Month: februar 2012

Potovanje po tej majhni karibski deželici, ki ni in hkrati je del ozemlja ZDA, nam vzame toliko časa, da ne utegnemo ničesar napisati. Pravzaprav so nam čas, in to cela dva dneva, vzele priprave na potovanje po Portoriku. Sara me je včeraj, ko smo bili tukaj že tri cele dni, vprašala: »Ati, kdaj bomo v Portoriku začeli uživati?«

»Jutri!« sem ji odvrnil in močno upal, da mi bo uspelo obljubo izpolniti.

In danes, četrti dan smo res uživali. Končno!

Tako pač je, na potovanjih redko teče vse po maslu. Včasih pa se celo zgodi, da imamo občutek, da nam gre vse narobe. A o tem, kaj vse nam je šlo narobe, raje sedaj ne bom, saj smo šele na polovici potovanja. Za to bo dovolj časa, ko se vrnemo in v miru predelamo ter prebavimo pretekle dogodke.

Glavno, da se imamo zdaj lepo, današnji dan je bil čudovit. Resda se je čez dan vsaj petkrat ulilo in smo prvič v življenju večerjali hrano iz mikrovalovne, a v primerjavi s prejšnjimi, je bil današnji dan čudovit. Ves dan smo bili na eni najlepših plaž, kar smo jih kdaj videli. Baje je ta plaža celo med najlepšimi plažami na svetu. Mimogrede, le kdo je videl vse plaže na svetu, da lahko trdi kaj takšnega. Vsekakor pa drži, plaža je čudovita. Gre za več kilometrov dolg zaliv iz čistega belega peska, na eni strani obdan s palmami, na drugi pa s turkiznim, kristalno čistim karibskim morjem. Tukaj smo danes od jutra do poznega popoldneva končno uživali Portoriko, kolikor je to le mogoče.

Trdno odločeni, da bomo vsaj tako kot danes, v Portoriku uživali še naprej, se sedaj ob spremljavi zvokov sambe iz sosednjih lokalov, odpravljamo spat.

Manhattan, Brooklyn, Queens, Staten island, Chinatown, Little Italy, Broadway, Peta avenija, Central park, Macy’s, Bloomingdale’s, Starbucks… V treh dneh smo videli in izkusili toliko znamenitosti New Yorka, da jih je nemogoče prebaviti. Mislim, da je to uspevalo le Sari, ki se velemesta ni in ni mogla naužiti in je želela še. Maša, Sabrina in jaz smo ga, najsi bo še tako polno presežkov, imeli tretji dan že dovolj.

Znamenitosti gor ali dol, tudi tukaj so nas, tako kot v večini tujih držav, ki jih obiščemo, najbolj zanimali domačini. (Mimogrede, opazovanje domačinov v New Yorku je, glede na to, da ga letno obišče 50 milijonov turistov, zahtevno, a navdihujoče opravilo.) Škoda, da je bilo tokrat za posedanje in opazovanje mimoidočih premrzlo. Smo se jih pač nagledali med sprehajanjem. Pravzaprav smo to počeli cele tri dni, od jutra do večera. Tako smo v kitajski četrti šli mimo nekega možakarja, ki je držal v roki tranzistor in prepeval, ko je naenkrat sam pri sebi, a hkrati glasno rekel: »What the fuck is going on?«

Zasmejali smo se, Maša pa je seveda takoj vprašala »Kaj je rekel?«

S Sabrino sva ji, da je ne bi ravno učila sočnih newyorških izrazov, hkrati odvrnila: »Eh, nič!«

Pa reče Maša: »What the fuck is going on, je rekel!«

No, mi se s podobnimi filozofskimi vprašanji nismo ubadali, temveč smo se za tri dni prepustili hitremu newyorškemu tempu, da nas vodi. Včeraj pa smo se tik pred polnočjo vkrcali na letalo in po štirih urah pristali na Karibih. Več o tem, kako je tukaj, drugič, zaenkrat pa nekaj utrinkov iz samozvane prestolnice sveta:

Newyorška panorama skozi okno naše sobe.

