Kako do sanjskega potovanja

Dopustniška oziroma popotniška destinacija je ena izmed tistih reči, o katerih smo velikokrat primorani sklepati kompromise. In sicer med tem, kar si želimo in med tem, kar zmoremo. Zmoremo v smislu, da si lahko privoščimo in da si upamo. Seveda sklepamo kompromise pri marsičem, ne le pri izbiri kraja, kamor se odpravljamo na dopust, tudi pri nakupu avtomobila ali hiše, izbiri službe in nekateri celo pri izbiri življenjskega partnerja. Tega, kar si želimo, enostavno ne moremo vedno dobiti (o tem so že pred dobrimi štiridesetimi leti prepevali Stonsi). No, razen seveda, če smo dovolj skromni, da si želimo le tisto, kar vemo, da lahko dobimo ali dovolj bogati, da si lahko privoščimo karkoli. Ali pa, da smo tako vztrajni, da do tega, kar si želimo, pridemo s potrpežljivostjo in vztrajnostjo.

A ni dovolj sklepati kompromisov le pri izbiri počitniške destinacije, v obzir moramo vzeti tudi svoje druge želje. Če si bomo letos na primer privoščili sanjsko potovanje, bomo morali zategniti pas kje drugje. Ljudje imamo seveda različne prioritete, nekateri damo več na avto, drugi več na hišo, tretji več na to, kjer počitnikujejo in tako naprej. Ob tem se mi mimogrede poraja vprašanje, kakšno je razmerje med najetimi krediti za hiše, avtomobile in potovanja? Ugibam, da so krediti za potovanja na zadnjem mestu. Smo pa Slovenci na petem mestu na svetu! po številu lastniških stanovanj in hiš ter na osemnajstem mestu po številu avtomobilov na prebivalca. Tudi slovenskih popotnikov je vsepovsod polno. Kdo pravi, da gre Slovencem slabo?

Pravzaprav sem nameraval pisati o tem, kako se mi odločamo med tem, kam želimo in kam zmoremo odpotovati. Pri izbiri popotniške destinacije, moramo zraven denarja, ki ga imamo na voljo, upoštevati tudi čas, ki si ga za potovanje lahko privoščimo, kar vse skupaj še bolj zaplete. Namreč dežel, ki so za naše razmere zelo poceni in jih želimo obiskati je veliko, a kaj, ko so tako daleč, da se nam za teden ali dva tja ne ljubi potovati. Spet druge dežele pa so nam tako blizu, da jih zlahka obiščemo, a kaj, ko nam niso vedno dovolj privlačne. In naša naslednja sanjska destinacija, ki si jo v tem hipu najbolj želimo obiskati in imamo za to tudi realne možnosti, je Hrvaška. Neizmerno si želimo na Jadran. Tako dolgo je že tega, kar smo se nazadnje čofotali v Jadranskem morju, da se ne morem niti spomniti, kdaj je to bilo. Čez par uric pa bomo natrpali avto do zadnjega kotička, se zapeljali na enega izmed Kvarnerskih otokov in postavili šotor v prvem kampu, ki nam bo všeč. Sanjsko! A ni čudovito, da si lahko privoščimo sanjsko potovanje?

Povsem resno mislim; ni ga rajskega otoka na svetu, kamor bi se zdaj raje odpravil kot na Jadran. A ne zaradi tega, ker sem tako skromen, da si želim le to, kar vem, da lahko dobim. Prav tako nisem tako bogat, da bi si lahko privoščil karkoli. Preprosto zato, ker si oddiha na Jadranskem morju želim in ga tudi zmorem. Brezkompromisno.

Tito, Zahovič, popotniki in Slovenija

V daljnih deželah, kamor potujemo, je najpogostejše vprašanje, s katerim nas domačini ogovorijo: “Where are you from?” (Od kod ste?)

Vedno odgovorim enako: “From Slovenija!” (Iz Slovenije) in počakam na njihov odziv. Najsi bo to izraz na obrazu ali odgovor.

