Za praznike spet ne bomo doma

Z zadnjega potovanja smo se vrnili pred dobrim mesecem. Ravno dovolj, da smo predelali vtise obiskanih dežel in se privadili na domač vsakdan. Seveda ob tem nismo pozabili razmišljati o prihodnjih potovanjih. Po pravici povedano, tega nikoli ne pozabimo. Potovanja so preprosto del nas in redko mine dan, da se ne spomnimo na doživetje iz katerega od preteklih potovanj ali da ne pomislimo na dežele, ki bi jih v prihodnje želeli obiskati. Ob tem seveda uživamo doma, sploh sedaj v spomladanskem času, ko je doma tako lepo.

Lansko pomlad, ko je bila narava pri nas v največjem razmahu, smo odpotovali v rjavkasto-siv puščavnat Iran. Spomnim se, da sem, ko smo se vrnili iz Irana, rekel Sabrini, da za prvomajske počitnice več ne gremo nikamor, saj je to čas, ko je pri nas tako lepo zeleno. A že lani, ko sem to napovedal, se mi je zdela misel na to, da bi bili za prvomajske praznike doma, nepojmljiva. Skupaj s Sabrino sva namreč, odkar pomnim, praznik dela praznovala na tujem. Prav tako odkar potujemo kot družina; za prvomajske praznike smo ostali doma menda le enkrat ali dvakrat, drugače smo se vedno potepali. Da ne bo pomote, za nas pregovor povsod je lepo, a doma najlepše, vsekakor drži, to sem omenil že večkrat. A kaj, ko je privlačnost neznanih krajev velikokrat močnejša od privlačnosti še tako lepo obarvanih domačih logov.

Zato se tudi letošnje prvomajske praznike ne bomo predajali domačim, temveč tujim lepotam. Pot nas bo vodila v deželo, ki je kot družina še nismo obiskali. Tokrat ne letimo čez lužo, temveč bližje, a znova v islamsko državo, čeprav smo sklenili, da se bomo teh nekaj časa izogibali. Kaže, da tudi nam zarečen kruh najbolj prija; potujemo takrat, ko smo rekli, da ne bomo in tja, ko smo rekli, da ne bomo. Kako nam bodo prijali kebab, raki, čaj, kava, baklava, vodna pipa in trebušni ples, pa bomo še videli, odhajamo namreč v Turčijo. Več o tem kako in kam, prihodnjič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.