Gneča v zraku, na cesti, pod zemljo, povsod.

Počitek proč od gneče.

Če ima Amerika česa v izobilju, so to kalorije.

Ločitev je očitno tukaj popularna, saj smo zraven tega oglasa, videli tudi velike panoje, ki so oglaševali srečne ločence.

Več o tem, kako nas Američani vedno znova presenetijo, pa kdaj drugič, ko se vrnemo domov in predelamo vtise.

Je ogorčeno potarnala Maša, ko smo stopili iz podzemne železnice in se je ulilo. Na poti smo bili že 23 ur in bili smo že pošteno zdelani. Najprej nekaj ur v avtu, nato prvi let, drugi, deseturni ter avtobus in še nekaj vlakov. Prvič smo bili na tako dolgem poletu čez dan, tako da nismo mogli spati. Saj letalo je bilo super, ves čas poleta so nas razvajali z okusno hrano in pijačo. A niti filmi, risanke in videoigrice, ki smo jih imeli na voljo, deseturnega poleta niso skrajšali. Da turbulenc, ki so začinile pristajanje, niti ne omenjam.

A vse to je bilo včeraj. Danes je nov dan. Po krepčilnem deseturnem spancu v najmehkejših posteljah na svetu, smo se zbudili v New Yorku! Zunaj je sicer še noč, a pogled iz naše sobe v Queensu, na najznamenitejšo panoramo nebotičnikov na svetu, je fantastičen. Medtem ko to pišem, se punce pogovarjajo o včerajšnjih pripetljajih in se ob tem krohotajo na ves glas. Še tako neprijetni dogodki, ki nas spremljajo na potovanjih, so že naslednji dan lep spomin. Lepo je potovati!

Sedaj se odpravljamo na zajtrk, ki je tako kot marsikaj v New Yorku, obilen. Tega se dobro spomnimo od takrat, ko smo nazadnje bivali tukaj. Po zajtrku pa gremo ven! Na ulice New Yorka, edinega velemesta na svetu, v katerega smo si po prvem obisku še želeli vrniti.

Zadnje tedne smo lahko le opazovali sosednje države, ki jih je prekrila debela snežna odeja. Videti je bilo, kot da se sneg za nas, in prerokbe naših meteorologov, sploh ne zmeni. Šele, ko smo se dodobra načudili nad posnetki nenavadno visokega snega v krajih, kjer že od pamtiveka ni snežilo, se je vreme usmililo tudi nas. Maša in Sara sta skakali od veselja, ko je začelo snežiti tudi pri nas. Končno smo ju lahko oblekli v smučarske kombinezone in se spoprijeli s snegom. Smučanje, sankanje, kepanje, ribanje in kidanje snega, radosti, ki jih brez obilice snega ni. Prave zime namreč nismo videli že več let, saj je bila prejšnja komaj kaj bela, predprejšnjo in še eno nazaj, pa smo potovali po toplejših krajih. Še dobro, da nas je letošnji sneg ujel dovolj zgodaj, da se ga lahko naužijemo, preden pobegnemo v tople kraje.

Saj zimski čas je v redu, ne poskušamo mu ravno ubežati in ne iščemo užitkov le na toplem soncu. Sploh kadar zima prinese dovolj snega, da lahko uživamo v radostih, ki jih ponuja. A zimskega veselja se hitro naužijemo in kmalu začnemo pogrešati toplo sonce. Zato se nam zdi, da, če odpotujemo pozimi, dolgo zimo presekamo in jo tako lažje prebrodimo. Še enkrat; od zime ne bežimo, ampak sonce nas tako močno privlači, da se mu, če je le mogoče, odpravimo naproti tudi pozimi. Mimogrede; misel na to, da bi potovali v daljne, toplejše kraje poleti, ko imamo sonca v izobilju tako ali tako dovolj doma, nas nikoli ni privlačila.