V večini primerov tako ali tako besedo Slovenija slišijo prvič in jo v odgovor skušajo ponoviti: “Sluenjia, Sloanija, Slouevenija, Suenija, Saluvinja…”

Težko je zadržati smeh, ko poslušaš ime svoje države, ki jo izgovarja kak Filipinec/Indijec/Iranec…, ki mu nikakor ne uspe ponoviti pravilnega zaporedja samoglasnikov in soglasnikov. “S l o v e n i j a, ” počasneje in razločneje ponovim.

“Slouevenija!” ponovno poskusi drugič, tretjič.

“Yes! Yes!” odvrnem, da ga ne bi rabil v nedogled popravljati in ponovim za njim: “Slouevenija!”

Odvisno od situacije in človeka, ki nas nagovori in od moje pripravljenosti na pogovor, včasih enostavno obupam, včasih pa skušam o Saluvinji pojasniti kaj več. Povem, da smo iz Evrope in če se mi zdi, da jim je približno jasno, kje je Evropa, jim skušam pojasniti v katerem delu leži Slovenija. Največkrat pomaga, če omenim sosednjo Italijo, takrat mi izraz na obrazu izpraševalca prvič da vedeti, da sliši znan pojem. A to o Sloveniji ne pove ničesar.

Kadar pa nas ogovori kdo starejši, pa si z uvrščanjem Slovenije na zemljevid sveta, najpogosteje uspešno pomagam s pojmom Jugoslavija. Tistim, ki so zanjo že slišali, povem, da je Slovenija ena izmed njenih bivših republik. In tisti, ki vedo, o čem govorim, vedno omenijo Tita.

Težje je z mlajšimi. Ti skorajda nikoli ne vedo, o čem govorim, ko omenjam Slovenijo, Evropo ali Jugoslavijo. Edino osebno ime, ki nam ga je do sedaj večkrat uspelo identificirati s Slovenijo, je Zlatko Zahovič. Pravzaprav je obratno, Slovenijo smo uspeli identificirati z Zlatkom Zahovičem. Ljubitelji nogometa ga poznajo in ob omembi njegovega imena se spomnijo tudi Slovenije.

In seveda Slovenci – popotniki. Resda nas ni veliko v svetovnem merilu, a radi potujemo po širnem svetu. Tako se marsikateri receptor, natakar, taksist, trgovec, skratka domačin, s katerimi imamo na potovanjih največkrat opravka, spomni slovenskih popotnikov. Domačini, ki se spomnijo slovenskih popotnikov, celo velikokrat vedo za Ljubljano.

A nikoli se nam še ni zgodilo, da bi ob omembi imena dežele, iz katere prihajamo, kdo prepoznal Slovenijo po članstvu v EU, OZN, NATO ali kateremkoli drugem elitnem klubu, za katerega smo se morali tako potruditi, da mu pripadamo. Ne, vedno so jo prepoznali po posameznikih.

To so zgolj naša spoznanja o tem, kako ljudje, ki jih v daljnih deželah srečujemo, poznajo Slovenijo. Zagotovo so kje tudi takšni, ki poznajo Slovenijo še po čem drugem, le mi jih še nismo imeli priložnosti srečati. In dokler se ne pojavi posameznik, ki bo v svetovnem merilu promoviral Slovenijo, se bomo na potovanjih držali preverjenih imen: Tito in Zlatko.

Potep po Smaragdni poti

Pred nekaj tedni smo se povzpeli na Veliko planino. Ko je Sara uzrla cvetoče pašnike na vrhu, je bila navdušena: “Ati, cel svet smo prepotovali, pa takšne lepote nismo videli nikjer!” Bil sem presrečen! A veste kako težko je najstnico prepričati, da so izleti v slovenske gore čudoviti?

Sklenil sem, da si bomo Slovenijo bolje ogledali in jo temeljiteje raziskali. Naj otroka spoznata še svojo deželo, če sta že toliko tujih.

