Kako na večdnevni družinski pohod

Večdnevni družinski pohod v lepem naravnem okolju, ko je bil ta, ki smo ga opravili v Turčiji, je ena izmed najlepših oblik preživljanja družinskega časa, a hkrati aktivnost, ki za uspešno izvedbo zahteva največ vloženega truda. Že pred samim začetkom pohoda se je treba potruditi in skušati zanj navdušiti tiste družinske člane, ki jim pohodništvo ne diši (na srečo je pri nas zelo malo takšnih). Pri tem najbolj pridejo prav retorične in pogajalske spretnosti. Če pa lepo besedičenje in poskus, da bi navdušili, ne zaležejo, preprosto uporabimo asa, ki ga imamo starši v rokavu – avtoriteto. No, tako je vsaj (zaenkrat še) pri nas. Maša in Sara sta vendarle še dovolj majhni, da ju je mogoče v imenu družine, tako ali drugače navdušiti za večdnevni pohod, tudi če kateri od njiju to ni najbolj po godu. Po pravici povedano je to, da našo, zdaj že trinajstletnico, prepričamo da se nam pridruži, najzahtevnejši del pohoda. Jasno, punca ima misli nekje povsem drugje, mi pa ji težimo s pohodi, na primer po Turčiji!

Torej, ko smo uspešno navdušili vso družino za pohod, se lotimo načrtovanja poti. Pri tem je najpomembneje, da v ozir vzamemo tako interese, kot zmožnosti vseh družinskih članov. To, da je dolžino in zahtevnost poti, ki jo nameravamo prehoditi, treba prilagoditi najšibkejšemu, je jasno. Manj jasno pa je, kje je meja. Koliko vzdržimo, preden se res izčrpamo. Izčrpanost si lahko privoščimo kvečjemu na enodnevnem pohodu, kadar pa je treba hoditi več dni zapored, se prekomerna utrujenost nabira iz dneva v dan. Zato predolge dneve razdelimo na dva dni, če pa to ni mogoče, si po enem napornem dnevu privoščimo dan počitka. Kar se tiče trajanja, je nam za večdnevne pohode vse, kar je več, kot sedem ur hoje, preveč. Najlepše je, kadar dan trekinga, zraven hoje seveda, vsebuje še veliko časa za igro, počitek, dobro hrano in še kaj, s čem se lahko vsi zasluženo razvajamo.

Po naših izkušnjah iz večdnevnih trekingov, sta bolj, kot število kilometrov, ki jih prehodimo v enem dnevu, obremenjujoča dva druga faktorja. In sicer vzpon, ki ga je treba premagati ter vročina, ki jo je treba ob tem prenašati. Kot treking, kjer smo se zaradi tega najbolj namučili, se mi je v spomin vtisnil večurni strm vzpon v pripekajočem soncu nekje na Kitajskem. Pomembno vlogo pri tem ali na pohodu uživamo oziroma trpimo, igra tudi teža nahrbtnika. To preprosto rešimo tako, da najšibkejši ne nosi ničesar, najmočnejši pa največ. No, meni še tako težek nahrbtnik nikoli ni pokvaril občutkov, ki jih imam, kadar smo vsi skupaj na pohodu.

Kar pa se tiče različnih interesov, jih skušamo zadovoljiti na različne načine. Nama s Sabrino je dovolj velika nagrada že to, da smo skupaj v naravi in se imamo lepo. Otrokom pa, sploh kadar v družinskem pohodu ne vidijo nekega smisla, nadoknadimo vložen trud še kako drugače. V vsakem primeru pa se tudi vsi skupaj nagradimo, na primer s kopanjem na samotni plaži, dobrim sladoledom, luksuznim hotelom, nakupovanjem spominkov ipd., pač nečim, kar nekomu ali vsem prinaša veselje.

Ob vseh teh naporih in trudu, ki ga je treba vložiti, se morda kdo vpraša, v čem je pravzaprav smisel večdnevnih družinskih pohodov; kakovosten družinski čas je namreč mogoče ustvariti tudi v ugodju doma, brez vlaganja velikih naporov. Drži, ampak najboljše poti, ki jih v življenju prehodimo, so tlakovane z največjimi napori.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.