Koliko prtljage potrebujemo

Na nekatere (nežive) stvari, ki nas obdajajo v življenju, smo tako močno navezani, da brez njih preprosto ne zmoremo. Kar je do neke mere razumljivo. Težje pa je razumeti, zakaj potrebujemo toliko stvari, za katere mislimo, da brez njih ne zmoremo. Da si v stanovanjih omislimo cele sobe in v hišah cele kleti, v katerih hranimo stvari, brez katerih ne zmoremo. Tudi v tem oziru so potovanja odlična priložnost za streznitev, zato da spoznamo, kako malo reči v življenju v resnici potrebujemo. Morda pa kopičimo stvari ravno zato, da se namerno zamotimo, oziroma odvrnemo od tega, da bi spoznali, kaj v življenju potrebujemo. A to je že druga zgodba.

Na zadnje potovanje smo se odpravili z manj prtljage, kot kadarkoli prej. Iz preprostega razloga; vso prtljago, ki smo jo imeli s seboj, smo morali sami nositi tudi na trekingu. Tako smo doma v tri manjše nahrbtnike, ki smo jih nosili vsi razen Maše, strpali le najnujnejše potrebščine. To je vrečica zdravil in prve pomoči, vrečica kozmetike, nekaj tehnike ter seveda nekaj kosov oblačil. Z oblačili smo malce riskirali in namesto vetrovk ali jaken s seboj vzeli le tanke športne jopice iz flisa in po en par dolgih hlač. Ostala oblačila so bila poletne kratke hlače in majice ter seveda spodnje perilo. Dekleta so zraven pohodnih nizkih čevljev imela še sandale, jaz pa ne. Seveda je treba priznati, da sva se s Sabrino pri pakiranju morala usklajevati, ona je želela, da s seboj vzamemo več rezervnih, predvsem toplih oblačil za vsak primer, jaz pa manj, da nam jih ne bi treba po nepotrebnem tovoriti na trekingu.

Na mojo srečo, drugače bi jih poslušal, je bilo vreme na naši strani. Tako nas, razen ob hladnem večeru v Istanbulu, ni niti enkrat zeblo ali namočilo. Za treking, ko pa je bilo treba vse skupaj nositi na hrbtu, je bilo nepotrebnih oblačil še vedno preveč. A kljub temu menim, da smo se spakirali optimalno in prišli skozi z minimalno količino prtljage. Mimogrede, a ni zanimivo, kako lahek in prazen je videti nahrbtnik, ko ga težkamo ob pakiranju, v primerjavi z istim nahrbtnikom oprtanim na hrbtu po nekaj urah hoje.

A po pravici povedano so oblačila še najmanj prispevala k teži nahrbtnikov. Vsaj tiste dneve, ko smo bili na trekingu in smo s seboj tovorili hrano in pijačo za ves dan. Pri teh dveh postavkah se vsi štirje brez izjeme vedno in povsod strinjamo, da jih ne sme biti premalo, kaj šele, da bi jih zmanjkalo. Tako smo vsako jutro, preden smo se odpravili na pohod, nahrbtnike napolnili s šestimi litri vode, sadjem, kruhom, sirom, ribjimi konzervami, vloženimi olivami, ajvarom, keksi, bonboni, čokoladami, ratlukom, pistacijo in še čim, kar se je dalo pojesti. In to, hrana in pijača, je predstavljalo največjo težo, zaradi česar so se nam vsem po vrsti nahrbtniki na pohodu zdeli pretežki.

A skromnega pakiranja na potovanjih smo tako ali tako že vajeni, saj vedno potujemo z dvema, oziroma odkar je Sara dovolj velika, s tremi nahrbtniki. V popisu, ki ga je naredila Sabrina na Kitajskem je dokaj natančen opis stvari, ki smo jih imeli zraven na enoletno potovanje. Ob tem je zastavila legendarno vprašanje: Zamislite si, da morate v nahrbtnik, ki ga boste sami nosili, spraviti vse stvari, ki jih potrebujete za življenje. Kaj bi stlačili noter?

2 komentarj/a/i/ev na “Koliko prtljage potrebujemo

  1. Davor

    Kreditno kartico vsekakor, radenske pa nikakor! 😉

    Jaz težek rukzak vzamem v zakup, kadar se odpravimo skupaj peš v naravo. Sem tega tako vesel, da raje sam nesem koliko zmorem, da so le punce čim manj obremenjene.

    Na kolesu ali motorju pa si tudi jaz ne znam predstavljati, da bi moral imeti oprtan nahrbtnik. Bo že držalo – hrbet hoče svobodo!

  2. alcessa

    Kreditno kartico in flašo radenske? 🙂

    Kljub temu, da se s potrebo po pametnem pakiranju strinjam, nisem naklonjena pohodom z velikim rukzakom – za čuda me utrujenost od šlepanja zadev nekako deprimira, kljub temu, da sem si v vseh teh letih veslaških dopustov nabavila kup enih lahkih oblačil (najlažja je jaknica za zaščito pred dežjem :-)) …

    Raje grem na pot s čolnom ali kolesom in svojo prtljago premikam z nogami in/ali rokami. Moj hrbet hoče svobodo 🙂 (nimam težav s hrbtom, sploh, samo občutek mi ni čisto nič všeč)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.