Month: maj 2012

Na nekatere (nežive) stvari, ki nas obdajajo v življenju, smo tako močno navezani, da brez njih preprosto ne zmoremo. Kar je do neke mere razumljivo. Težje pa je razumeti, zakaj potrebujemo toliko stvari, za katere mislimo, da brez njih ne zmoremo. Da si v stanovanjih omislimo cele sobe in v hišah cele kleti, v katerih hranimo stvari, brez katerih ne zmoremo. Tudi v tem oziru so potovanja odlična priložnost za streznitev, zato da spoznamo, kako malo reči v življenju v resnici potrebujemo. Morda pa kopičimo stvari ravno zato, da se namerno zamotimo, oziroma odvrnemo od tega, da bi spoznali, kaj v življenju potrebujemo. A to je že druga zgodba.

Na zadnje potovanje smo se odpravili z manj prtljage, kot kadarkoli prej. Iz preprostega razloga; vso prtljago, ki smo jo imeli s seboj, smo morali sami nositi tudi na trekingu. Tako smo doma v tri manjše nahrbtnike, ki smo jih nosili vsi razen Maše, strpali le najnujnejše potrebščine. To je vrečica zdravil in prve pomoči, vrečica kozmetike, nekaj tehnike ter seveda nekaj kosov oblačil. Z oblačili smo malce riskirali in namesto vetrovk ali jaken s seboj vzeli le tanke športne jopice iz flisa in po en par dolgih hlač. Ostala oblačila so bila poletne kratke hlače in majice ter seveda spodnje perilo. Dekleta so zraven pohodnih nizkih čevljev imela še sandale, jaz pa ne. Seveda je treba priznati, da sva se s Sabrino pri pakiranju morala usklajevati, ona je želela, da s seboj vzamemo več rezervnih, predvsem toplih oblačil za vsak primer, jaz pa manj, da nam jih ne bi treba po nepotrebnem tovoriti na trekingu.

Na mojo srečo, drugače bi jih poslušal, je bilo vreme na naši strani. Tako nas, razen ob hladnem večeru v Istanbulu, ni niti enkrat zeblo ali namočilo. Za treking, ko pa je bilo treba vse skupaj nositi na hrbtu, je bilo nepotrebnih oblačil še vedno preveč. A kljub temu menim, da smo se spakirali optimalno in prišli skozi z minimalno količino prtljage. Mimogrede, a ni zanimivo, kako lahek in prazen je videti nahrbtnik, ko ga težkamo ob pakiranju, v primerjavi z istim nahrbtnikom oprtanim na hrbtu po nekaj urah hoje.

A po pravici povedano so oblačila še najmanj prispevala k teži nahrbtnikov. Vsaj tiste dneve, ko smo bili na trekingu in smo s seboj tovorili hrano in pijačo za ves dan. Pri teh dveh postavkah se vsi štirje brez izjeme vedno in povsod strinjamo, da jih ne sme biti premalo, kaj šele, da bi jih zmanjkalo. Tako smo vsako jutro, preden smo se odpravili na pohod, nahrbtnike napolnili s šestimi litri vode, sadjem, kruhom, sirom, ribjimi konzervami, vloženimi olivami, ajvarom, keksi, bonboni, čokoladami, ratlukom, pistacijo in še čim, kar se je dalo pojesti. In to, hrana in pijača, je predstavljalo največjo težo, zaradi česar so se nam vsem po vrsti nahrbtniki na pohodu zdeli pretežki.

A skromnega pakiranja na potovanjih smo tako ali tako že vajeni, saj vedno potujemo z dvema, oziroma odkar je Sara dovolj velika, s tremi nahrbtniki. V popisu, ki ga je naredila Sabrina na Kitajskem je dokaj natančen opis stvari, ki smo jih imeli zraven na enoletno potovanje. Ob tem je zastavila legendarno vprašanje: Zamislite si, da morate v nahrbtnik, ki ga boste sami nosili, spraviti vse stvari, ki jih potrebujete za življenje. Kaj bi stlačili noter?

Pred dobrim mesecem, preden smo odpotovali v Turčijo, sem pisal o tem, kakšna so naša pričakovanja; obisk pravljičnega mesta in sedemdnevni treking po razgibani obali Turčije. Šele sedaj, ko je oddih v Turčiji za nami in smo se vrnili domov ter predelali vtise iz Istanbula in trekinga po Likiji, lahko z gotovostjo trdimo, da so se naša pričakovanja izpolnila. Čeprav to morda ni najboljši izraz, saj smo od Turčije pričakovali precej manj, kot smo od nje dobili. Turčija naših pričakovanj ni le izpolnila, temveč jih je celo presegla. To, resda kratko, a intenzivno potovanje nas je navdušilo. Da nas izbrana destinacija tako pozitivno preseneti, se nam v zadnjem času zgodi sila redko. Po resnici povedano, se nam je to, po vrnitvi z enoletnega potovanja, zgodilo prvič.

