Month: oktober 2011

Zadnjič sem pisal o tem, kako tujci vidijo našo prestolnico. Nekaterim je všeč celo do te mere, da se vanjo zaljubijo. Na tem mestu velja omeniti, če morda še kdo ne ve, da s(m)o popotniki, predvsem tisti dolgoročni, malce drugačni pri dojemanju tujih krajev. Sploh, če se v nekem kraju zadržimo dlje časa ali kadar že dolgo nismo videli doma.

Tako kot vsakodnevno življenje, imajo tudi potovanja vzpone in padce, dobre in slabe dneve. In kadar nek kraj obiščemo, ko je naše počutje na višku, se nam ta kraj zagotovo bolj priljubi, kot pa če ga obiščemo, ko ni ravno naš dan. Povsem drugače, kot tuje kraje, pa dojemamo mesto, ki ga obiskujemo dnevno ali v njem živimo ali rojstno mesto ali pa mesto, na katerega nas vežejo spomini na tiste nore čase. Tudi kraje, podobno kot stvari, s katerimi imamo dnevno opravka, velikokrat jemljemo samoumevno. Zanimivosti, ki jih v našem mestu opazi tujec, domačini enostavno ne opazimo. Tako lahko hodimo po mestu, v katerem živimo in namesto, da bi opazovali obnovljena pročelja starih mestnih hiš, zremo v izložbe trgovin in svetleče reklame. Lahko tarnamo nad tem, kako je mesto neurejeno, kako se v njem nič ne dogaja, kako v njem ni kaj za početi. Lahko se spogledujemo z reklamami turističnih agencij, ki ponujajo rajske izlete v Pariz, Dunaj ali Benetke in si mislimo, da je tam vse bolj urejeno, bolj živo in bolj čudovito, kot v našem mestu.

Zakaj pa ne bi bili obiskovalec v domačem kraju? Obiskovalec, ki po znanih ulicah, mimo znanih ljudi hodi z odprtimi in zvedavimi očmi. Obiskovalec, ki med hojo po mestu ne razmišlja o rečeh, ki jih mora še postoriti, temveč posveča pozornost prizorom, ki jim je pravkar priča. Kot popotnik.

Tako gledati na kraj, ki ga obiščemo vsak dan, je seveda težko. A če si vsaj občasno vzamemo čas za to, da se po lastnem mestu sprehodimo kot obiskovalec, bomo nanj gledali drugače. Zagotovo bomo odkrili marsikaj lepega, za kar nismo niti vedeli, da obstaja. Vsak kraj je lep, če tako gledamo nanj.

Blaž Kos pravi, da je ponosen na svoje mesto:

Mesto je resnično urejeno. Center je živahen. Promet ni v napoto. Sodobno mesto z mešanico tradicije in zgodovine. Kavalir. Možnost izposoje kolesa. Sodobni avtobusi. Arhitekturno bogata zgodovina. Sprehajalne poti ob Ljubljanici. Vzpenjača. Pestra ponudba kavarn in restavracij. Ulični umetniki. Urejen grad s sodobnimi kulturnimi inštalacijami. Mostovi. Prijazni ljudje.

Urejenost mesta se ne konča zgolj v centru. Ceste so obnovljene. Okoli in okoli mnogo zelenja in parkov. Vedno več možnosti za parkiranje. Sodobni stadion. Prav tako sodobni tehnološki park. Varno. Sodobno. Pestro.

Kako pa vi vidite vaše mesto, ste ponosni nanj?

Zadnjič sem omenil, da se za kompliciranjem, zaradi katerega se stežka odpravimo na izlet, dopust ali potovanje, lahko skrivajo drugi razlogi. Kateri? Najbrž jih je veliko, a tokrat o odlašanju.

Jutri, naslednji vikend, drugo leto, kasneje, pozneje, potem, naslednjič, prihodnjič, drugič, enkrat, nekoč in ko. Vsi ti pojmi so evfemizmi za nikoli. S temi besedami prelagamo, odlagamo in odlašamo nekaj, kar bi lahko naredili zdaj. Zdaj je v resnici edini trenutek, ko lahko karkoli storimo. Jutri ima nov jutri, ta trenutek, zdaj, pa je neponovljiv.

Seveda se to nanaša na vsa področja našega življenja, a tudi tokrat imam v mislih potovanja in ljudi, ki o tem, da bi kam odšli, vsaj razmišljajo. Seveda so tudi takšni, ki se niti ne vprašajo, zakaj bi odšli na izlet, dopust ali potovanje, a ti o tem, da bi kam odpotovali, ne razmišljajo. Marsikomu pa se pripeti, da o potovanjih razmišlja tako dolgo, da ga veselje mine in takrat sam postane eden tistih, ki o potovanjih več niti ne razmišljajo. Veselje do potovanj slej kot prej mine vsakogar, wanderlust ni nekaj, kar traja celo življenje. (Morda pa se motim?)

