Month: marec 2011

Zadnjih nekaj dni smo se soočali z dilemo, kako odpotovati. Vedeli smo kam in kdaj, a ne kako. Destinacijo smo izbrali in treba je bilo najti najboljšo možnost kako do tja priti. Sedaj, ujeti v spone vsakdanjih obveznosti, si ne moremo več privoščiti spontanosti, ki smo si jo lahko, ko smo imeli za potovanje na voljo celo leto. Za potovanje imamo tako na voljo časovni okvir, znotraj katerega lahko potujemo in temu primerno moramo poiskati način, kako bomo tja odpotovali. Znova smo pri načrtovanju.

Ne glede na to kako se trudim, da bi čim manj načrtoval in vedel o destinaciji, kamor se odpravljamo, brez tega enostavno ne gre. Pa ne gre za načrtovanje itinerarja oziroma seznama krajev, ki bi nas tam utegnili pritegniti, gre bolj za logistične priprave pred odhodom na pot. Teh pa tako ali tako ni kaj več, kot izbira najustreznejšega prevoznega sredstva, kar pa zna biti vse prej kot preprosto.

Najti najprimernejši način za pot od doma, do kraja kamor se odpravljamo, in nazaj domov, vzame čas; predvsem zato, ker vedno želim najti najcenejšo, za nas še sprejemljivo možnost. Kaj to pravzaprav pomeni?

Najenostavnejše metode, nakupa letalskih vozovnic preko agencij, se ne poslužujemo. Tega izziva se raje lotim sam; tako dolgo in vztrajno vrtam po internetu, da najdem najustreznejši način za potovanje. Zaradi tega smo samo na zadnjem potovanju prihranili na tisoče evrov. Mimogrede, ustrezne letalske vozovnice niso nujno najcenejše, z vsako letalsko družbo si pač ne upamo leteti.

Preden se lotim iskanja, moram vedeti le kam in kdaj. Kam; dežele kamor se odpravljamo, imajo pogosto več mednarodnih letališč, zato poleg glavnega letališča, poiščem tam še ostala letališča, kjer pristajajo mednarodni leti. Kdaj; časovni okvir v katerem nameravamo potovati je vedno spremenljiv, nikoli ne rabimo potovati točno na določen datum. Včasih se lahko prilagajamo za nekaj dni, včasih pa celo za več tednov. Zraven fleksibilnega termina in letališča kamor nameravamo leteti, je fleksibilno tudi odhodno letališče. To je najpogosteje Dunaj, München, Milano, Benetke ali London (preko Gradca). Iz Ljubljane ali Zagreba žal še nikoli nisem našel ugodnih letov.

Torej od kod, kam in kdaj; trije parametri, vsak z več vrednostmi, treba je le najti najustreznejšo kombinacijo. Da pa vse skupaj ne bi bilo preveč preprosto, se cene in razpoložljivost letalskih vozovnic spreminjajo iz dneva v dan. Na primer, če želimo v nekem časovnem razponu leteti v Indijo, je lahko en dan najcenejši let z Air Arabia preko Istanbula, drugi dan pa s Qatar Airways iz Dunaja. Skratka, možnosti je nešteto.

Vse te različne kombinacije je treba vedno znova vpisovati v internetne iskalnike za letalske vozovnice. Ti pa uporabljajo različne algoritme in iščejo po različnih letalskih družbah, tako, da uporabljam vsaj deset različnih iskalnikov. Menda je sedaj že jasno, koliko klikov je potrebnih, da najdem ustrezne letalske vozovnice. Iščem jih več dni. Pogosto se zgodi, da vozovnic, s katerimi bi bil zadovoljen, enostavno ne najdem. In ko že skoraj obupam, vse skupaj pustim, počakam kak dan in jih nato najdem.

Morda to zveni, kot da je treba v iskanje letalskih vozovnic vložiti preveč truda glede na prihranek pri nakupu. A mi smo štirje in pri nakupu vozovnic, ki sem jih kupil nazadnje, smo prihranili toliko, da bomo s tem prihrankom lahko plačali vse nočitve v hotelih na prihodnjem potovanju. A to je le naš način, vsakdo najbolje ve zase do katere mere se mu ljubi ubadati z dilemo, kako odpotovati in zato, da bi prihranil nekaj denarja, v to vlagati čas ter energijo. Vsekakor je lažje vse skupaj prepustiti profesionalcem. A kje je potem izziv?

