Month: november 2011

Nedavno sem slišal nekaj zaskrbljujočega: Slovenci smo po stopnji samooskrbe s hrano v Evropi zadnji. Skupaj s Finci. Zadnji smo tudi po količini kmetijske zemlje na prebivalca. Smo pa prvi po kvadratnih metrih trgovin. V to kaj pomeni samooskrba s hrano, se ne bom spuščal, saj se mi zdi pojem dovolj jasen. Razlagam si ga, kot razmerje med hrano, ki jo neka država v nekem obdobju pridela in med hrano, ki jo prebivalci te države v istem obdobju porabijo.

V čem je pravzaprav problem nizke stopnje samooskrbe s hrano? Odgovorov na to vprašanje je veliko. Eden najpreprostejših je morda ta: Družina, ki prideluje zelenjavo na lastnem vrtu, porabi manj denarja za kupovanje hrane. Enako velja za državo. Torej, več hrane kot pridelamo sami, manj je moramo kupiti, več denarja nam ostane.

Nekatere države pridelajo več hrane, kot je porabijo, zato jo izvažajo, druge manj, zato jo uvažajo. Tretje države pa hrane, ki jo potrebujejo, ne morejo dovolj niti pridelati, niti uvoziti. V teh državah bi naj živeli skoraj dve tretjini svetovnega prebivalstva. Slovenci najbrž nismo med njimi, prav tako dvomim, da prebivalci katere druge država iz EU. Države, katerih ljudje trpijo pomanjkanje hrane, so daleč od nas, predaleč, da bi nam bilo mar.

Seveda so revščina, pomanjkanje, lakota, stradanje in podhranjenost prisotni tudi v Evropi, a v neprimerljivo manjši meri, kot v Aziji, Južni Ameriki in Afriki. Relativna revščina v Sloveniji je po podatkih statističnega urada manj kot 13 odstotna. Zraven tega ima Slovenija eno najnižjih stopenj tveganja revščine v EU. A to so le številke, ki pomenijo le, da gre marsikomu slabše kot nam Slovencem. A kako je v resnici, najbolje ve vsak zase.

Če smo iskreni, so težave, ki pestijo nas v razvitih državah precej manjše, kot težave, s katerimi se ubadajo v tako imenovanih državah tretjega sveta . A ljudje smo pač takšni, da nas ob lastnih težavicah, težave drugih ne brigajo. Sploh pa nam Slovencem ne more biti hudega, če res drži, da imamo največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca v Evropi. Naj še tako tarnamo, trgovski centri so polni kupcev. Je pa v njih očitno vedno manj izdelkov, pridelanih v Sloveniji.

In kakšno povezavo imajo samooskrba s hrano, revščina in trgovine s potovanji?

Le to, da smo se v mnogih državah tretjega sveta na lastne oči prepričali, kako je tam. Za tiste, ki imamo to srečo, da ne čutimo revščine (teh bi torej naj bilo v Sloveniji 87 odstotkov), so potovanja dober način, da z lastnimi očmi vidimo, kaj sploh pomenijo revščina, pomanjkanje in podobni pojmi, o katerih pri nas toliko slišimo, a tako malo vemo. Potovali smo tudi po zelo revnih deželah Azije in Južne Amerike. Tam smo velikokrat jedli le na tamkajšnjih poljih pridelano hrano, druge hrane tam enostavno ni. V trgovske centre nismo zahajali, ker jih ni bilo.

Medtem, ko lahko v Sloveniji kupujemo uvoženo hrano kakršno si zaželimo. In to v mega trgovskih centrih, zgrajenih na bivših kmetijskih površinah. Le zakaj bi nas skrbeli nizka stopnja samooskrbe in preveč kvadratnih metrov trgovin…

Še vedno sem pri tematiki načrtovanja potovanj. Sicer potovanja v tem trenutku sam ne načrtujem, a o tem lahko vsaj razmišljam. Na nek način o potovanjih tako ali tako vedno razmišljam. Kaj pa naj človek v teh dneh brez sonca počne? Danes je četrti zaporedni dan brez sonca. Živeti pol leta v zimi brez sonca, jemlje življenju del mikavnosti, je zapisal izvrstni alpinist Lionel Terray v knjigi Osvajalci nekoristnega sveta.

