Month: december 2011

Če velja Borgesova misel, da nobena pesem o roži ne more biti tako lepa, kot roža sama, potem velja tudi ta, da noben potopis ne more biti tako dober, kot potovanje samo. Pa vendar jih tako radi beremo, tako pesmi o rožah, kot potopise oziroma knjige o potovanjih. No, če sem iskren, za rože ne bi vedel kaj je lažje, jih opazovati ali brati pesmi o njih, vem pa kako je s potovanji; lažje je brati knjige o potovanjih, kot potovati. Sicer ne gre za to kaj je lažje, temveč kaj je lepše, a pogosto velja, da nam je tisto, za kar se je treba manj potruditi, lepše.

Ljudje, ki ne potujejo, lahko skozi potopise doživljajo dežele, ki jih sami ne bi nikoli obiskali. Tako spoznavajo svet posredno skozi doživetja drugih. Pri popotnikih pa gre pri branju potopisov še za nekaj drugega. Branje knjig o potovanjih drugih, ne prinaša zadovoljitve popotniških apetitov, kje pa, ravno nasprotno. Branje potopisov popotniške želje le še dodatno razvname. Dober potopis je najmočnejši navdih za potovanje! In ker mi sedaj, iz nekih ne povsem razumljivih razlogov ne potujemo, si popotniško literaturo doziram v strogo odmerjenih količinah. Da se kje ne bi razvnel… Če pogledam spisek knjig, ki sem jih prebral v zadnjem času, vidim, da sem od zadnjega potopisa prebral deset nepotopisnih knjig. Pa tako imam rad potopise, a kaj, ko lahko ima branje popotniških vtisov posledice neslutenih razsežnosti, kot na primer enoletno potovanje okrog sveta. Opozorila na nekaterih potopisnih knjigah, ki pravijo: “Pozor, ta knjiga vam lahko spremeni življenje!” niso zaman. Mimogrede, če kdo misli, da mu knjiga ne more spremeniti življenja, obstaja velika verjetnost, da ne bere dovolj ali pa da ne bere pravih knjig.

Dobro napisan potopis (po SSKJ popis potovanja z osebnimi vtisi, doživetji pisca) v bralcu vzbudi občutek, da sam potuje po deželah, o katerih bere. A ni čudovito, da lahko sedimo v toplem naslonjaču, v varnem zavetju doma in beremo o neverjetnih prigodah popotnikov na drugem koncu sveta. Ti občutki so menda najbližje tistim, ki nas prežemajo, kadar potujemo sami. A da ne bo pomote, občutki, ki jih doživlja popotnik na potovanju in občutki, ki jih doživlja bralec, so svetlobna leta vsaksebi. Saj je menda jasno, da ne glede na to, kako dobro je potopis napisan, bralec ne more čutiti, kar je občutil pisec, ko se mu je opisana prigoda pripetila. A bralci si lahko v potopisih opisana potovanja predstavljamo. Ravno zaradi tega je prebiranje potopisov tako privlačno, saj nas v mislih popelje v drug svet. Če je dobro napisan, nas potopis, kot vsaka druga zanimiva knjiga, posrka vase. In takrat, ko pozabimo na to kje smo v resnici in se popolnoma zatopimo v branje popotniških doživetij, na nek način potujemo.

Popotniškim utrinkom, ki jih je mogoče prebirati na tej strani, ni mogoče reči potopis. A vendar nam je marsikdo dejal, da ob prebiranju naših dogodivščin s potovanj, potuje z nami. Zdi se mi čudovito, da lahko v ljudeh vzbudimo takšen občutek, da se jim zdi, da potujejo z nami. Podobno je na potopisnih predavanjih, kjer od ljudi dobimo neposredno povratno informacijo o tem, kako se počutijo, ko vidijo fotografije in slišijo prigode z naših potovanj. Po zadnjem predavanju nam je pristopila neka gospa in se nam zahvalila za to, kar smo ji dali s tem, ko smo naše popotniške izkušnje delili z njo.

Nekateri torej beremo potopise, da v njih najdemo navdih za potovanja, drugi zato, ker jih zanimajo tuje dežele in doživetja popotnikov, tretji morda zaradi nečesa drugega. Najsi je še tako dobro napisan, potopis nikakor ne more nadomestiti potovanja, je pa lahko precej dober približek.