Nedolgo tega sem pisal o petih vprašanjih, ki si jih zastavimo, preden se podamo v daljno deželo, kjer še nismo bili. Eno od teh je vprašanje o varnosti v deželi, kamor se želimo odpraviti. Včasih se zgodi, da nekatere dežele, ki bi nam utegnile biti zanimive kot popotniške destinacije, postanejo prenevarne, da bi jih obiskali. A odprejo se druge države, kamor je bilo do nedavnega prenevarno potovati.

Ko se dežela enkrat znajde na seznamu nevarnih destinacij, so tudi potem, ko se stvari tam uredijo, potrebna mnoga leta, da si država povrne sloves varne destinacije, da se turisti pričnejo vanjo vračati. Ena takšnih je Kolumbija, ki je še danes visoko na seznamu nevarnih dežel, kljub temu, da je minilo že precej let, odkar je tam gverila s turisti počela grde reči. Vietnam je še boljši primer. Ne vem, če smo se še kje počutili tako varne in dobrodošle, kot ravno v Vietnamu. Kljub temu, da se je grozljiva vojna tam končala že pred desetletji, se je marsikomu, ko smo se pred štirimi leti odpravljali v Vietnam, to zdelo skrajno nevarno. Zgrešeni predstavi, ki jo imajo nekateri ljudje o tej miroljubni deželi, je najbrž precej pripomogla propaganda v obliki ameriških vojnih filmov. Podobnih čudovitih dežel, žrtev lažne propagande, ki so zaradi tega ožigosane kot nevarne, je veliko.
Kako torej izbrati dovolj varen, a hkrati eksotičen popotniški cilj in komu pri tem zaupati?

Odgovor je vse prej kot enostaven, vsekakor pa je povsem subjektiven, odvisen zgolj od želja in poguma, oziroma lahkomiselnosti posameznika. Verjeli ali ne, celo najbolj zloglasne destinacije, kot so Irak, Afganistan, Somalija, Alžirija, Čečenija in podobne, privlačijo popotnike. A takšnih “junakov” je zelo malo, večina nas raje potuje v mirnejše predele sveta.

A bi se odpravili na dopust v deželo, o kateri vaše zunanje ministrstvo piše: Obstaja manjša nevarnost terorizma. Do napadov, čeprav redkih, lahko pride tudi na turističnih krajih in žrtve so lahko tudi tuji turisti. Zemeljske mine še vedno predstavljajo nevarnost na bolj odročnih področjih. To piše na spletnih straneh urada Združenega kraljestva, kjer se lahko Britanski državljani pozanimajo o varnosti v deželi, kamor se odpravljajo. Država, o kateri je govora v zgornjem opozorilu, pa je Hrvaška. Teroristični napadi in zemeljske mine na Hrvaškem? Da, Lijepa naša soseda, kjer Slovenci tako radi počitnikujemo. Na straneh slovenskega zunanjega ministrstva o Hrvaški piše, da Ni podatkov o varnostnih razlogih zaradi katerih bi odsvetovali potovanje. Kje je sedaj resnica, komu verjeti? A Britansko vlado bolj skrbi za svoje državljane, kot našo? Dvomim.

Odločitev komu zaupati, je še težja, kadar se želimo odpraviti v neko daljno deželo, ki meji med dobrim in slabim slovesom, o kateri krožijo različne informacije. Lahko pa se enostavno namenimo v katero izmed držav, ki slovijo kot varne. A koliko je takšnih izven Evrope? Morda Kanada, Singapur, Avstralija, Nova Zelandija, Japonska. Pravzaprav bi zadnji dve glede na nedavne dogodke marsikdo črtal s tega seznama. Torej kam, če želimo v daljno eksotično deželo, ki je hkrati dovolj varna?