Terray je izvedel ene izmed najtežjih prvinskih alpinističnih vzponov v Alpah, Himalaji in Andih. Vsem, ki se vprašujete, kaj žene ljudi v gore, knjigo toplo priporočam. O knjigi, ki bi jo priporočil vsem, ki se vprašujete, kaj žene ljudi na potovanja, pa kdaj drugič.

Torej, živeti brez sonca, jemlje življenju del mikavnosti. To drži! No, morda ne za tiste, ki jim je dovolj svetloba, ki prihaja iz televizijskega ali računalniškega zaslona. Kakorkoli pač, vsakomur svoje, a zame je sonce najpomembneje od vsega, kar ne prihaja z našega planeta. Pravzaprav mi sonce pomeni več, kot večina reči z našega planeta. Reči, ki jih brez sonca tako ali tako ne bi bilo.

Kdo se še spomni slogana sonce, voda, zrak, svoboda? Sonce je na prvem mestu! Resda najverjetneje zaradi rime, pa vendar. Sonce je ena izmed tistih dobrin v življenju, katerih pomembnosti se zavemo šele takrat, ko jih pogrešamo. Tako, kot ne razmišljamo o tem, da je vir življenja na zemlji sonce.

A kje je sonce zdaj, novembra? Zunaj sta megla in mraz, o soncu ni ne duha, ne sluha. Skratka razmere zunaj niso nič kaj privlačne. Za karkoli. Nič, za kar bi bile te razmere zunaj primerne in bi to seveda tudi počeli zunaj, mi ne pade pamet. Če nas v teh dneh že kaj spravi ven iz toplega stanovanja, to zagotovo ni vreme. Po drugi strani pa manj časa zunaj, pomeni več časa noter, kar je izvrstno. Sedaj lahko počnemo vse, za kar v dolgih poletnih dneh, ki smo jih preživljali zunaj, ni bilo časa. Eno takšnih opravil je razmišljanje o potovanjih, tako preteklih, kot prihodnjih. Ne načrtovanje, le razmišljanje. Oziroma, če sem bolj natančen, sanjarjenje. Kam, kdaj in kako.

Pred leti, ko nisem smučal, sem na zimski čas gledal, kot na nekaj slabega in le čakal, da čim prej mine. Nato sem znova začel smučati in vzljubil zimo. A zadnje tri ali štiri zime skorajda nisem smučal, malo zaradi potovanj, malo zaradi kaj vem česa. To zimo bo drugače, smučali bomo in to že čez nekaj tednov. Prvič bomo vsi štirje skupaj na smučeh.

Seveda je ta letni čas primeren tudi za branje, gledanje filmov, igranje družabnih iger, kuhanje, kvačkanje in čiščenje zamrzovalnika, ne le za sanjarjenje o tem, kaj bomo počeli, ko bo posijalo sonce. A to ni tako preprosto, sploh kadar imaš sonce tako močno rad. Vse kar počnemo je mikavnejše, kadar smo obsijani s toplim soncem. Ni ga čez sonce.

Idej kam odpotovati je toliko, da lahko iz preproste izbire popotniške destinacije naredimo celo študijo. Da ne bi ostalo le pri desetih destinacijah, ki jih omenja Lonely Planet in osmih, ki sem jih omenil jaz, poglejmo, kaj za leto 2012 priporoča National Geographic.

