Month: februar 2011

Načrtovanje je neizbežno, kadar se odpravljamo na potovanje, letovanje, dopust, oddih ali počitnice. Že sama odločitev, da nekam gremo, je del načrtovanja. Nato se je treba odločiti, kam bomo odšli, razen tistih, ki vsako leto počitnikujejo na istem mestu, a tudi ti morajo načrtovati, kdaj bodo šli in verjetno še kaj. Kadar se odločimo, da bomo odpotovali nekam dlje, na primer ven iz Evrope, se moramo o deželi kamor odhajamo pozanimati, da se koliko je le mogoče, zavarujemo pred morebitnimi neprijetnostmi, ki bi nas utegnile zasačiti na tujem nepripravljene. O tem kako to počnemo mi, sem pisal nedavno. Tudi dolžine počitnic ne gre zanemariti pri načrtovanju oddiha, vsaj približno moramo vedeti kako dolgo bomo počitnikovali. Ne glede na to kam se odpravljamo, je del načrtovanja tudi finančni plan, koliko denarja sploh lahko damo na stran za dopust in koliko ga dejansko lahko porabimo. Nenazadnje se je treba tudi vprašati, koga bomo vzeli s seboj na dopust; gremo sami, s prijatelji, z družino ali bomo zraven vzeli tudi soseda, otrokovega sošolca in njegovega psa. Potem pa je tukaj še vprašanje, katerega reševanje velikokrat vzame več časa kot vse ostalo skupaj, to je vprašanje o tem, kaj vse bomo vzeli s seboj.

Načrtovanje potovanja je raziskovanje, tehtanje med različnimi možnostmi in odgovarjanje na vprašanja kam, kdaj, kako, kdo, s čim, za kako dolgo in še katero bi se našlo. To je eno izmed tistih opravil, ki v vsej svoji luči pokaže, kako zelo smo si ljudje različni. Nekaterim je kakršnokoli načrtovanje dopusta tako zoprno, da ga minimizirajo celo do te mere, da na dopust sploh ne gredo. Na drugi skrajnosti pa so ljudje, ki trdijo, da je načrtovanje najlepši del poti (teh nikakor ne razumem, ne znam si predstavljati kako hudo mora biti tam, kamor se samovoljno odpravljajo, da je lahko načrtovanje lepše od samega potovanja). To sta seveda dve skrajnosti, večina dopustnikov, turistov in popotnikov, se nas najde nekje vmes. Kakorkoli, načrtujemo vsi. No, razen morda tistih redkih srečnežev, ki vandrajo naokrog brez kakšnih koli načrtov. Torej je odvisno predvsem od posameznika, do katere mere se z načrtovanjem ukvarja in obremenjuje.

Kadar se odpravljamo nekam, kjer smo v preteklosti že bili, imamo z načrtovanjem potovanja manj dela, kot če se odpravljamo nekam, kjer še nismo bili. Četudi načrtovanje v nam neznane daljne kraje prepustimo turistični agenciji, ki za nas uredi vse potrebno, nam zagotovo ostane še nekaj stvari, ki jih moramo pred potovanjem postoriti sami. Popotniki, ki se odpravljajo v neznane daljne kraje sami, ne v okviru kluba popotnikov ali s strani turistične agencije organiziranega izleta, pa morajo tudi načrtovati vse sami.

Vprašanjem, ki jih ima popotnik, kadar se prvič odpravlja v neznano daljno deželo, velikokrat ni konca. Nekateri želijo vedeti prav vse o deželi in o vseh mogočih situacijah, ki se jim utegnejo tam pripetiti, še preden sploh odpotujejo. Zahvaljujoč dostopnosti do informacij, je načrtovanje potovanja v daljne dežele danes veliko lažje, kot je bilo še ne dolgo nazaj. Ni je destinacije na svetu, o kateri se ne bi mogli predhodno pozanimati na internetu. Kaj je lažjega od tega, da sedemo za računalnik in tako rekoč v hipu izvemo ali je dežela kamor se želimo odpraviti, primerna da jo obiščemo.

A vsa ta enostavno dostopna obilica informacij, nam lahko naredi medvedjo uslugo. Namreč, če želimo o daljni deželi, kamor se odpravljamo preveč izvedeti, slej kot prej izvemo tudi tisto, zaradi česar nam dežela ni več tako všeč, kot nam je bila na prvi pogled. Izvemo tisto, česar turistične brošure ne pokažejo. Če bi kje obstajala dežela, kjer bi bilo vse tako lepo, kot je v turističnih brošurah, bi bili že vsi tam. Resnica je seveda drugačna in do te ob intenzivnem brskanju po internetu, slej kot prej pridemo.