Eden izmed pokazateljev varnosti v deželi je, če turiste tja vodijo znane velike turistične agencije. Potem že mora biti tam relativno varno, vsaj v določenih predelih. Drugi način pa so pričevanja popotnikov, ki so deželo, ki nas mika, nedavno obiskali. Saj jih ne rabimo osebno poznati in vprašati, dovolj je, da prebrskamo po internetu, kjer zagotovo najdemo sveže informacije iz prve roke o katerikoli deželi na svetu.

Mamljivih krajev na svetu je neskončno veliko, a noben od njih ni stoodstotno varen in popoln. Ne glede na to, kako varno je tam, kako čudovit razgled ima, kako bistro in toplo je morje, kako mehka je trava, idealna temperatura, okusna hrana, čista soba, prijazni ljudje in nizke cene, vedno lahko najdemo nekaj, česar se bojimo in nekaj kar nam ni po godu. Na ta način lahko prepotujemo ves svet v iskanju popolnega kraja, takšnega, ki bi se nam zdel dovolj varen in hkrati tudi privlačen, ne da bi ga našli.

Tako dojemanje popolnosti kot občutek varnosti, se skrivata v nas samih, v naši sposobnosti ne videti oziroma iskati grdega in slabega. Navsezadnje pa niti ni tako pomembno kam, temveč kako potovati, da se znamo prepustiti in uživati.

Tako dolgega premora med dvema potovanjema kot sedaj, si že dolgo nismo privoščili. Zadnjih šest let zagotovo ne. Doma ždimo že celih sedem mesecev, ne da bi se skupaj kot družina odpravili na večdnevni izlet, kaj šele na daljše potovanje. Resda je bilo zadnje potovanje precej daljše kot običajno, a to še ne pomeni, da zaradi tega potrebujemo daljši premor. Pravzaprav odmora med potovanji sploh ne bi potrebovali, če ne bi bilo raznoraznih (meni ne vedno razumljivih) razlogov, zaradi katerih se moramo vedno znova vračati domov. Saj ne da je z vračanjem domov karkoli narobe, saj že star slovenski pregovor pravi, da je povsod lepo, a doma je najlepše.

A lepota je relativna. To, da je Slovenija lepa, vemo le mi, ki smo že kdaj od blizu ali od daleč zrli v katero od nešteto naravnih lepot, koliko jih čudovita deželica, ki ji pravimo dom, premore. Kje pa je najlepše revnim Nepalcem, ki živijo pod veličastno Himalajo, premraženim Bolivijcem, živečim ob mikavnem jezeru Titikaka, odrinjenim Aboriginom, živečim v prekrasni Avstralski puščavi, preganjanim Tibetancem na mističnem Tibetu ali pretresenim Indonezijcem z eksotičnega Balija?

V deželah, kamor po navadi potujemo, živi velika večina prebivalstva v takšnih pogojih, da si ne moremo niti predstavljati, da bi živeli tako kot oni. Videvamo veliko ljudi, ki živijo življenja, ki se zdijo nam nedostojna človeka. Pa vendar nam nihče s komer se zapletemo v pogovor, ne reče, da če bi že imel priložnost, bi raje živel kje drugje. Tudi tarnanja nad lastno usodo, stokanja zaradi revščine, pritoževanja čez oblast, skorajda ne slišimo v daljnih deželah, ko se pogovarjamo z domačini. Je tudi njim, kljub tegobam ki jih pestijo, najlepše doma?

Na tem mestu sem skorajda zašel na temo kako je s tarnanjem nad lastno usodo, stokanjem zaradi revščine in pritoževanjem čez oblast v Sloveniji, a si ne drznem podajati se v to področje.

Skratka, dejstvo, da že sedem mesecev nismo potovali, lahko pripišemo temu, da smo doma radi in da je pri nas doma najlepše. To je sicer marsikomu dovolj, tako da se nikoli v življenju ne poda na potovanje v daljne neznane kraje, da bi videl kako je drugje, a nam to žal, oziroma na srečo (stvar perspektive), ne zadošča. Sla po odkrivanju neznanega in izkušanju nedoživetega, je enostavno premočna, da nas ne bi vleklo na tuje. Včeraj zvečer, ko smo obujali spomine na treking okrog Anapurn, je celo Sara, ki je tako rada doma, navdušeno izjavila: »Zdaj takoj bi odšla tja!« Nepopustljivo strast do potovanj sva očitno prenesla še na najina otroka, kako pripravno.

