti v vsakdanjik, velikokrat sploh ne opazimo, kako izrabljamo čas. Dnevna rutina se nam zdi edini možni način izrabe časa. Saj za kratek čas rutini lahko uidemo, a kaj kmalu se ji znova prepustimo. Vemo tudi, da imamo časa premalo, da bi v en dan strpali vse kar bi morali ali želeli storiti, a ne vemo, kako bi iz tega izstopili. Ob vseh opravkih, zadolžitvah, nalogah, dejavnostih in delu, nimamo časa razmišljati niti o tem ali svoj čas izrabljamo tako, da se bogatimo ali trošimo.

Se kdo še sploh za hip ustavi, si vzame čas zase in se vpraša, kaj bi pravzaprav rad od življenja? Odlična priložnost da to storimo, je potovanje. Potovanje za katerega si vzamemo čas, ne takšno, za katerega si vnaprej izdelamo itinerar in nato dirjamo od ene znamenitosti do druge. Potovanje na katerem si hkrati oddahnemo od vsakdana in namenimo čas ne le trošenju, ampak tudi ustvarjanju. Ustvarjanju spoznanja, kaj bi pravzaprav radi. Seveda potovanje ni edini način, da to spoznamo, je pa zelo primeren, saj takrat izstopimo iz dnevne rutine in takrat lažje razmislimo o tem, kako svoj čas izrabiti za bogatenje z vrednotami, ki v življenju resnično nekaj pomenijo.

Vsak trenutek šteje. Izrabimo ga. In to tako, da vanj vložimo, saj le tako lahko iz njega tudi pridobimo.

Naj moje misli zaključijo kanadski rokerji Nickelback z odličnim Če bi bil danes tvoj zadnji dan:

Kadar potujemo se nenehno srečujemo z neznanci, vsak dan, brez izjeme. Tudi, če nekoga srečamo večkrat in z njim izmenjamo le nekaj vljudnostnih fraz, ga še vedno ne poznamo, čeprav morda izvemo kako mu je ime in kaj v življenju počne. Na potovanjih širom sveta smo spoznali nešteto ljudi, in srečanj s tistimi, ki so na nas naredili vtis, se še zmeraj spomnimo. A le za redke od teh ljudi bi lahko trdili, da jih poznamo. Z nekaterimi si sicer izmenjamo naslove in kakšno sporočilo, a dlje od tega redko pridemo. Kadar potujemo kot družina, smo v smislu potrebe po druženju z ljudmi, samozadostni. Nenazadnje smo štirje in si imamo tako že dovolj za povedati med seboj.

Zaradi tega v primerjavi s popotniki, ki potujejo sami, ne čutimo takšne potrebe po sklepanju poznanstev ali celo prijateljstev. Sicer potujemo z namenom, da bi spoznavali ljudi, radi se zapletamo v pogovore tako z domačini, kot s popotniki, ki jih srečujemo. Srečevanje z ljudmi iz vseh koncev sveta in poslušanje njihovih zgodb, je namreč eno izmed največjih čarov, kar jih potovanje ponuja. A vendar dlje od bežnega poznanstva ne pridemo, kot sem že zapisal, se na nikogar, razen seveda drug na drugega, na potovanjih nismo navezali.

Kolikor daleč nazaj v doživetja iz potovanj sega moj spomin, se spomnim srečanj z dobrimi ljudmi. Seveda smo naleteli tudi na manj dobre ljudi, a teh se ne spomnim tako dobro. Spomnim se neprijetnih situacij, v kateri smo se znašli, ne pa tudi osebe, ki jo je povzročila. V glavnem imamo opravka z dobrimi ljudmi. Saj ne, da bi jih iščemo namenoma, a naša potovanja resnično zaznamuje izkušnja, da so ljudje dobri. Ne le dobri, so tudi prijazni, razumevajoči in celo ustrežljivi ter potrpežljivi. Resda vsakdo na svoj način in v okviru svojih zmožnosti, ampak več ali manj imamo z ljudmi na vseh koncih sveta dobre izkušnje. Ne glede na to ali smo v sodobni, bogati ali v manj razviti, revnejši državi. Ne glede na to ali smo v velemestu, ali izgubljeni v divjini. Ljudje so do nas dobri.

Dolgo smo mislili, da so ljudje takšni do nas, ker potujemo kot družina z majhnimi otroki. Da pogled na majhnega otroka vzbuja sočutje in da iz tega izvira dobrota ljudi, ki jih na potovanjih srečujemo. Preprosto iz nehotenja odraslega človeka, da bi prizadel otroka. A po vseh izkušnjah z ljudmi, ki sem jih deležen tudi kadar se kam odpravim sam, vedno bolj ugotavljam, da so ljudje dobri do mene tudi kadar sem sam, ko v bližini ni ne Sare, ne Maše. Popolni tujci, katerih niti jezika velikokrat ne znam, so do mene dobri. In ne mislim natakarjev, voznikov, hotelirjev, trgovcev in drugih, ki za svojo storitev pričakujejo plačilo, temveč vse ostale ljudi, s katerimi se srečujemo na potovanju. Tiste na katere se obrnemo v zagati in nam kot popolnim tujcem brez da bi karkoli zahtevali v zameno, rade volje pomagajo. Zato si na osnovi svojih izkušenj upam trditi, da so ljudje po naravi dobri. Dobri v moralnem pogledu, da imajo pozitivne moralne lastnosti.

Iz česa pravzaprav izvira dobrota v ljudeh? Ena izmed temeljnih človekovih značilnosti bi naj bila sebičnost in ravno iz nje izvira potreba po sprejetju v družbi. V nas se nenehno bije bitka med tem, kaj si želimo zase in med tem kaj je družbeno sprejemljivo. Hkrati je naša želja živeti moralno življenje, torej biti dobri in ne prizadeti drugih. A kadar našim potrebam ni zadovoljeno, smo postavljeni pred izziv; smo za zadovoljitev lastnih potreb pripravljeni storiti kaj družbeno nesprejemljivega? Smo za zadovoljitev svojih potreb pripravljeni prizadeti druge? Nekateri ljudje niti ne pomislijo na to, da bi za zadovoljitev svojih potreb prizadeli koga drugega, mu škodovali ali ga okradli. Se pravi, da so raje moralni, kot pa da bi zadovoljili lastne potrebe. Vprašanje pa je, zakaj tako ravnajo, iz česa izvira njihova dobrota? Ali se vedejo moralno, ker so po naravi resnično dobri, ali zgolj zato ker se bojijo posledic? Kakorkoli že, odgovor si lahko poišče vsak pri sebi.

A ne glede na izvor dobrote v ljudeh, ki jih srečujemo na potovanjih, je naš namen dober. Sami vandramo po svetu z dobrim namenom, z dobrim počutjem in z dobro voljo. Kot takšni smo manj privlačni za slabo, oziroma bolj privlačni za dobro. Dobro namreč privlači dobro. Kadar se nekomu približaš z nasmehom, ga razorožiš slabih namenov. So torej naša srečanja z dobrimi ljudmi posledica usode, naključij, ali odziv občutkov, ki izhajajo iz nas samih?

Kekec je že vedel, kako je treba skozi življenje, ko je pel: “V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh!“