Prekomerna zasičenost z informacijami lahko povzroči, da sploh več ne vemo, kaj je res in kaj ni ter kaj je prav in kaj ni. Takrat je morda najbolje verjeti nikomur in zaupati lastni pameti, ali pa poiskati nekoga, ki mu lahko zaupamo. Nekoga, ki je deželo, kamor se odpravljamo, že obiskal in mu lahko zaupamo, da nam bo dal ustrezne informacije iz prve roke. Verjamem, da je to eden izmed najboljših načinov za poizvedovanje o deželi, ki nas zanima in ravno zato sem se ga tudi sam večkrat poslužil. Priznati pa moram, da vedno manj, saj smo na zadnjem potovanju skorajda nehali načrtovati in se raje prepuščali toku dogodkov. Nekako v smislu dajanja prednosti spontanemu pred načrtovanim, a o tem raje kdaj drugič.

Odkar smo se vrnili iz enoletnega potovanja, smo se pogovarjali z mnogimi popotniki, ki so iskali informacije iz prve roke in nas vprašali za popotniški nasvet. V veselje in čast nam je deliti naše popotniške izkušnje z vsemi, ki jih to zanima, če jim lahko tako pomagamo pri načrtovanju potovanja. In če obstaja en univerzalni nasvet, primeren tako za dopustnike, turiste in popotnike, je to manj načrtovanja in več spontanosti.

Izmed nešteto mikavnih destinacij širom sveta, se ponavadi odločimo za eno, ki jo nato obiščemo. A kako izbrati tisto pravo? Preden se odpravimo v deželo, kjer še nismo bili, se o njej vprašamo pet velikih vprašanj: Ali nam bo ta destinacija dovolj zanimiva? Ali je dovolj varna? Ali se lahko izognemo resnim boleznim? Ali je takrat primeren letni čas? Ali so stroški potovanja dovolj nizki?

Odgovor na prvo vprašanje je preprost, saj je na svetu ogromno dežel, ki ponujajo dovolj velik kulturni šok, da nas pritegnejo. Šele, ko pozitivno odgovorimo nanj, začnemo iskati odgovore na naslednja vprašanja.

Sledi vprašanje, na katerega je najtežje najti ustrezne, iskrene odgovore. Vprašanje o varnosti namreč. Komu verjeti, turističnim vodnikom, vladnim agencijam, ali popotnikom? Stanju v deželah, kjer se politična situacija hitro spreminja, tiskani turistični vodniki ne morejo slediti. Obstaja veliko spletnih strani z ažurnimi informacijami o varnosti držav, ki jih urejajo vladne agencije ali ministrstva za svoje državljane, ki potujejo po svetu. Na te se pogosto obračajo popotniki, ko se vprašajo o varnosti načrtovane destinacije. Mi se po opozorilih na teh straneh skorajda ne ravnamo, saj bi potem ostali doma. Glede vprašanja o varnosti, kadar nas mika obisk dežele, ki je na slabem glasu, raje zaupamo drugim popotnikom. Do sedaj so se pričevanja popotnikov, ki so nedavno obiskali destinacijo, kamor smo namenjeni, izkazala za najbolj relevantna.

Naslednje veliko vprašanje je še težje od prejšnjega, namreč o nevarnih boleznih. Če nameravamo potovati po Evropi, to vprašanje odpade, živimo namreč na najbolj zdravi celini. Povsem drugače pa je v Aziji in Južni Ameriki, kamor najraje potujemo. Ugodna klima je tam ustvarila primerne življenjske razmere za takšne organizme, o katerih se nam v Evropi niti sanja ne. In vse te živalce, žuželke in mikroorganizmi niso niti najmanj srčkani ali simpatični, pravzaprav jih je veliko zelo nevarnih. Pri iskanju odgovorov na vprašanje o nevarnih boleznih najbolj zaupamo priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije. Pri tem vprašanju, nasprotno kot pri vprašanju varnosti, pričevanjem drugih popotnikov ne zaupamo najbolj. A tudi priporočila Svetovne zdravstvene organizacije jemljemo z rezervo.

Sledi manj resno, a ne nedolžno vprašanje, o vremenskih razmerah. Deželam, ki jih pesti monsun, se je v deževnem času najbolje izogniti. Ne samo zaradi povečane možnosti naravnih katastrof, takrat so tudi komarji najbolj delavni. Sploh pa potovati po dežju več kot en dan, ni niti najmanj zabavno.

