Month: avgust 2011

Za menoj je devetnajstdnevna vožnja z motorjem do skrajnega severa Evrope in nazaj. Peljal sem se čez enajst držav in obiskal sedem prestolnic, ki jih še nisem videl. Prevozil sem 9.252 kilometrov in sedemnajstkrat postavil šotor. Kihnil sem desetkrat, motor pa niti enkrat. A to so le številke.

Okvirne poti, ki sem si jo začrtal, sem se držal le toliko, da sem obdržal pravo smer. Pot, ki sem jo opravil:

Kraje, ki sem jih obiskal in ceste po katerih sem vozil, sem izbiral sproti. Odvisno od informacij, ki sem jih dobil v vodnikih ali turističnih uradih, velikokrat pa tudi kar na pamet. Iz začrtane poti sem najbolj zašel, ko sem v Oslu namesto na sever zavil na jugozahod, med fjorde. Najboljši obvoz, kar sem jih kdaj napravil.

Izračun, ki sem ga naredil, preden sem se odpravil od doma, “če dnevno vozim osem ur in spim sedem, mi ostane prostih celih devet ur” se je izšel bolj v grobem.

Moj dan je izgledal približno takole:

Zbudil sem se zgodaj, si pripravil in pojedel zajtrk. Nato sem pospravil šotor, uredil motor in sebe ter se odpeljal. Čez dan sem se ustavljal kjerkoli se mi je zljubilo, se razgledoval in si v trgovini kupil kaj za kosilo. Po kosilu sem se znova vozil in šele proti večeru poiskal kamp ali pa taboril kje ob cesti. Postavil sem šotor, poklical domov, si skuhal večerjo, načrtoval pot za naslednji dan in bral Shantaram, dokler nisem zaspal.

Vozil sem vsak dan, ne glede na vreme. Prve štiri dni je deževalo vsak dan in bilo je zelo mrzlo. Tudi, ko ni deževalo, sem imel na sebi dežno opremo, da me ni tako zeblo. Tudi ponoči v šotoru me je zeblo. Šotor sem postavljal in podiral v dežju. Kuhal sem v šotoru. Bil sem na začetku poti in strah me je bilo, kaj me šele čaka na severu. A Norveška se je izkazala tudi z vremenom, celih sedem dni, ko sem bil tam, je vsak dan sijalo sonce. Z dežjem sem se ponovno soočil na Finskem. Edini dan, ko mi je bilo vroče, je bil zadnji dan, petnajsturna vožnja od Varšave do doma.

O tem, kaj vse sem videl in doživel sem nekaj že napisal. Zaenkrat o tem več ne bom, je vtisov preprosto preveč. Tisto, kar me je najbolj pritegnilo, sem fotografiral in objavil v galeriji. Sploh pa se na to potovanje nisem odpravil zato, da bi spoznaval dežele in ljudi. Rdeča nit potovanja je bil užitek ob vožnji z motorjem. Dežele, ki sem jih obiskal, so bile le kulisa za samo pot. Seveda pa je res, da je užitek ob vožnji skozi lepo pokrajino neprimerno večji, kot ob vožnji skozi puste kraje. Zato sem tudi izbral ta konec Evrope, za katerega sem se sedaj končno na lastne oči prepričal, kako čudovit je.

Sedaj, ko gledam prevoženo pot in razmišljam o tem, kako je vse skupaj potekalo, sem prišel do spoznanja, da sem v resnici obiskal le Norveško. Skozi drugih deset dežel sem se zgolj peljal. Saj tudi tam sem obiskal vse zanimivosti, ki so me pritegnile, a vtise o njih so zasenčile lepote Norveške. Naravne lepote te nesramno bogate in pregrešno drage države so me očarale. Tako so me navdušile le še tri, od vseh dežel, kar sem jih že kdaj obiskal.

Prvo samostojno potovanje z motorjem, ki sem ga opravil, je bilo fantastično doživetje. A ne toliko zaradi lepot, ki sem jih na poti videl, kot zaradi načina potovanja; sam in to z motorjem. Več o tem prihodnjič.