Mi štirje veselje do potovanj zaenkrat še imamo. Vem pa, da je minljivo, zato si želim, da bi ga izrabili zdaj. Ne jutri, kasneje ali nekega dne. Zdaj.

Seveda pa zdaj ni vedno najprimernejši trenutek. Razumljivo je, da moramo, preden se kamorkoli odpravimo, izpolniti neke pogoje. Ti so: da si za izlet, dopust ali potovanje vzamemo čas, namenimo denar in pridobimo privolitev. A predpogoj, če lahko temu tako rečem, je želja. Potovati si je treba želeti. In najlepše je, želeti si potovati zaradi potovanja samega, ne zaradi tega, ker želimo od nekje, nečesa ali nekoga pobegniti. A to je že druga zgodba. Brez dovolj močne želje, da se nečesa resnično lotimo, so pomanjkanje časa, denarja in privolitev, le izgovori. Izgovori, s katerimi slepimo sebe in druge, v resnici pa si potovati sploh ne želimo dovolj močno. Oziroma si bolj želimo nečesa drugega; službe, hiše, avta, zdravja, varnosti, rutine ipd. Vse je stvar prioritet, pa če to priznamo ali ne.

Torej, če smo eni izmed ljudi, ki vsakič, ko nekdo omeni potovanje, rečemo, da bomo tudi sami potovali, ko bomo imeli dovolj časa in denarja, obstaja velika verjetnost, da ne bomo nikoli potovali. Preprosto zaradi tega, ker je verjetnost, da bomo jutri imeli več časa in denarja, majhna. Ne trdim, da to velja za vse, le za večino. Blagor tistim, ki bodo nekega dne še vedno imeli dovolj močno željo do potovanj, povrhu vsega pa še dovolj časa in denarja. Za ostale pa je morda bolje, da si nalijejo čistega vina in se posvetijo uresničevanju želja, ki so jim bolj pri srcu. Potovanja, pa najsi bodo fotografije in pripovedi popotnikov še tako mamljive, niso za vsakogar.

Tisti pa, ki imamo tako iskreno željo do potovanj, kot možnost izpolnitve potrebnih pogojev, pa nehajmo odlašati. Nehajmo uporabljati nedoločen čas, zastavimo si natančen rok, ko se bomo odpravili na izlet, dopust ali potovanje in se ga držimo. Najsi bo to naslednji vikend v toplicah, dopust na Jadranu naslednje poletje ali dvomesečno potovanje po Indiji jeseni 2013. Brez natančno določenih rokov in odločnosti se nam lahko zgodi, da bomo odpotovali nikoli. Potujmo zdaj, poskrbimo za svojo prihodnost, kot je mojo objavo Sam z motorjem komentiral France: “Da bo ta vaša cenjena pot dobila pravo vrednost šele čez leta ko se boste s svojimi vnučki ali pravnučki pogovarjali o lepotah vašega minulega življenja.“

Pred desetimi meseci sem zapisal, da sem obiskal šele 44 držav. Sedaj sem ponovno preštel vse države, ki smo jih obiskali kot družina. Prištel sem še tiste, ki sva jih obiskala sama s Sabrino, preden so prišli otroci in nekaj tistih, ki sem jih obiskal sam. Nekatere države smo prepotovali po dolgem in počez, v nekaterih pa smo obiskali le eno veliko mesto. Držav, v katerih razen klimatiziranega zraka na letališču nismo zadihali, nisem štel.

Države, ki smo jih prepotovali ali se za več dni zadržali v enem od večjih mest, so na zemljevidu sveta obarvane rdeče:

Če bi želeli obarvati dobršen del zemljevida, bi morali obiskati Afriko in njenih 50 držav ali preprosteje, Rusijo. A kaj, ko nas v eno ne vleče, v druge pa si ne upamo. Tiste majhne, ki na zemljevidu niso niti opazne, pa bi radi obiskali, a zaenkrat nekako nimamo možnosti. Nič kaj ne kaže na to, da bomo zemljevid kmalu obarvali. Pa kaj, nikamor se nam ne mudi. Potujemo pač toliko, kolikor zmoremo, ne toliko, kolikor bi si želeli. Blagor tistim, ki potujejo toliko, kot si želijo.