Pri NG so se (kot vedno) potrudili in pripravili tako širok nabor raznolikih destinacij iz vseh celin sveta, da dvomim, da je kje popotnik, ki ga nobena od naštetih ne bi pritegnila. Med prebiranjem članka sem se spomnil, da obstaja tudi NG v slovenščini. Pogledal sem na spletno stran slovenske izdaje, a me je tam žal čakalo obvestilo: “Sporočamo vam, da bo revija National Geographic Popotnik z decembrom 2011 prenehala izhajati.” Seveda to ne velja za angleško različico revije (za katero je letna naročnina v ZDA 10$!).

Kaj torej priporoča National Geographic za leto 2012:

Islandija – dežela fjordov, vulkanov in ledenikov, ki dajejo vtis, kot da se je zadnja ledena doba končala šele pred kratkim.

Koh Lipe, Tajska – sonce, morje, pesek, skratka tropski paradiž.

Dresden, Nemčija – za ljubitelje evropskih mest.

Istra, Hrvaška – tartufi, olive, vino in lepa obalna mesteca. Saj vemo.

Severna Kolumbija – plaže in skrita mesta v džungli.

Virunga vulkan, Afrika – pokrajina, ki pričara vizije tako nebes kot pekla.

Costa Brava, Španija – španska različica Jadrana.

Sonoma, Kalifornija ZDA – Slovenske gorice po ameriško.

Muskoka Ontario, Kanada – dopust ob prelestnih kanadskih jezerih.

Oman – Azurna obala Arabskega morja.

London – mesto koncertov, muziklov, pubov, brezplačnih galerij in muzejev ter še marsičesa.

Gvatemala – Čičikastenango in podobni kraji, ki jih poseljujejo skorajda izključno potomci Majev.

Šrilanka – najpreprostejša dežela za potovanje v tistem delu sveta.

Grčija – pozabite kar govorijo v zadnjem času o njej in se raje predajte tamkajšnji hrani, morju in bogati zgodovini.

Belfast – mesto, ki je zgradilo Titanik. (Ne vem, zakaj se s tem hvalijo.)

Nova Zelandija – dežela narejena za potovanja, tako telesna, kot duševna.

Panama – obilje naravnih lepot in pristnih staroselcev.

Peru – nekoč kraljestvo Inkov, danes baje raj za gurmane.

Pittsburgh, ZDA – prenovljeno mesto prefinjene umetnosti in arhitekture.

Mongolija – pristna neskončna divjina.

To je na kratko nekaj destinacij, ki nas vabijo v prihodnjem letu. Katero boste izbrali?

Sreda, 16. novembra 2011, ob 19:00, Ljubljana
MESTNA KNJIŽNICA LJUBLJANA, KNJIŽNICA RUDNIK
Prireditev bo čitalnici knjižnice Rudnik, Dolenjska cesta 11, Ljubljana.

Vljudno vabljeni.

Leto 2012 in z njim sezona potovanj, se nezadržno približuje. Razen srečnežev, ki so v tem trenutku na krompirjevih počitnicah ali celo na potepu po kateri od daljnih sanjskih dežel, drugi že razmišljamo o popotniških destinacijah, ki bi jih radi obiskali v prihodnjem letu. A katero izbrati? Morda se je še najlažje odločiti, če že dlje časa sanjamo o eni konkretni destinaciji, ki jo želimo obiskati. Takrat o drugih deželah niti ne razmišljamo. Takrat najbrž razmišljamo o tem, da bi že bil skrajni čas, da nehamo sanjati in željo končno realiziramo. Kadar pa si želimo le potovati pa ne vemo natančno kam ali pa nas privlači več dežel, je odločitev težja.