S trajektom sem zapustil Skandinavijo in se znašel na Baltiku, še vedno dobrih dva tisoč kilometrov od doma. Sedaj končno vem kje in katere dežele ležijo v tem daljnem kotičku Evrope in katere so njihove prestolnice. Vse tri so, podobno kot Slovenija, mlade države. Tudi po velikosti in številu prebivalstva so nekako primerljive. A tukaj se podobnosti s Slovenijo, koliko jih je meni uspelo najti, končajo.

Kljub temu, da sem si vzel čas in več ur prebiral vodnike in spletne strani o treh omenjenih Baltskih državah, nisem našel skorajda ničesar, zaradi česa bi bil pripravljen zaviti s smeri proti domu. V vsakem mestu sem tudi stopil do turističnega urada, jih povprašal po znamenitostih in si tiste, ki so se mi zdele zanimive, ogledal. A kaj veliko o Baltiku nimam za povedati.

Naj raje govore fotografije:

Srednjeveški Talin:







Trg v Rigi:

Stara Varšava:

Nova Varšava:

Lepa mesta. A tisto, kar jih povezuje je precej lepše:

Tako, kot me je Norveška navdušila, me Finska ni. Po tej deželi, za katero pravijo, da je velik gozd, v katerem se skriva pet milijonov prebivalcev, sem v petih dneh prevozil dva tisoč kilometrov. Od Laponske na skrajnem severu, skoraj do ruske meje na vzhodu, do prestolnice na skrajnem jugu. Ustavil sem se v skoraj vseh krajih na turističnem zemljevidu Finske, ki so zveneli zanimivo, pa moram reči, da nisem videl veliko lepot, ki bi me pritegnile.

No, skoraj. Laponska je res posebna; prostrani gozdovi, jezera in nikjer žive duše.


Naselja niso razpršena, kot na Norveškem, kjer so skoraj povsod ob glavnih cestah hiše. Na severu Finske med naselji, razen jelenov, ni nikogar. Srečal sem celo jelenčka, ki bo letos vlekel Božičkove sani in mi je obljubil, da nas obišče.

Med vožnjo sem moral biti zelo pozoren, saj je bilo jelenov veliko ob in na cestah. A jelen je pravi malček v primerjavi z losom, velikanom, katerih pleča merijo tudi čez dva metra. Tega mogotca žal, oziroma na srečo, nisem imel priložnosti srečati. Razen v muzeju, kjer se nisem mogel načuditi njegovi velikosti.

Tudi Helsinki so me navdušili bolj kot ostale prestolnice v Skandinaviji, ki sem jih videl. Preprosto in prijetno mestece, za katerega sem si vzel ves dan časa. Ne razumeti narobe, a najboljša stvar, kar sem jo videl v Helsinkih, je bila podmornica. Tehnik v meni si je že dolgo želel obiskati notranjost podmornice in danes se mi je želja uresničila. Tako dolgo sem bil noter, da sem se menda z glavo butnil v vsako izboklino na stropu. Si predstavljate, da plujete sto metrov pod morsko gladino v nepredušno zaprtem železnem tulcu, ki povrhu strelja torpeda (na sliki) premera 500 milimetrov!? Noro!

Domačini na Finskem so se mi zdeli bolj priljudni, kot drugje v Skandinaviji. Kot vedno na potovanju, ko opazujem domačine, se je tudi tokrat izkazalo, da so v manj razvitih deželah ljudje prijaznejši. Finska je namreč najmanj razvita dežela v regiji. Zanimiva se mi je zdela njihova govorica. Večkrat se mi je zazdelo, da slišim slovenščino. Šele, ko sem bolje prisluhnil, sem slišal, da govorijo finsko.

Kaj več o Finski pa težko napišem. Saj ne, da je nezanimiva, daleč od tega. A naravnim lepotam, ki so me tako navduševale na Norveškem, se je težko postaviti ob bok. Če bi se najprej podal na Finsko in nato na Norveško, bi bil zagotovo drugačnega mnenja. A kot popotniški cilj bi Finsko, če odmislim naravne lepote, postavil na prvo mesto med deželami, ki sem jih obiskal v Skandinaviji.