V teh 12 dneh, koliko smo jih imeli na voljo za potepanje po Turčiji, so nam bili naklonjeni vsi vetrovi. Vse okoliščine z vsemi dejavniki, ki jih je tudi na kratkem potovanju zelo veliko, so se zlile v popolno celoto. Tako smo brez težav prevozili več kot tisoč kilometrov z avtom, poleteli s štirimi letali, menjali še več lokalnih dolmušev – kombijev, ki služijo javnemu prevozu – in z vso prtljago na hrbtu zlahka prehodili del Likijske poti. Prenočili smo v osmih različnih hotelih in vsi (razen zadnjega) so nas z nečim navdušili. S hrano je bilo še bolje, saj je bilo sveže zelenjave in sadja v izobilju, da kebabov, kave in čaja niti ne omenjam. Zgodovinskih, naravnih, kulturnih in ostalih znamenitosti je bila ravno pravšnja mera, da smo si jih z veseljem ogledali. Zraven tega smo se kopali v morju, se savnali, nakupovali spominke, spoznavali zelo prijetne ljudi in se ob vsem skupaj imeli skrajno lepo. Skratka, popoln dopust.

Turčija je vsekakor izjemna destinacija. Je eksotična dežela, a dovolj blizu za tiste, ki se jim ne ljubi daleč. Je nenavadna in drugačna od našega okolja, a ravno prav razvita, da se lahko tam brez težav znajdejo tudi neizkušeni popotniki. Je dovolj urejena za resortske turiste in dovolj divja za neustrašne popotnike. Nenazadnje je, glede na kakovost ponujenega, sorazmerno poceni. Malo je destinacij, kamor lahko letite iz Ljubljane in tam en teden spite, jeste in pijete v hotelu s štirimi zvezdicami in to cel teden za manj kot 300 evrov. S prevozom!

Da, Turčija nas je navdušila. Tokrat sva jo s Sabrino obiskala drugič in se že zdaj veseliva, ko jo bova obiskala še tretjič. Nekega dne v nedorečeni prihodnosti. Do takrat, oziroma do naslednjega potovanja, pa si želimo le to, da nas vsi ti dobri vtisi, s katerimi nas je zapolnila Turčija, ne bi prehitro zapustili.

Pešpoti smo se lotili v majhni obmorski vasici Kekova:






Pešačili smo čez drn in strn:








Si ogledali potopljeno mesto Simena:


Se kopali na samotnih plažah:


Si ogledovali prastare znamenitosti:


Uživali v razgledih:


Kukali v rastlinjake:


In seveda počivali:

Več v galeriji.

Najznamenitejša zgradba v Istanbulu, Modra mošeja:


Ob jutranjem svitu so ulice 15 milijonskega mesta še prazne:


Kamorkoli pogledaš, v Istanbulu uzreš minaret, ki pripada eni izmed 3000 mestnih mošej:


Lagodje po turško:


Prostor za umivanje pred mošejo:


Bazar je najbolj živahen del mesta, na katerem se gnete množica ljudi in prodaja morje izdelkov:










Žeje in lakote v Istanbulu ni mogoče trpeti:






Ne manjka niti dobre glasbe:

Več v galeriji.

Likijsko pot smo uspešno prehodili. Seveda ne vseh 500 kilometrov, ampak del, ki smo si ga zadali. Za nagrado smo si za konec uspešnega trekinga privoščili dan v all-inclusive resortu s petimi zvezdicami. Kot sem že omenil, sem hotele rezerviral vnaprej, od doma. Luksuznega hotela se je najbolj veselila Sara, ki že leta želi videti, kako je v hotelih s petimi zvezdicami. Torej, potem, ko smo na različnih potovanjih po svetu spali v več kot 200 različnih hotelih najnižje kategorije, smo si končno privoščili hotel s petimi zvezdicami.

In kako nam je všeč?

Naj poskusim odgovoriti iz vidika nekoga, ki na to, kaj je dopust, gleda malce drugače od povprečnega gosta v turističnem resortu.

Že ob prijavi so nam v recepciji na roke namestili zapestnice, s katerimi imamo dostop do vsega, kar hotel ponuja. Dali so nam list papirja, na katerem je bil razpored aktivnosti, ki jih lahko v resortu počnemo. Osrednja aktivnost je očitno jesti in piti, saj je na seznamu 15 aktivnosti povezanih s hrano in pijačo! Ko smo opravili v recepciji, je lakaj ali kako se mu že reče, prijel moj nahrbtnik s potnimi listi, denarjem in ostalimi dragocenostmi, ki jih ne dajem z rok in ga hotel nesti. Sprva mu nisem pustil, a me je Sabrina prepričala, češ, naj nese, to je njegovo delo. In je nesel, ampak le mojega, Sara in Sabrina sta morali svoja nahrbtnika nositi sami. Ja, v Turčiji, hlače nosi moški. Odpeljal nas je do apartmaja z dvema sobama, česar smo redko deležni, običajno na potovanjih spimo v eni sobi. Na hitro smo iz enega od dveh hladilnikov (ne razumem, zakaj temu pravijo mini bar, saj v njem ni točaja) v sobi, popili brezplačno oziroma v ceno vključeno pijačo, in odbrzeli na pozni zajtrk. Kljub temu, da smo zajtrkovali že v hotelu, ki smo ga zjutraj zapustili. Če je vključeno, je vendar treba izkoristiti!