Tako smo se odpravili na drugi konec Slovenije, v Bovec. Kaj smo počeli, naj povedo fotografije (za opis fotografije, kliknite na sličico):

Obiskali smo Tolminska korita:
Tolminska korita

Se do sitega najedli gozdnih jagod nad Kobaridom:
Kolovrat nad Kobaridom, nabiranje jagod

Obiskali enega najlepših slovenskih slapov, Kozjak:
Pri slapu Kozjak

Se namakali v Soči:
Namakanje v Soči pri Kobaridu

Se z Napoleonovega mostu ozirali za kajakaši:
Napoleonov most čez Sočo pri Kobaridu

Se gostili s štruklji na Štrukljadi:
Štrukljada v Kobaridu

Se po najvišji cesti v Sloveniji zapeljali pod Mangart:
Pogled na Mangart z najvišje ceste v Sloveniji

Obiskali Mangartska jezera:
Mangartska jezera, raj za fotografe in ljubitelje idilične narave
Mangartska jezera, raj za fotografe in ljubitelje idilične narave

Več v galeriji.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

To je vprašanje, ki nam ga ljudje velikokrat postavljajo. Še najraje takrat, ko se iz potovanja vrnemo domov. Ne vem zakaj, kot da takrat, ko potujemo, že razmišljamo o tem kam bomo potovali v prihodnje. Naša potovanja so po navadi dovolj intenzivna in vznemirljiva, da nas posrkajo vase, tako, da smo, ko potujemo, polno zaposleni z ustvarjanjem vtisov. Ne pa, da bi si belili glavo s tem, kam in kako v prihodnje. Za to je vedno dovolj priložnosti doma; časa in navdihov za potovanja nikdar ni premalo.

Ne mine dan, da se ne bi spomnil na kakšen kraj ali deželo, oziroma dogodek, ki smo ga doživeli na preteklih potovanjih. Prav tako vsak dan pomislim na kakšno deželo, ki še je nismo obiskali in bi jo enkrat v nedorečeni prihodnosti želeli. Po toliko prepotovanih deželah in strasti, ki jo čutim do neodkritih dežel, drugače pač ne gre. A po minulih potovanjih ne hrepenim in o prihodnjih ne sanjam, misel nanje je preprosto del mojega vsakdana. No, seveda me včasih zanese v sanjarjenje, a to je že druga zgodba…

Ne bi pa razmišljanju o nedorečeni prihodnosti, mogel reči načrti za prihodnost. O teh lahko govorim šele takrat, ko že natančno vem kam in kdaj bomo odpotovali; vse prej je sanjarjenje. V naslednjih mesecih načrtujem štiri popotniške podvige, oziroma odhode na tuje, ki jim lahko rečem načrti za prihodnost. Prvi je tik pred vrati, zanj že natančno vem, kdaj gremo in približno kam gremo. Drugi pride kmalu za prvim, zanj imam poskrbljeno že za vse. Za tretjega vem kdaj in predvsem kako (nekaj povsem novega), nisem pa še prepričan glede destinacije. Četrti podvig pa je še v oblakih, namreč, ne sanja se mi kam, vem le kdaj in še to le okvirno. Načrti za prihodnost so torej polni nedorečenosti, zaradi katerih se mi zdi nesmiselno govoriti o njih, dokler ne dozorijo.

O načrtih za prihodnost težko govorim, dokler za samo izvedbo zadanega načrta ne odpravim vseh resnih preprek. Kar je šele takrat, ko imamo kupljene letalske vozovnice, ali pa je odhod na potovanje tik pred zdajci. Ljudje porečejo, da smo skrivnostni, jaz pa mislim, da načrtov o prihodnosti enostavno ni treba objavljati, dokler ne pride čas, ko jih lahko podpremo z dejanji. In od dosegljivosti sanj, oziroma izvedljivosti načrtov je odvisno, s kom jih delim. Sanje, ki se mi zdijo najmanj dosegljive, hranim zase in jih puščam da dozorijo ali zbledijo. Sanje, za katere obstaja možnost uresničitve, delim z najbližjimi. Načrte v zgodnji fazi priprav delim s prijatelji in načrte, ki so tik pred izvedbo, z vsemi.

Takšni so torej naši načrti za prihodnost, kar se tiče potovanj. Vse drugo je nedorečena prihodnost ali sanjarjenje, za katerega razen močne želje, v tem trenutku ni pogojev. A takrat, ko bom uzrl, pa čeprav komaj zaznaven in kot zvezdni utrinek kratek up, da obstajajo realne možnosti za potovanje, bom vpregel vse moči v to, da sanje spremenim v resničnost. In takrat, nekje na poti do uresničitve, bom načrte za prihodnost rade volje razodel.