Danes, v četrtek je trinajsti dan, odkar sem na poti. Sem nekje sredi Finske. Zjutraj je začelo deževati. Sedaj, ko to pišem, je ura osem zvečer in še vedno dežuje. A sem na suhem. Kljub močnemu dežju sem ves dan vozil, naredil sem 400 kilometrov. Na sebi sem imel vso dežno opremo, pa sem kljub temu po par urah začutil mokroto na telesu. Zraven tega je bilo še precej hladno. Povrh vsega sem zaklenil še edino kreditno kartico, ki jo imam s seboj. Bil sem čisto poklapan. Poklical sem Sabrino in se ji potožil. Rekla mi je, da naj grem spat nekam noter, naj ne spim v šotoru, kot vsako noč do sedaj. Ubogal sem jo in v kampu najel majhno kočico s pečko. Kako sem si oddahnil, ko sem stopil vanjo, saj sem ta dan prvikrat stopil na suho. S sebe sem slekel, verjeli ali ne, 18 kosov oblačil! In vse je bilo mokro.

A jutri je nov dan, bo že bolje. (In res je bilo. Danes, v petek je skoraj ves dan sijalo sonce. Močan, a kratek naliv me je namočil le dvakrat.)

Predvčeraj sem si v kampu privoščil pravo finsko savno. Na Finskem! Možakarja sem vprašal ali so kakšna posebna pravila, ki sem jih moram držati. Pa je rekel: »Ne, noter bodi eno uro in pojdi ven!«

Vstopil sem v majhno leseno kolibo. V enem prostoru je bil velik čeber s hladno vodo, v drugem pa savna. In to ne finska savna, ki smo jih vajeni pri nas. Prostor je bil velik štiri kvadratne metre, obložen z azbestnimi ploščami. V njem sta bili dve klopci, kotel z vročo vodo, zaboj z drvmi in peč na drva! Savna, ki sem si jo privoščil danes je bila sodobnejša. Najboljše pri njej pa je bilo hladno jezero, v katerega sem skočil med savnanjem.

Aja, predvčeraj sem po prevoženih več kot 5.000 kilometrih proti severu, obrnil krmilo in se obrnil nazaj proti domu. Prišel sem do skrajnega severa Evrope, od koder je do severnega tečaja le kakšnih dva tisoč kilometrov. Precej daleč od doma. Na rt Nordkap se nisem šel odštemplat, obrnil sem se tik pred njim. Pot je cilj.

Štiri dni sem se potepal po zahodni Norveški, med fjordi. Sedaj potujem na sever.

Fjordi:

Hiške:

Cerkve:

Predvsem pa ceste:

In še kaj:

Več v galeriji.

V Oslu sem se odločil, da namesto naravnost na sever, zavijem na zahod, med fjorde. O Oslu nimam kaj za povedati, saj sem se tam zadržal le toliko, da sem menjal denar in nekaj ur vedril v turističnem uradu. Po turističnem središču sem se sicer sprehodil, kaj več pa ne.

Noč me je ujela visoko v hribih, kar sem opazil šele naslednji dan, ko sem se spustil v dolino, kjer je bilo veliko topleje. Hribi so tukaj že na nekaj sto metrih višine, gozdna meja je na okrog tisoč metrov in tam so že ledeniki. Šotor sem postavil, kar na obcestnem postajališču.

Naslednji dan se je začelo to, po kar sem prišel. Ceste se vijejo gor in dol, levo in desno, na eni strani so modra ledeniška jezera, na drugi gozdovi, skratka pravljica. V enem trenutku se peljem skozi gozd, naredim par ovinkov navzgor in že sem v gorah. Nato par ovinkov navzdol in že se vozim čez fjord. No, s trajektom, čez most, ali pa skozi tunel. Ti so strašni: včeraj sem se peljal skozi 11 kilometrskega, ki je bil delno neosvetljen. Na moji strani ceste ni bilo nikogar, nasproti pa so ves čas vozili avti in me zaslepljevali in to 11 kilometrov! Težko je ohranjati smer na motorju v takšnih razmerah. Ko sem zapeljal iz tunela, sem si oddahnil, a že čez minuto, je bil naslednji, le pet kilometrski. Pred 25 kilometrskim, ki je mimogrede, najdaljši tunel na svetu, pa sem raje zavil čez gore, a ne zaradi neprijetne vožnje skozi tunel, temveč zaradi razgledov.

Od jutra do večera se vozim, tudi po dvanajst ur. Seveda se vmes ustavljam, da se razgledam in kaj pojem, a v glavnem vozim in uživam. Fotografije prihodnjič.

