Month: april 2012

Tako blizu in preprosto dostopno, pa vendar drugačno od vseh velemest, kar jih poznamo na stari celini. Kljub temu, da smo obiskali toliko metropol širom sveta, iz katerih smo, kar se je dalo hitro, pobegnili, saj nismo ljubitelji velemest, nas je Istambul navdušil. Stari del mesta še najbolj spominja na Iran. V pozitivnem smislu; pisani natrpani bazarji, spokojne in mogočne mošeje, odišavljeni čaji in kebabi na nešteto načinov ter zgovorni domačini, s katerimi je tako prijetno kramljati. Glede na to, da mesto obišče ogromno turistov, je prijeten odnos, ki ga imajo domačini do nas, pravi čudež. To večina sicer počne z namenom, da bi pri njih zapravili kakšno liro, a vendar to počno na nek poseben, šarmanten oziroma prikupen način. Resda nas ustavljajo sredi ceste, nam tiščijo menuje s fotografijami hrane pod nos, nam stiskajo roke, ponujajo parfume, zlato, oblačila, začimbe in še kaj po izjemno ugodnih cenah. Mi pa vse po vrsti odklanjamo, pa kot da jih to sploh ne moti, saj je tik za nami že naslednji turist, kateremu stisnejo roko in mu ponudijo najboljšo kupčijo v Istanbulu. No, razen tistim pred restavracijami, iz katerih tako lepo diši, se težko upremo. Mimogrede, vsi domačini, s katerimi imamo stik, so izključno moški, z niti eno samo žensko še nismo spregovorili.

Kar se tiče turističnih znamenitosti, pa jih je že v starem delu mesta, ki ga obvladujemo peš, dovolj, tako, da nam ni treba daleč. Pravkar smo se vrnili s sprehoda po ulici, ki se imenuje İstiklâl Caddesi. Gre za več kilometrov dolgo ulico, po kateri je promet dovoljen le starodavnemu tramvaju in pešcem. Slednjih bi se naj po ulici sprehodilo tudi do tri milijone na dan! Današnja sobota je bila menda eden izmed takšnih dni, saj takšne množice ljudi na enem mestu nismo videli še resnično nikjer.

Ogledali smo si tudi najznamenitejše zgradbe v Istanbulu in še kaj. A tokrat s seboj nimamo majhnega prenosnika, da bi na internet pretočili fotografije iz fotoaparata, tako da več o tem, ko se vrnemo domov.

Današnji dan se je zame začel na prav poseben način, saj sem že kmalu po šesti uri zjutraj prestopil prag hamama. Hamam je po naše turška savna, le da je to v Turčiji precej več. Hamam, ki sem ga obiskal, je bil zgrajen 1475 leta – pred odkritjem Amerike! Razen spečega receptorja tam ni bilo še nikogar, tako, da sem imel cel hamam le zase. Potem, ko sem se pol ure potil v prostoru velikem kot hiša, je pome prišel temen in kosmat možakar s tesno povezano brisačo okrog pasu in zapovedal: “Masaža!” Sledila je masaža, med katero mi je roke in noge tako zvijal in raztegoval, da sem potreboval pol ure, da sem se sestavil.

Dnevi, ki smo jih namenili Istanbulu, so bili glede na to, kako nas je mesto navdušilo, prekratki, a jutri letimo v Antalyo, od koder se podajamo na sedemdnevni treking. Maša je danes, ko smo se prebijali skozi velemestno gnečo, potarnala, da komaj čaka, da gremo na treking, kjer bomo sami in se bomo lahko v miru pogovarjali in peli. Upam, da ji željo izpolnimo.

Čez nekaj dni odpotujemo v Turčijo, deželo, ki smo jo nameravali obiskati že pred enim letom, a smo se nato odločili drugače. O potovanju po Turčiji sem razmišljal tudi, ko sem načrtoval samostojno pot z motorjem okrog Črnega morja, ki sem jo nato zamenjal s potjo po Skandinaviji. A tokrat nam Turčija ne uide. Žal pa so prvomajski prazniki prekratki, tako da imamo za potovanje le 12 dni časa. S skopo odmerjenimi dnevi dopusta ravnamo namreč zelo previdno. Tako da tokrat te ogromne dežele, ki je za Rusijo druga največja na tem koncu sveta, ne bomo mogli temeljito spoznati. Mika nas, da bi obiskali odročni, vzhodni del Turčije, tja do Iraka, Irana, Armenije in Gruzije, kjer se neba dotika mogočni Ararat; gora, na kateri bi naj pristala Noetova barka. A če je gora preživela vesoljni potop, bo najbrž počakala še nekaj let, da jo bomo lahko obiskali.

Za tokratno potovanje smo si izbrali dva cilja. Prvi je Istanbul, edino mesto na svetu, ki se razteza čez dva kontinenta. Zanj pravijo, da je zgodovinsko najbogatejše mesto na svetu. (Le kakšen je kontrast med Istanbulom in kakšnih dva tisoč let mlajšim New Yorkom, ki smo ga obiskali pred kratkim?) V mestu, ki je bilo prestolnica rimskega, bizantinskega, latinskega in otomanskega imperija, se bomo zadržali nekaj dni, da se naužijemo bogate zgodovine, nato pa gremo na morje, drugemu cilju naproti.

Na morje se ne gremo kopat, temveč bomo tam počeli nekaj drugega. Želja, da bi obiskali ta del Turčije, se mi je porodila ob prebiranju knjige Unforgettable Walks To Take Before You Die. Še en dokaz, da je dobra knjiga lahko najboljši navdih. V njej je namreč, kot ena najlepših poti na svetu, opisana Likijska pot. Gre za 500 kilometrov dolgo pešpot, ki se vije ob sredozemski obali čez bolj ali manj odročno pokrajino, posejano z zgodovinskimi obeležji, majhnimi vasicami, samotnimi plažami in ponekod tudi turističnimi kompleksi. Celotno pot je moč prehoditi v 30 dneh, mi pa smo si za tokratni izziv izbrali del poti, ki ga nameravamo prehoditi v enem tednu. Na tako dolgem in zahtevnem trekingu, kjer je treba hoditi sedem ali več ur dnevno in to več dni zapored, smo bili nazadnje v Nepalu, ko smo pohajkovali okrog Anapurn. Zdi se mi, da je od takrat minila cela večnost, a upam, da premoremo še dovolj vzdržljivosti, da nam bo zastavljeno pot uspelo prehoditi.

Tudi tokratno potovanje je, skorajda v vseh pogledih, drugačno od prejšnjih potovanj. Tako, kot smo se na primer na zadnje potovanje podali nepripravljeni, ne da bi vedeli kje, kaj in kako bomo spali, jedli in potovali, imamo za to potovanje pripravljeno vse. Seveda ne vemo, kaj nas tam v resnici čaka, a itinerar, vključno z rezervacijami, imamo izdelan. 12 dni pač ni dovolj časa za predajanje spontanosti, kar sicer na potovanjih najraje počnemo, zato se bomo tokrat morali, oziroma skušali držati začrtane poti. Če jo bomo seveda zmogli.

Čaka nas torej obisk pravljičnega mesta in sedemdnevni treking po razgibani obali Turčije. Seveda pa so to zgolj naša pričakovanja, ki s tem, kako bo v resnici, najbrž nimajo veliko skupnega. Kako se bo vse skupaj izšlo, bomo videli. Kmalu.