Kaj početi z željami

V tem letu so nam preostale še tri nedelje in kopica praznikov. Kaj početi, da veseli december ne bo vesel le za trgovce?

Možnosti je veliko, a kaj, ko smo tolikokrat z nečim omejeni in ne moremo početi tega, kar bi si želeli. Dejavniki, ki nas omejujejo, so lahko zunanji in notranji. Pravimo, da je za to, da bi nekaj počeli (odšli na sprehod, kolesarili, plavali, igrali šah, plesali, igrali Monopoli, pekli pecivo, urejali albume s fotografijami, poklicali prijatelje, odpotovali…) premrzlo, prevroče, pretemno, prenevarno, predaleč, prepozno, prezgodaj. Da ni snega, da je sneg, da nimamo dopusta, da imamo otroke, da imamo psa in seveda ultimativna krivca vseh težav; večno pomanjkanje denarja in časa.

Saj nekateri od naštetih razlogov so objektivni, a če smo iskreni, lahko priznamo, da je večina povsem subjektivnih. Da je veliko lažje najti razlog/izgovor, zakaj nečesa ne moremo, kot pa se nečesa lotiti. Vse se da, če se hoče, oziroma vedno se nekaj da, če se hoče. A kaj, ko se vedno, kadar pomislimo na nekaj, kar bi želeli narediti, v naši glavi najprej porodijo ovire. Morda to izvira iz našega samoohranitvenega mehanizma, morda iz česa drugega, ne vem. Na primer, pravkar sem pomisli, da bi šel na Kilimandžaro, najvišjo goro Afrike. In kaj se je zgodilo? Že v naslednjem trenutku je bil moj um preplavljen z armado razlogov proti. V resnici pa ti razlogi in ovire sploh niso pomembni. Kar je pomembno je le, da je moja želja dovolj realna in dovolj močna. Dovolj realna pomeni, da imam dovolj sredstev, znanja, moči in možnosti premagati armado razlogov, ki stoji na poti do uresničitve moje želje. Dovolj močna pa pomeni, da mi to, da bi se povzpel na Kilimandžaro, resnično pomeni toliko, da bi se tega sploh lotil. Kjer je volja, je tudi pot.

Če naše želje niso dovolj realne, da bi jih lahko nekoč uresničili, je morda bolje, da jim rečemo kar sanje in se s tem, da bi jih uresničili, ne obremenjujemo. Tudi tarnanje nad lastno usodo ali nad tem, ker se nismo rodili z zlato žlico v ustih, ne pomaga. Pomaga le, če imamo želje, ki so dovolj realne in močno voljo, da jih uresničimo.

Kaj pa, kadar imamo realne želje, nimamo pa dovolj močne volje, da bi jih uresničili? Takrat je menda najbolje, da ne rečem najlažje, zateči se k prej omenjenim izgovorom. Kadar pa smo dovolj samokritični, lahko rečemo, da se nam ne ljubi. No, lahko pa smo bolj diplomatski in neuresničitev lastnih želja opravičimo na elegantnejši način, tako da sebi (in drugim) rečemo, da imamo »druge prioritete«. V to kategorijo sodi tudi moja želja o vzponu na Kilimandžaro. Seveda bi se želel povzpeti nanj. Tudi izpolnitev te želje je zame realna. Le močna ni dovolj. V tem trenutku imam pač druge prioritete.

Kakšno naključje! (Pravzaprav naključja ne obstajajo, a to je že druga zgodba.) V tem trenutku, ko pišem o željah in vzponih na Kilimandžaro, sem se spomnil na prispevek, ki sem ga napisal po vzponu na Cotopaxi, prav tako vulkan, ki je povrhu enako visok in na enaki zemljepisni širini kot Kilimandžaro. Takrat sem o uresničevanju želja zapisal:
A za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati, kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce?

Pravzaprav bi moral zapisati: zakaj raje poslušamo razum in preslišimo srce? Res, zakaj?

Vprašanje kaj početi, je torej pravcata Pandorina skrinjica, ki skriva kopico angažiranja, od ubadanja z dejavniki, ki nas omejujejo in razlogi proti, do uresničevanja dovolj realnih in dovolj močnih želja. Vprašanje je le, če si jo drznemo odpreti.