Po treh dneh vožnje sem včeraj prispel skoraj do Norveške. Skozi Nemčijo sem se le peljal in ustavljal, koliko sem potreboval za počitek. Ko sem drugi dan zapeljal iz trajekta in se zavedel, da se vozim po Danski, sem se od navdušenja, da sem v Skandinaviji, smejal na ves glas.

Na Danskem sem si ogledal nekaj manjših vasi, plaž in prestolnico. Po plaži sem se sprehodil oblečen v motoristična oblačila in mi ni bilo nič kaj toplo. Nedaleč proč pa se je skupina deklet kopala v morju. Tudi v mestih hodijo ljudje oblečeni, kot da je vroče. No, menda njim je, čeprav ni niti 20 stopinj.

Kopenhagen se mi je teh nekaj urah, koliko sem mu namenil, zdel kot eno tistih mest, ki so namenjena le turistom. Staro mestno jedro je eno samo nakupovalno središče, kjer se drenjajo turisti. Sprva še mi je bilo žal, da tako lepe stare hiške preuredijo v trgovinice Nike in lokale McDonalds. Ko pa sem zašel ulico proč od trgovinic in lokalov ni bilo nikjer nikogar. Enako je bilo tudi v drugih krajih, tudi na Švedskem. V Göteborgu sem v turističnem uradu vprašal, kje lahko vidim stari del mesta, ki niso preurejen v nakupovalno središče. Pa so mi rekli, da so vse stare hiše preurejene v lokale ali trgovine. Najbrž že mora biti tako, da nihče ne bi gledal starih bajt, v katerih ne ponujajo modnih cunj ali kapučina.

To sem moral napisati, saj sem, preden sem se odpravil od doma, nameraval obiskati vse prestolnice. Sedaj vem, da jih ne bom. Tako ne grem v Stockholm. Preveč mi je peljati se 700 kilometrov za to. Odločil sem se, da zapustim velika mesta in puste avtoceste ter se odpravim v Norveško divjino. Še prej pa se mimogrede ustavim v Oslu in pogledam kako je tam v starem delu. To počnem pravkar.

O tem, da me že zebe že zdaj, ko sem šele na jugu Skandinavije, pa da je v teh krajih vse še dražje, kot sem pričakoval, pa o vožnji, kampiranju, hrani itd, pa drugič.

Odhod od doma:

Kopenhagen:

Grad *** slot, tem nekje na severu Danske:

Göteborg:

Čez nekaj ur odhajam na prvo daljše samostojno potovanje z motorjem. Zato bi ta teden moral biti v znamenju priprav, pa se nekako ni izšlo. Saj opremo in ostale stvari imam pripravljene, kar se pa tiče same poti, pa tako malo o krajih kamor se odpravljam, še nikdar nisem vedel. Verjeli ali ne, šele pred petimi minutami sem pogledal kakšne denarne valute imajo v Skandinaviji. Podobno je s potjo. To imam načrtovano le za prva dva dni in sicer načrtujem, da bi jutri prišel do Berlina, v nedeljo pa v Kopenhagen. Kam naprej, se bom odločal sproti.

Motor sem dobro naložil. Napolnil sem dva stranska kovčka, torbo na rezervoarju, dva sprednja predala in devetdeset litrsko torbo na zadnjem sedežu. Prazen je ostal le zadnji kovček, ki ga nameravam uporabljati za odlaganje.

Šele sedaj, ko imam končno vse pripravljeno, je stiska v kateri sem bil zadnje dni, za mano. V popolnoma enaki stiski sem bil v Indiji, preden sem se odpravil na pohod po Himalaji in sem punce zapustil za osem dni.

Zakaj potem rinem nekam sam?

Odgovor je preprost. Žene me radovednost! Popotniških izkušenj v družinskem krogu imam že kar nekaj. Sedaj pa sem radoveden, kako je potovati sam, brez mojih najdražjih. Zato upam, da mi motoristični prijatelji, ki bi “šli morda zraven” ne zamerijo, da moje namere nisem obelodanil prej, saj je to, da potujem sam, cilj tega potovanja.

Seveda se za mojo radovednostjo skriva precej več razlogov za to potovanje. A o njih morda kdaj drugič. Zdaj grem spat.