V tem letu so nam preostale še tri nedelje in kopica praznikov. Kaj početi, da veseli december ne bo vesel le za trgovce?

Možnosti je veliko, a kaj, ko smo tolikokrat z nečim omejeni in ne moremo početi tega, kar bi si želeli. Dejavniki, ki nas omejujejo, so lahko zunanji in notranji. Pravimo, da je za to, da bi nekaj počeli (odšli na sprehod, kolesarili, plavali, igrali šah, plesali, igrali Monopoli, pekli pecivo, urejali albume s fotografijami, poklicali prijatelje, odpotovali…) premrzlo, prevroče, pretemno, prenevarno, predaleč, prepozno, prezgodaj. Da ni snega, da je sneg, da nimamo dopusta, da imamo otroke, da imamo psa in seveda ultimativna krivca vseh težav; večno pomanjkanje denarja in časa.

Saj nekateri od naštetih razlogov so objektivni, a če smo iskreni, lahko priznamo, da je večina povsem subjektivnih. Da je veliko lažje najti razlog/izgovor, zakaj nečesa ne moremo, kot pa se nečesa lotiti. Vse se da, če se hoče, oziroma vedno se nekaj da, če se hoče. A kaj, ko se vedno, kadar pomislimo na nekaj, kar bi želeli narediti, v naši glavi najprej porodijo ovire. Morda to izvira iz našega samoohranitvenega mehanizma, morda iz česa drugega, ne vem. Na primer, pravkar sem pomisli, da bi šel na Kilimandžaro, najvišjo goro Afrike. In kaj se je zgodilo? Že v naslednjem trenutku je bil moj um preplavljen z armado razlogov proti. V resnici pa ti razlogi in ovire sploh niso pomembni. Kar je pomembno je le, da je moja želja dovolj realna in dovolj močna. Dovolj realna pomeni, da imam dovolj sredstev, znanja, moči in možnosti premagati armado razlogov, ki stoji na poti do uresničitve moje želje. Dovolj močna pa pomeni, da mi to, da bi se povzpel na Kilimandžaro, resnično pomeni toliko, da bi se tega sploh lotil. Kjer je volja, je tudi pot.

Če naše želje niso dovolj realne, da bi jih lahko nekoč uresničili, je morda bolje, da jim rečemo kar sanje in se s tem, da bi jih uresničili, ne obremenjujemo. Tudi tarnanje nad lastno usodo ali nad tem, ker se nismo rodili z zlato žlico v ustih, ne pomaga. Pomaga le, če imamo želje, ki so dovolj realne in močno voljo, da jih uresničimo.

Kaj pa, kadar imamo realne želje, nimamo pa dovolj močne volje, da bi jih uresničili? Takrat je menda najbolje, da ne rečem najlažje, zateči se k prej omenjenim izgovorom. Kadar pa smo dovolj samokritični, lahko rečemo, da se nam ne ljubi. No, lahko pa smo bolj diplomatski in neuresničitev lastnih želja opravičimo na elegantnejši način, tako da sebi (in drugim) rečemo, da imamo »druge prioritete«. V to kategorijo sodi tudi moja želja o vzponu na Kilimandžaro. Seveda bi se želel povzpeti nanj. Tudi izpolnitev te želje je zame realna. Le močna ni dovolj. V tem trenutku imam pač druge prioritete.

Kakšno naključje! (Pravzaprav naključja ne obstajajo, a to je že druga zgodba.) V tem trenutku, ko pišem o željah in vzponih na Kilimandžaro, sem se spomnil na prispevek, ki sem ga napisal po vzponu na Cotopaxi, prav tako vulkan, ki je povrhu enako visok in na enaki zemljepisni širini kot Kilimandžaro. Takrat sem o uresničevanju želja zapisal:
A za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati, kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce?

Pravzaprav bi moral zapisati: zakaj raje poslušamo razum in preslišimo srce? Res, zakaj?

Vprašanje kaj početi, je torej pravcata Pandorina skrinjica, ki skriva kopico angažiranja, od ubadanja z dejavniki, ki nas omejujejo in razlogi proti, do uresničevanja dovolj realnih in dovolj močnih želja. Vprašanje je le, če si jo drznemo odpreti.