Mraz in sneg ali vročina in sonce; kaj imate raje? Zdi se mi, da se premalokrat zavemo, kakšno srečo imamo, da živimo v delu sveta, ki ima štiri letne čase. Da smo deležni tako mraza, kot vročine. Morda kdo misli, da je tam, kjer ni mrzlih zim in vročih poletij bolje? Res je, da nas zaradi mraza zebe, da moramo sneg kidati in da nam je poleti velikokrat prevroče. A če na mraz in sneg ter vročino in sonce gledamo kot na nadloge, pred katerimi želimo ubežati, potem lahko pred tem, kar je tukaj in zdaj, bežimo ves čas ter iščemo bodisi toplo zavetje, bodisi senco. Kar seveda nima smisla.

Danes je pri nas že precej snega, a ga bo še več, saj še vedno sneži. Ob tem, da živo srebro kaže -10 stopinj Celzija. Prava zima. Pogledal sem, kako je v New Yorku, kjer bomo naslednji vikend. Vremenska napoved pravi, da bo +9 stopinj in nič snega. Precejšnja razlika, 20 stopinj topleje in brez snega. Nato sem seveda pogledal še, kakšno je vreme v Portoriku. Uf, 30 stopinj! Se pravi, 40 stopinj več, kot je zdaj pri nas, da sonca in karibskega morja niti ne omenjam.

Vreme gor ali dol, glavno da potujemo! Da lahko znova napolnimo nahrbtnike in nase navlečemo popotniška oblačila. Tudi na tokratnem potovanju se bomo prepustili naključjem, ali kakorkoli to pač imenujemo, itinerarja namreč nimamo izdelanega, gremo soncu naproti.

Bil je že skrajni čas, saj nismo potovali že celo večnost. Resda smo se v lanskem letu podali na več oddihov, a dlje od Irana nismo prišli. Pravzaprav je bil Iran edino družinsko potovanje, ki smo ga opravili, odkar smo se vrnili z enoletnega potovanja. Vtisi s slednjega seveda še niso pozabljeni (niti ne bodo), a vseeno je čas za nove izzive, nova doživetja in nove vtise, ki jih lahko ponudi le potovanje v kraje, ki jih še nismo obiskali.

Odločitev za potovanje ni bila načrtovana, ampak je prišla povsem spontano. Priložnost za potovanje se nam je ponudila ravno v času, ko nam je odpadlo smučanje in smo iskali alternativo, da bi nekje preživeli božično-novoletne praznike. A namesto tega smo dobili namig za nakup letalskih vozovnic po zelo nizki ceni. Velikokrat sem že kje zasledil, da je kdo zaradi napake v rezervacijskem sistemu, kupil letalske vozovnice po smešno nizki ceni, a tokrat se je priložnost ponudila nam. Za več ur sem se zakopal v iskalnike letalskih vozovnic. Po dolgotrajnem usklajevanju odhodnih in dohodnih letališč ter različnih terminov, mi je poceni vozovnice resnično uspelo najti.

Torej potujemo čisto zares in to čez lužo. Tja, kamor si najbolj želi naša blišča in mondenosti željna Sara, v New York. A ker smo tam že bili in ker je v New Yorku februarja prav tako mrzlo kot pri nas, se bomo soncu in izzivom naproti odpravili na Karibe. Vsekakor pa si bomo tudi v najbolj navdušujočem mestu na svetu, New Yorku, vzeli nekaj dni, da se ga ponovno naužijemo. Tokrat upam, da pri bolj polni zavesti, kot takrat, ko smo bili zaradi časovne razlike med Tokiom in New Yorkom tako zdelani, da smo sredi belega dne dremali na klopcah Manhattna.

Osrednji del potovanja, ki je pred nami, bomo pa namenili otočku, pol manjšemu od Slovenije, o katerem zaenkrat poznamo le tole:

Kaj vse bomo tam počeli še ne vemo. No, razen tega, da bomo otoček prepotovali po dolgem in počez ter se skušali čim bolj naužiti karibskega morja in sonca, saj nam slednjega v tej predolgi zimi že krepko primanjkuje.