Kaj je bolje, potovati sam ali v družbi?

Je bolje potovati sam in si na potovanju vzeti ves čas zase, ali potovati v družbi in se na potovanju družiti?

Na to vprašanje ni enotnega odgovora, tako kot ni enotnega načina, na katerega lahko potujemo. Recimo, da je skrajna oblika samotnega (solo) potovanja to, kadar se popolnoma sami odpravimo nekam, kjer ni ljudi. Na primer gremo v hribe po kakšni neobljudeni poti, kjer ves dan ne srečamo žive duše. Takrat smo povsem sami, obkroženi le z lepoto narave in lastnimi mislimi. Če znamo celo odmisliti lastne misli in se prepustiti le temu, kar je okrog (izven) nas, potem je to potovanje nekaj resnično čudovitega. Seveda pa to velja le, kadar smo na samoto pripravljeni, si jo želimo in znamo v njej uživati. Če kateregakoli od treh omenjenih pogojev ne izpolnjujemo, bomo na solo potovanju razočarani oziroma osamljeni. (Saj menda je jasno, da če že, potem si želimo samote, ne osamljenosti.)

Dejstvo, da se na potovanje odpravimo sami, pa nujno ne pomeni, da bomo tudi potovali sami. Nekateri sicer odpotujejo sami, a si takoj najdejo družbo. Takšnih odprtih in zgovornih popotnikov na potovanjih srečamo veliko. Največkrat pa srečamo popotnike, ki potujejo v parih (najmanj srečamo družin). Če k tem prištejemo še organizirana potovanja, kjer potujejo skupine, v katerih so lahko nekateri sami, drugi v paru, tretji v večji družbi, pridemo do tega, da je načinov, na katere je moč potovati, veliko.

Sploh pa se mi zdi, da se z vprašanjem, ali je bolje potovati sam ali v družbi, soočajo predvsem mlajši oziroma tisti z manj popotniškimi izkušnjami, tem sem pravzaprav nameraval nameniti ta prispevek.

Kakšne so torej prednosti in slabosti potovanj, na katerih potujemo sami, v primerjavi s potovanji v družbi?

Glede na to, da je izbira biti sam ali v družbi v največji meri prepuščena slehernemu posamezniku in kot takšna subjektivna, bom navedel le nekaj splošnih dejstev, ki jih velja upoštevati, ko razmišljamo o tem, da bi se na potovanje odpravili sami ali v družbi.

Potovanje v paru ali skupini je cenejše – vsaj kar se tiče stroškov za prenočevanje in pogosto tudi za prevoz, dve najdražji postavki na potovanjih. Potovanje v skupini je varneje – popotniki, ki potujejo sami so pogosteje tarča žeparjev, norih voznikov, prevarantov in podobnih nebodijihtreba. Potovanje v skupini je bolj zabavno, saj imamo s seboj nekoga, s komer se lahko veselimo, delimo izkušnje in ustvarjamo skupne spomine. Potovanje v skupini je navdihujoče, saj nas družba lahko spodbudi, da počnemo reči, ki se jih sami ne bi nikdar lotili. Potovanje v skupini je manj zasebno; sploh, kadar potujemo z nekom, ki nam ne pusti dihati. Potovanje v skupini je lahko stresno, če šele na poti ugotovimo, da se z osebo, s katero potujemo, vendarle ne ujemamo najbolje (ne mislite, da nekoga dobro poznate, dokler si z njim ne delite hotelske sobe, 16urne vožnje z vlakom ali trebušne bakterije).

Potovati sam pomeni biti odgovoren sam zase in le zase. Potovati sam pomeni, da se ne rabiš z nikomer dogovarjati o krajih, ki jih želiš obiskati, restavracijah, v katerih želiš jesti in hotelih, kjer želiš spati. Si sam svoj gospodar in lahko počneš kar se ti zljubi, kako dolgo se ti ljubi. Potovati sam pomeni, da znaš biti sam s seboj in svojimi mislimi; dlje časa, ko si sam, bolj zanimiva postajajo vprašanja, na katera skušaš najti odgovor. Tega v družbi ni mogoče doseči. Potovati sam pomeni biti na preži, saj se, kadar si sam, bolj zavedaš svoje ranljivosti. Potovati sam pomeni biti občasno osamljen; po določen času v samoti je pojav osamljenosti neizbežen.

To je le nekaj razlik med potovanjem v družbi in solo potovanjem. Če torej želite odpotovati le v tujo deželo, jo odkrivati in se pri tem zabavati, je dobra družba vsekakor najpomembnejša reč, ki jo treba vzeti na potovanje. Če pa si ob tem, ko potujete po tuji deželi, želite odpotovati tudi vase, vam bo to uspelo veliko lažje, če boste potovali sami. Kljub temu, da imata oba načina svoje prednosti in slabosti, je popotnikov, ki potujejo sami, veliko manj. Ljudje imamo pač raje zunanji svet, kot tistega, ki se skriva v nas samih.

Če morda koga zanima, kako so drugi doživljali dlje časa trajajočo osama in kaj pri tem odkrije, naj prebere knjigo Walden, ki jo je napisal Henry David Thoreau davnega leta 1854 (knjiga ni prevedena v slovenščino in je težka za branje). Precej lažje branje ponuja knjiga Solitude: Seeking Wisdom in Extremes, ki jo je napisal Robert Kull potem, ko je eno leto preživel sam sredi ničesar. Najpreprostejši vpogled v doživljanje samote pa ponuja knjiga oz. film Into the Wild (V divjino). Resnična zgodba govori o mladem fantu, ki je po štirih mesecih samote v divjini Aljaske prišel do spoznanja, da je sreča resnična le, če jo deliš.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.