Brati potopise ali potovati?

Če velja Borgesova misel, da nobena pesem o roži ne more biti tako lepa, kot roža sama, potem velja tudi ta, da noben potopis ne more biti tako dober, kot potovanje samo. Pa vendar jih tako radi beremo, tako pesmi o rožah, kot potopise oziroma knjige o potovanjih. No, če sem iskren, za rože ne bi vedel kaj je lažje, jih opazovati ali brati pesmi o njih, vem pa kako je s potovanji; lažje je brati knjige o potovanjih, kot potovati. Sicer ne gre za to kaj je lažje, temveč kaj je lepše, a pogosto velja, da nam je tisto, za kar se je treba manj potruditi, lepše.

Ljudje, ki ne potujejo, lahko skozi potopise doživljajo dežele, ki jih sami ne bi nikoli obiskali. Tako spoznavajo svet posredno skozi doživetja drugih. Pri popotnikih pa gre pri branju potopisov še za nekaj drugega. Branje knjig o potovanjih drugih, ne prinaša zadovoljitve popotniških apetitov, kje pa, ravno nasprotno. Branje potopisov popotniške želje le še dodatno razvname. Dober potopis je najmočnejši navdih za potovanje! In ker mi sedaj, iz nekih ne povsem razumljivih razlogov ne potujemo, si popotniško literaturo doziram v strogo odmerjenih količinah. Da se kje ne bi razvnel… Če pogledam spisek knjig, ki sem jih prebral v zadnjem času, vidim, da sem od zadnjega potopisa prebral deset nepotopisnih knjig. Pa tako imam rad potopise, a kaj, ko lahko ima branje popotniških vtisov posledice neslutenih razsežnosti, kot na primer enoletno potovanje okrog sveta. Opozorila na nekaterih potopisnih knjigah, ki pravijo: “Pozor, ta knjiga vam lahko spremeni življenje!” niso zaman. Mimogrede, če kdo misli, da mu knjiga ne more spremeniti življenja, obstaja velika verjetnost, da ne bere dovolj ali pa da ne bere pravih knjig.

Dobro napisan potopis (po SSKJ popis potovanja z osebnimi vtisi, doživetji pisca) v bralcu vzbudi občutek, da sam potuje po deželah, o katerih bere. A ni čudovito, da lahko sedimo v toplem naslonjaču, v varnem zavetju doma in beremo o neverjetnih prigodah popotnikov na drugem koncu sveta. Ti občutki so menda najbližje tistim, ki nas prežemajo, kadar potujemo sami. A da ne bo pomote, občutki, ki jih doživlja popotnik na potovanju in občutki, ki jih doživlja bralec, so svetlobna leta vsaksebi. Saj je menda jasno, da ne glede na to, kako dobro je potopis napisan, bralec ne more čutiti, kar je občutil pisec, ko se mu je opisana prigoda pripetila. A bralci si lahko v potopisih opisana potovanja predstavljamo. Ravno zaradi tega je prebiranje potopisov tako privlačno, saj nas v mislih popelje v drug svet. Če je dobro napisan, nas potopis, kot vsaka druga zanimiva knjiga, posrka vase. In takrat, ko pozabimo na to kje smo v resnici in se popolnoma zatopimo v branje popotniških doživetij, na nek način potujemo.

Popotniškim utrinkom, ki jih je mogoče prebirati na tej strani, ni mogoče reči potopis. A vendar nam je marsikdo dejal, da ob prebiranju naših dogodivščin s potovanj, potuje z nami. Zdi se mi čudovito, da lahko v ljudeh vzbudimo takšen občutek, da se jim zdi, da potujejo z nami. Podobno je na potopisnih predavanjih, kjer od ljudi dobimo neposredno povratno informacijo o tem, kako se počutijo, ko vidijo fotografije in slišijo prigode z naših potovanj. Po zadnjem predavanju nam je pristopila neka gospa in se nam zahvalila za to, kar smo ji dali s tem, ko smo naše popotniške izkušnje delili z njo.

Nekateri torej beremo potopise, da v njih najdemo navdih za potovanja, drugi zato, ker jih zanimajo tuje dežele in doživetja popotnikov, tretji morda zaradi nečesa drugega. Najsi je še tako dobro napisan, potopis nikakor ne more nadomestiti potovanja, je pa lahko precej dober približek.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.