Dežel in destinacij vrednih obiska je na svetu enostavno preveč, da bi se lahko odločili le za eno. A glede na to, da nas je večina omejena, bodisi s časom, bodisi z denarjem, si obisk več kot ene dežele težko privoščimo. Zato je treba to deželo skrbno izbrati. O tem, kako to počnemo mi, sem že pisal. Res pa je tudi, da imamo mi, kar se tiče izbire popotniške destinacije, vedno lažje delo. Pa ne zaradi tega, ker je destinacij, ki bi jih želeli obiskati vedno manj, ampak zato, ker imamo že kar nekaj popotniških izkušenj. Zraven tega imam turistični zemljevid privlačnih destinacij iz vsega sveta tako rekoč pred očmi. Brez razmišljanja lahko naštejem nekaj dežel, ki bi jih želel obiskati v naslednjem letu: Kašmir, Belize, Gvatemala, Honduras, Venezuela, Myanmar, Kambodža, Laos… A če bi se v tem trenutku moral odločiti le za eno, bi bilo to precej težje. S tem se bom ubadal šele, ko se bomo odločili, kaj bomo v zvezi s potovanji prihodnje leto sploh počeli.

Obisk katerih dežel pa bi priporočil drugim?

Izbira popotniške destinacije je skoraj povsem subjektivna, odvisna od posameznika, a vendar marsikomu pride prav vidik drugih popotnikov. Zato bom skušal na kratko našteti nekaj dežel, ki za svoj denar ponujajo največ. Največ tistega, kar popotniki po svetu iščemo: dobre ljudi, drugačne kulture, čudovite pokrajine, okusno hrano, nenavadna doživetja ipd. Naj kar na začetku omenim, da dežele, ki bi imela vse od naštetega, mi še nismo našli. Morda pa je to popotniški sveti gral, Šangri-la ali El-Dorado, kdo ve. No, če bi v resnici obstajala dežela, ki ima vse, kar popotniki iščemo, potem bi tako ali tako že bili vsi tam. A vsak, še tako čudovit kraj, izgubi privlačnost ob prisotnosti množic. Kot je rekel Oscar Wilde: “Vse, kar je popularno, je napačno!” A to je že druga zgodba.

Dežele, ki bolj ali manj ustrezajo kriterijem, ki jih imamo mi glede privlačnosti, varnosti in stroškov, ki za svoj denar ponujajo veliko popotniških užitkov:

Vietnam – čudovita dežela, v kateri smo se počutili bolj varno kot kjerkoli. A dežela je žal žrtev lažne propagande, zaradi katere je ožigosana kot nevarna. Zapomnili smo si jo po odlični hrani, prijaznih ljudeh in nizkih cenah.

Mehika, Ekvador, Peru in Bolivija – latinskoameriške države z bogato zgodovino in še bogatejšimi naravnimi lepotami. Zapomnili smo si jih po karibskih plažah, andskem gorovju, večno modrem nebu, Indijancih in eksotičnem sadju.

Nepal – dežela najrevnejših, a vedno nasmejanih ljudi z najmogočnejšim gorovjem na svetu. Zapomnili smo si jo po treku po Himalaji, dolgih avtobusnih vožnjah ter vseprisotnima budizmu in hinduizmu.

Avstralija – najdražja dežela, kar smo jih obiskali, ki ponuja najlepše naravne prizore, kar smo jih videli. Zapomnili smo si jo po vožnji s terencem čez puščavo, kengurujih, rdečem pesku in občutku svobode, ki ga daje prostrana divjina.

To so na kratko dežele, ki smo si jih najbolj zapomnili in bi jih tudi z največjim veseljem ponovno obiskali. Pravzaprav mednje sodi tudi Indija, a je neizkušenim samostojnim popotnikom, razen tistim, ki iščejo velike izzive, raje ne upam priporočati. Evropskih dežel nisem omenjal, ker so v primerjavi z Azijo in Latinsko Ameriko enostavno preveč običajne, oziroma ne ponujajo toliko drugačnega.

Seznam dežel, kjer bi naj popotnik v letu 2012 za svoj denar dobil največ, ima tudi Lonely Planet. Na vas je le, da izberete destinacijo, odpravite morebitne prepreke in odpotujete. Pa srečno pot.