V deželi Kmerov

Kambodžo sem prvič zagledala preko Mekonga, ko smo sedeli v čolnu in bili na preži, kdaj nas bo osrečil kakšen delfin in skočil iz vode. Izkazalo se je namreč, da smo v Laosu šli opazovati kamboške delfine. Kambodža je bila le nekaj metrov stran, na drugi strani reke in Maša se je navduševala, da bi kar odpluli v Kambodžo. A tja smo se odpravili šele naslednji dan, ampak ne s čolnom, z avtobusom.

Vožnja je bila dolga in naporna. Ceste so nekajkrat slabše od najslabše ceste, kar si jo lahko predstavljate. Avtobus pa je bil tako razmajan, da se nam je zdelo, kot da nam spodnaša tazadnjo. Prah s ceste je vleklo kar v avtobus. Maša je enkrat vmes vprašala: “Zakaj je v tem avtobusu tako megleno?” Od prahu! No, naj omenim, da je bil to VIP avtobus, ki je imel celo wc, ampak nihče se ga ni drznil uporabiti, saj je iz njega vel močan vonj že brez tega. Eden od sopotnikov je vrata wc-ja zalepil s salotejpom, da se niso odpirala, kar smo ostali sprejeli z glasnim odobravanjem.

Namenili smo se v mesto Kampong Cham, katerega se masovni turizem na srečo še ni dotaknil. Prispeli smo premočeni od vročine in prekriti s prahom, vendar nasmejani in srečni, da smo se končno rešili avtobusa. Ko se tako dolgo voziš z avtobusom, se ti zdi, da imaš vsega dovolj, ko pa je vožnje konec, te preplavi nov val energije in zadovoljstvo, da je vožnja mimo. In tako lahko vedno greš naprej.

Sledilo je iskanje sobe, ena slabša od druge. Tako je to; če želiš dobre kapacitete, si jih moraš deliti z veliko turisti, če pa želiš spoznati pristnost neke dežele, pa se moraš zadovoljiti z manjšim udobjem.

Ko so nam v bližnji restavraciji postregli z odlično kmersko večerjo, smo bili kot prenovljeni. To je bila restavracija Smile, kjer se eno leto usposabljajo mladi-sirote, po tem pa jim pomagajo poiskati službo ali pa gredo na svoje. Vsi zaposleni v restavraciji so bili zelo simpatični in prijazni, prav tako v hotelu in potem še na tržnici. Tam je Maša s strašnim krikom med jokom naznanila, da jo je ugriznila mravlja in k nam je pristopilo deset mladih, gledat kaj se dogaja. Rekla sem: “No problem!”, oni pa so se pričeli smejati, kot da bi povedala dober vic.

“Res je, ti Kambodžijci so vsi lušni, nasmejani in prijazni!”, sva zaključili s Saro.

Naslednje jutro smo naleteli na skupino dečkov starih od 2 do 10 let, ki so se večinoma goli kopali in s pomočjo palice skakali v reko. Davor jih je slikal in jim kazal njihove slike na fotoaparatu, kar jim je bilo zelo všeč. Mogoče so se prvič videli na sliki. Potem so z rokami pričeli nakazovati, da bi jedli. Hrane nismo imeli, imela sem pa torbo, ki jo tovorim že ves čas s seboj, v upanju, da bom lahko osrečila kakšnega otroka. V Laosu sem imela takšnih priložnosti bore malo. V torbi nosim pobarvanke, barvice, šablone za risanje in voščenke. Ko sem začela te stvari deliti, me je obkrožilo kakšnih 20 otrok. Iz njihovega vedenja se je, kot šolski učni primer, odsevala človeška narava, različnost posameznikov in njihove možnosti za uspeh. En deček je bil tako podjeten, da mi je stvari dobesedno grabil iz rok, čeprav je imel že polne roke. Trije majhni dečki pa so nepremično stali, in če me ne bi Sara opozarila na njih, bi najbrž ostali brez vsega. Večina otrok pa je bila povprečnih, iztegnili so roko in dobili nekaj barvic, šablon in pobarvank. Na koncu so bili zadovoljni oni in mi, ki nam jih je uspelo osrečiti.

Želimo vam, da tudi vam uspe osrečiti koga v letu 2013, saj boste s tem tudi sami srečnejsi in bogatejši.

2 komentarj/a/i/ev na “V deželi Kmerov

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.