Še zadnje veliko vprašanje, mimo katerega ne gre, o stroških. Nekatere dežele si zelo želimo obiskati, še varne so in brez tropskih bolezni. Celo sonce sije tam vsak dan. Popolno! A kaj, ko je tam za nas predrago. Takšne dežele obiščemo le izjemoma in za krajši čas.

Vedno preden izberemo naslednjo destinacijo, se torej vprašamo teh pet velikih vprašanj. A kljub temu, da je na svetu kakšnih dvesto držav, je takšnih, ki nam ustrezajo v vseh pogledih, bore malo. Zato si kriterije sproti prilagajamo; zgodi se, da nas na primer dežela, ki slovi kot nevarna, zelo privlači. V takšnem primeru tako dolgo vrtamo po informacijah, dokler ne najdemo vsaj enega zagotovila, da je pod določenimi pogoji v nekatere predele te nevarne države mogoče potovati. In če tam res ni prehudo, gremo. Resda se zgodi da nas je tam občasno strah, a tam smo eni izmed redkih obiskovalcev, kar ima precejšne čare, domačini v deželah, ki jih obišče malo tujcev, so namreč izjemno prijetni.

To je bolj ali manj vse kar se tiče načrtovanj potovanja. Podrobnosti o zanimivih krajih, ki bi jih bilo v neki državi vredno obiskati, koliko je le mogoče (več) ne načrtujemo vnaprej. Na potovanju se tako raje prepuščamo toku dogodkov, spontane poti so lepše od načrtovanih.

Pravkar sva se s Sabrino vrnila s krajšega izleta. Velemesto sem tokrat obiskal že šestič in ko sva ga danes popoldan zapuščala, sem se ozrl nazaj proti nebotičnikom v daljavi in si ob tem mislil, da ga imam sedaj resnično dovolj. Ne vleče me več. Sem se več ne rabim vrniti, videl sem kar me je zanimalo, dovolj ga imam! Te iste besede so prišle iz ust nekoga, s komer sem to mesto obiskal pred mnogimi leti: “Ne da se mi več v London! Sit sem ga!” je rekel, saj ga je obiskal že velikokrat. Jaz sem bil pa takrat (in kasneje še večkrat) nad Londonom tako fasciniran, da njegovega ravnodušja nikakor nisem mogel razumeti. Danes ga razumem.

Spomnil sem se na naslovnico revije, ki me je pritegnila včeraj, na kateri se je bohotila znamenita japonska gora Fuji. Včeraj mi razen lepe fotografije ni pomenila ničesar, ko pa sem danes razmišljal o zapuščanju krajev in o tem ali se vanje še želim vrniti ali ne, pa je fotografija dobila povsem drugačen pomen. Namreč, ko smo lani maja sedeli v vlaku in zapuščali Tokio, se nam je gora Fuji prikazala v vsej svoji mogočnosti. Tokijski nebotičniki so vpričo nje izgledali kot stolpiči iz Lego kock. Takrat sem si zapisal tole: “Med vožnjo s hitrim vlakom na letališče smo prvikrat uzrli veličastno goro Fuji, ki se v popolni stožčasti obliki pne visoko pod nebo. Vulkan, ki sem ga tako želel osvojiti, pa si tokrat žal nisva bila usojena, sem lahko le opazoval skozi okno drvečega vlaka. Prikazal se nam je kot nalašč, ko smo zapuščali deželo vzhajajočega sonca, kot da bi želel opozoriti nase in nas kot prepovedan prizor vabil, da vnovič obiščemo Japonsko.” Ob tem sem si želel, da nam bo še kdaj dana priložnost, da Japonsko, ki nam je ostala onkraj razumevanja, ponovno obiščemo in ji posvetimo več časa.

Vedno, kadar sem zapuščal London, sem si ga želel ponovno obiskati. Razen danes. Verjetno bi enaka usoda doletela tudi Tokio, če bi ga dovolj krat obiskal, bi se ga naveličal. A dvomim, da bo kdaj mogoče leteti v Tokio kar tako na vikend za ceno nekaj deset evrov.

Kolikokrat moramo obiskati nek tuj kraj, ki nas privlači, preden se ga naveličamo? Verjetno obstaja na to toliko odgovorov kot je krajev in ljudi. Zase ugotavljam, da se s tem ko odkrivam nove kraje, ne veča število tistih, ki bi jih želel ponovno obiskati, se pa mi počasi svita kateri so ti, ki se jih nikakor ne morem naveličati.