Preostanek dneva smo preležali ob bazenu in se učili od drugih gostov, kako se vesti v resortu s petimi zvezdicami. Uspevalo nam je le do neke mere, nato pa smo se vdali, očitno kondicije, potrebne za najbolj popularne “aktivnosti”, nimamo.

Razvajanje v all-inclusive resortu je Maši in Sari, ki česar podobnega še nikoli nista doživeli, všeč. Midva s Sabrino, pa sva ga, kjub neskončni ponudbi, imela dovolj že zvečer. V tovrstnem izobilju pač več ne vidiva ničesar privlačnega.

A to ne pomeni, da nama ni bilo zabavno, sploh, ko sva spoznala, kam smo prišli. Kmalu smo namreč ugotovili, da smo menda edini, ki ne znamo rusko. Vsi okrog nas so se med seboj in z osebjem sporazumevali v ruščini. Tudi nas so imeli za Ruse in vsi dvojezični napisi so v ruščini. Sabrina me je v šali vprašala, če sem ta hotel rezerviral preko Booking.ru. Zvečer, v zabavnem programu, je animatorka vprašala, če kdo ne razume rusko, v ruščini! Nato je klicala imena držav iz katerih prihajajo gostje: Estonija, Litva, Latvija, Gruzija, Azerbajdžan, Armenija in seveda Rusija, ob katerih je publika vreščala. Pravkar sem poklical v recepcijo in v angleščini vprašal, kdaj se odpre savna.

“Vosem tridsat!” se mi povedali v ruščini.

Nam je to, da smo se znašli v Turčiji med samimi Rusi, oziroma rusko govorečimi, sila zabavno. A zabave bo kmalu dovolj, jutri pridemo domov, tja kjer ni Rusov in Turkov. No, morda jih je le za vzorec.

Album s fotografijami bo objavljen v prihodnjih dneh.

Danes smo uspešno prestali prvo etapo na trekingu po Likijski poti. Osemurni pohod skozi divjo obmorsko pokrajino pri tridesetih stopinjah Celzija smo zmogli, a sedaj si zdelani v hotelu celimo rane. Saj ne gre za kaj hujšega, le utrujenost, odrgnine, opekline in pike komarjev. A jutri bomo kot novi (upam).

Danes sem imel z domačinom pogovor, ki naju je dobro nasmejal:

Bilo je že proti koncu današnjega pohoda in skoraj ves dan nismo srečali žive duše. Bili smo tako zdelani, da nam ni bilo več do ničesar, le do tega, da čimprej pridemo v hotel. Zato se mi z možakarjem, ki je sedel na plastičnem stolu pred majhno, iz plastične folije narejeno kolibo sredi širokega porečja in si bril glavo, ni ljubilo vzpostaviti stika. A brž, ko nas je uzrl, je vstal, odložil britvico in nam z rokami nakazal naj pridemo k njemu. Tako očitnega vabila nisem mogel prezreti in sem stopil k njemu.

“Merhaba!” sem ga pozdravil po domače.

“Merhaba!” mi je odzdravil in me povabil, da se usedem. A imel je le en stol, sploh pa nisem hotel sesti in se zadrževati. Dekleta se niti ustavila niso, menda niso niti opazila, da sem se ustavil.

“Where are you from?” me je vprašal. Vprašanje, ki sem ga slišal neštetokrat in to na vseh koncih sveta.

“Slovenija!” sem mu, kar se da razločno, odvrnil.

Pa pravi začudeno “Russia?”

“No, Slovenia!” ponovim.

Pa z namrščenim obrazom, takšnim, ki je dal jasno vedeti, da nima pojma, o čem govorim, vpraša: “How many people?”

“Two million!” odvrnem.

“Only two milion?” se začudi in pravi: ” You have a government?”

“Yes, we have a government!” mu presenečen odvrnem na vprašanje, ki mi ga ni še nihče zastavil.

Pa pravi: “You have a president?”

“Of course!” mu povem.

“What’s his name?” ne neha vrtati vame.

Ne da bi pomislil, odvrnem: “Türk!”

“Türk, his name is Türk?” me zaprepadeno pogleda.

Šele v tistem hipu se zavem, kaj njemu pomeni beseda Türk, se nasmejim in mu pritrdim: “Yes, his name is Türk!”

Tip s sveže pobrito glavo, na kateri so še bili ostanki brivske pene, se je začel krohotati na ves glas. Ni mi preostalo nič drugega, kot da sem se mu pridružil. Stala sva, dva neznanca, nasproti drug drugega in se režala kot norca.

Ko sem se uzrl za dekleti, sem videl, da so mi ušla. Pomahal sem Turku, ki se je še vedno režal in jo ubral za dekleti.