Premagajmo strahove in potujmo

Ne, da si nečesa ne upamo zato, ker je težko, ampak je težko zato, ker si ne upamo. (Seneka)

Če so naše sanje potovanje, a se mu zaradi strahov odrekamo, ni s tem nič narobe. Nima smisla pognati se z glavo skozi zid in odpotovati, če na to še nismo pripravljeni. Čas bo pokazal, če si resnično želimo potovati tako močno, da smo se pripravljeni zoperstaviti strahu. Če se nismo, naša želja da bi potovali, najbrž ni dovolj močna. Če pa smo se pripravljeni zoperstaviti strahu, je najbolje začeti po korakih. Ne vem, če je to edini ali najboljši način, vem pa, da je tako uspelo nam.

Kot družina smo začeli s potovanji po Evropi in se resnejših potovanj lotili šele, ko smo bili nanje pripravljeni. Torej takrat, ko smo nekatere strahove uspešno premagali in jih več ne poznamo, druge strahove pa smo začeli obvladovati, oziroma se jim uspešno zoperstavljati.

Kateri so torej strahovi, zaradi katerih smo oziroma še zmeraj trepetamo, kadar razmišljamo o potovanjih?

Strah pred neznanim. Potovati v neznane dežele z neznanimi običaji, ljudmi, govorico, hrano, boleznimi, podnebjem, vero in kaj vem čem, je že samo po sebi nespametno. Vsaka dežela, ki je še nismo obiskali, pa naj smo o njej že toliko slišali ali prebrali, nam je neznana, saj o njej nimamo neposrednih vtisov. Ti vtisi o deželi, ki jo spoznavamo kot popotniki, so v največji meri sestavljeni iz našega dojemanja ljudi – domačinov z njihovimi običaji in okolja dežele po kateri potujemo. A kaj, ko so nam ti vtisi, dokler sami ne stopimo na tla tuje dežele, popolnoma neznani. Zdi se mi, da je ravno strah pred neznanim na prvem mestu, kadar je govora o potovanju v daljne, eksotične destinacije. A tega strahu se je najpreprosteje znebiti. To storimo tako, da začnemo s potovanji v bližnje dežele, kjer poznamo običaje ljudi in nam je tuje le okolje. Nato se lahko odpravimo nekam dlje in odpotujemo s skupino, tako da imamo s seboj nekoga iz domačega okolja, kar nam precej olajša tegobe, ki jih prinaša kulturni šok. Tako počasi stopnjujemo stopnjo neznanega, s katerim se soočamo v tujih deželah do te mere, da se neznanega ne bojimo več, temveč nas začne celo privlačiti.

Strah pred neuspehom. Dokler o potovanju le sanjamo, nam ne more spodleteti, saj se neuspehu izpostavimo šele v trenutku, ko naredimo prvi korak k realizaciji. Po drugi strani pa nam je le če ne poskusimo, zagotovljen stoodstoten neuspeh. Proti temu strahu se težko borimo, saj so razlogi – izgovori, zakaj se naj nečesa ne lotimo, povsod okrog nas. Najmočnejše orožje proti temu strahu je zaupanje vase. Do tega krasnega občutka je moč priti tudi tako, da se obkrožite z ljudmi, ki vas spodbujajo in ignorirate tiste, ki govorijo, da nečesa ne zmorete.

Strah pred neprijetnim. Stresu, gneči, utrujenosti, vlagi, smradu, vročini, mrazu in drugim tegobam, se je na potovanjih skorajda nemogoče izogniti. Udobje res ni nekaj, kar je za pričakovati na potovanjih v daljne eksotične dežele kot popotnik. A brez neprijetnosti in neudobja, tudi ni novih izkušenj. In brez izkušenj ni novih spoznanj. In brez novih spoznanj ni napredka (vsak zase najbolje ve, če je to nekaj, kar v življenju išče). Brez pripravljenosti soočiti se z neprijetnostmi, je potovanje ena sama tegoba. Od te pripravljenosti soočiti se in premagati strah pred neprijetnim oziroma željo po udobju, pa je odvisno ali smo dopustnik, turist ali popotnik. Sam verjamem, da s tem, ko se z neprijetnostmi soočamo in jih sprejemamo kot pot do razvoja, ravnamo prav.

Strah pred nevarnostmi. Bolezni, bolečine, napadi, ropi in nesreče. Temu strahu in morebitnim posledicam se najučinkoviteje izognemo tako, da ostanemo na varnem – doma! A če nas potovanja tako močno privlačijo, da želimo potovati kljub nevarnostim, pač izberimo deželo, kjer je nevarnosti, ki prežijo na popotnike manj. Tako se lahko počutimo varne tudi tisoče kilometrov od doma. Sploh pa naš samoohranitveni mehanizem poskrbi, da smo na tujem bolj pozorni in previdni, kot doma.

Strah pred pomanjkanjem. Čas, denar, znanje in izkušnje. Če imamo tega dovolj, se nam ni treba bati, a če nam nečesa primanjkuje, je strah, da bomo na potovanju trpeli pomanjkanje, upravičen. Temu se lahko izognemo tako, da potovanje ustrezno načrtujemo. Za potovanje si vzemimo dovolj časa, priskrbimo si dovolj denarja in si naberimo znanja o deželi, kamor potujemo. Tako bomo imeli največ možnosti, da nam česa na potovanju ne zmanjka.

To je povzetek strahov, s katerimi se soočamo mi, preden odpotujemo. Nekatere smo že uspešno premagali in se z njimi več ne obremenjujemo, z nekaterimi strahovi pa imamo opravka pred vsakim potovanjem. Te premagujemo vedno znova in všeč nam je tako. Verjamem, da strahovi niso tukaj, da bi nas odvračali od naših sanj, temveč zato, da bi nas usmerjali k pravim.

2 komentarj/a/i/ev na “Premagajmo strahove in potujmo

  1. Davor

    Brina, želim vam čudovito potovanje in brezskrbno pot na Kubo in domov! Strah pred letenjem je res neprijeten, vas razumem.

    In seveda čestitke, da ste se znašli v tej “fazi” in tudi vam veliko lepih potovanj.

  2. brina

    Strašno se bojim letenja, pa se v marcu z možem odpravljava na svoje tretje daljše potovanje, na Kubo. Vzela bom pomirjevala, upam, da bodo prijela in da bova srečno prispela tja in nazaj. Vsi ostali strahovi so neprimerno manjši ali pa jih sploh ni.
    Včeraj sem slučajno zajadrala na vašo zanimivo stran in v par urah prebrala vse… Super! Sem vesela, da sem pri 50-tih končno v tej fazi, v kateri ste vi že celo življenje.
    Veliko lepih potovanj vam želim!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.