Tako smo v zadnjih desetih, ali kakšnem letu več, obiskali 32 držav širom Evrope in 25 držav na drugih celinah. Skupaj 57, kar je šele četrtina vseh držav na svetu. V povprečju torej nismo obiskali niti štirih držav na leto. Če nadaljujemo s takšnim tempom, bi potrebovali še kakšnih 30 let, če bi želeli obiskati vseh 200 ali koliko že je vseh držav na svetu. A mi ne potujemo zato, da bi barvali zemljevid. Mi potujemo zato!

Število tednov, mesecev in celo let, ki smo jih preživeli zdoma, na potovanjih, je nemogoče sešteti. Samo v prvih devetih mesecih letošnjega leta smo bili zaradi izletov, oddihov in potovanj, zdoma več kot 60 dni. S tem, da na daljše – enomesečno potovanje sploh nismo šli. To se nam je v zadnjih desetih letih zgodilo le še takrat, ko so bili otroci mlajši od dveh let, ostala leta smo si redno vzeli čas za enomesečna potovanja.

60 dni izletov, oddihov in potovanj v devetih mesecih je veliko. Ampak 14 mesecev brez enomesečnega potovanja? To pa je absolutno preveč. Niti sto izletov ne more nadomestiti enega pravega potovanja. Krajši izleti in oddihi nimajo ničesar skupnega z daljšim enomesečnim potovanjem v neznano. Vsaj v smislu zadovoljevanja popotniških apetitov ne. Volčje lakote ne gre tešiti z mrvicami.

Torej, veliko potujemo? Zagotovo se nekaterim zdi, da potujemo veliko in drugim, da malo. Meni pa se zdi, da v iskanju srednje poti, včasih potujemo premalo, včasih pa preveč.

Sploh pa potovanja niso vse. (Ja, seveda!)

Toplo sonce, ki je sijalo ves september, je kot nalašč za izlete. Ne vem, če je še kdaj v letu toliko možnosti za izlete, kot jih ponuja ravno ta letni čas. Morje je ravno dovolj toplo in sonce ne prevroče. Vidljivost v hribih je največja in ni neviht. Narava nas obdaruje s sadeži in toplimi barvami. V mesta se je vrnilo življenje. Skratka kamorkoli se odpravimo, je lepo.

Enega teh lepih septembrskih petkov sva malo prej pobegnila iz službe, otoke vzela iz šole in v zgodnjih popoldanskih urah smo se že kopali v Jadranu. Zapeljali smo se v prvi avtokamp z velikimi borovci, ki jih imamo tako radi. S seboj smo vzeli le najnujnejše, nekaj kosov oblačil, hrane in opremo za kampiranje. Vse potrebno za kampiranje imamo doma spravljeno na kupu, tako, da sem zaboje le preložil v avto. Vzeli smo le manjši šotor 2×2 metra, ki je postavljen v petih minutah in v njem spali vsi štirje. Čim manj stvari, ki bi jih bilo treba pripraviti, postaviti ali skuhati, tako da smo imeli več časa za prepuščanje užitkom. Do nedeljskega popoldneva smo se kopali, vdihavali svež morski zrak in poležavali na plaži.

Kako preprosto je oditi na izlet, če ne kompliciramo. Ni treba načrtovati, se dogovarjati, tehtati med nešteto možnostmi, pakirati, pedikirati, manikirati, frizirati. Ni treba urejati zavarovanja, zalivanja rož, odjaviti odvoza odpadkov, zapirati vode in kaj vem česa še. Ničesar neljubega nam ni treba početi zato, da gremo nekam, kjer nam bo lepo. Še enkrat, če ne kompliciramo.

Marsičemu se odrečemo le zaradi tega, ker si pot do tja, kjer bi nam lahko bilo lepo, sami naredimo preveč zapleteno. Stvari si sami zapletemo. In zaradi neprijetnosti, ki bi jih ti zapleti prinesli, raje ostanemo doma. Škoda. Jasno, da je za marsikaj treba poskrbeti, preden se kam odpravimo, a koliko od tega je res potrebno? Pomislite na primer na odvečne reči, ki jih tovorimo, kadar se odpravimo v hribe. Ste že kdaj po prihodu domov, iz nahrbtnika zložili na kup reči, ki ste jih vzeli s seboj za vsak primer, jih ves dan tovorili na hrbtu in jih nato sploh niste potrebovali? Koliko stvari gre šele v prtljažnik avtomobila in strešni kovček. Pakiramo lahko tri dni, da v avto stlačimo vse, kar bi nam utegnilo priti prav na morju. Da načrtovanja in razglabljanja kako, kam, s kom, po kateri poti ipd, niti ne omenjam. Ni čudno, da je pot na morje podvig, ki se ga ljudje lotijo le enkrat letno.

Res pa je, da se lahko za pretiranim kompliciranjem skrivajo drugi razlogi, zaradi katerih ne gremo na izlet ali dopust. A o teh kdaj drugič.