Oddih od potovanj se počasi približuje koncu. Treba bo znova napolniti nahrbtnik ali dva, nase navleči potovalna oblačila in zapustiti ljubi dom. To bomo seveda naredili z največjim veseljem. Morda drži, da je povsod lepo, a doma najlepše, pa vendar dom raje zapuščamo, kot se vanj vračamo. Vrniti se domov na znano, varno, domače, razumljivo in vsakdanje, je lepo; a zapustiti dom in oditi na potovanje pustolovščinam naproti na tuje, tvegano, nerazumljivo in nevsakdanje, je neprecenljivo.

Dnevu, ki se po svojih značilnostih in dogodkih bistveno ne razlikuje od kateregakoli dneva, Slovar Slovenskega knjižnega jezika pravi vsakdan. Z vsakdanjostjo povezujemo tudi rutino, običajnost, ustaljenost, navadnost, enoličnost ali celo dolgčas. Vsi ti našteti pojmi imajo nekako slabšalni prizvok. Resda ne vedno, vsekakor so odvisni od konteksta, a kadar jih slišimo skupaj z vsakdanjostjo, redko pomenijo nekaj dobrega. Seveda pa sta vsakodnevna rutina ali enolični vsakdan za marsikoga najboljši, morda celo edini način preživljanja dni.

Vdajanje v vsakodnevno rutino je lahko tudi način, s pomočjo katerega se izogibamo neprijetnim presenečenjem, neznanemu, nerazumljivemu, neobvladljivemu ali čemurkoli drugemu, kar nam lahko izven našega območja poznavanja, povzroča neprijetne občutke. Karkoli pač opravljamo rutinsko, to obvladamo. Morda pa tudi ne, a v tem trenutku se ne spomnim niti ene same stvari, ki bi jo lahko počel rutinsko ne da bi jo obvladal. Rutina nam daje občutek, da držimo vajeti v rokah, da vemo kaj lahko pričakujemo za naslednjim vogalom, da obvladujemo reči s katerimi se ukvarjamo in nenazadnje tudi samega sebe. Vsakodnevna rutina potemtakem že ne more biti nekaj slabega.

A kdo pravi, da si tega vsi želimo?

Tako, kot se nekateri k vsakdanu zatekajo, drugi od njega bežijo in skušajo narediti vse, da le ne bi bil današnji dan podoben včerajšnjemu. So takšni, ki vpijejo po drugačnosti, različnosti in spremembah, samo, da ne bi zapadli v vsakodnevno rutino. V tej svoji vnemi, da jih ne bi utiril vsakdan, najbrž sploh ne opazijo paradoksa, da je njihovo pehanje za nenehno spremembo pravzaprav rutina.

Najsi bo prepuščanje enoličnemu vsakdanu ali sli po nenehnih spremembah, med njima je najbolje ubrati srednjo pot, oziroma se jima predajati izmenoma. Tako si lahko naveličani vsakdanjosti, poiščemo spremembo ali pa se utrujeni od sprememb, zatečemo k vsakdanjosti.

Načinov kako lahko poživimo vsakdan ali zavremo težnjo po nenehnih spremembah, je nešteto; so na vsakem koraku, v vsakem delu, ki ga opravljamo in v vsakem človeku, s katerim imamo opravka, so povsod. A o teh načinih nima niti smisla razglabljati, dokler sami pri sebi ne sklenemo, da je čas, da nekaj ukrenemo. Še enkrat; če si tega res želimo. Nekateri ljudje so namreč povsem zadovoljni s tem kako se stvari okrog njih odvijajo. Blagor tem.

Zase vem, da potrebujem oboje, tako rutino kot spremembe. Eno najdem doma, drugo na potovanju. Je pa velikokrat tako, kot pri vseh rečeh, da je ene premalo, druge preveč. O hrepenenju po tistem česar nimamo, sem pisal natanko pred enim letom, ko smo zapustili Avstralijo. Le da takrat domotožja nisem imel, sedaj ga pa imam. Domotožje po krajih, ki jih še nisem obiskal.