Potovati – spoznavati ljudi

Spoznavanje ljudi je eden najlepših čarov, kar jih nudijo potovanja. Čeprav zaradi tega, da bi spoznavali nove ljudi, ne rabimo odpotovati v tuje dežele, neznancev, ki bi jih lahko bolje spoznali, je dovolj doma. Tistih, ki jih srečujemo v vsakdanu v domačem okolju, a jih dlje od pozdrava ne poznamo. Saj kadar želimo nekoga bolje spoznati, nam mora biti ta oseba dovolj zanimiva, privlačna, skrivnostna ali pomembna, skratka, mora nas pritegniti dovolj, da ji pristopimo. A zdi se mi, da postajamo pri izbiri ljudi, ki smo jih pripravljeni spoznati, prezahtevni. Poleg tega nas danes o tem, kdo je vreden tega, da ga spoznamo, poučujejo drugi. Po eni strani imamo na družbenih omrežjih na desetine ali celo stotine prijateljev, po drugi strani pa težko najdemo nekoga, ki bi šel z nami v kino, igrat tarok ali smučat. Pravzaprav sploh nisem želel pisati o tem, ampak o ljudeh, ki jih spoznavamo, kadar potujemo.

Na potovanjih namreč nenehno srečujemo ljudi, ki se nam zdijo tako zanimivi, skrivnostni ali nenavadni, da jih želimo spoznati. V eksotičnih deželah, predvsem pa v skritih kotičkih teh dežel, kamor turisti redko zaidejo, je tovrstnih ljudi na pretek. Največ jih srečamo na tržnicah, na avtobusih, v restavracijah, skratka povsod, kjer se ljudje zadržujejo. Tam nekatere le opazimo, druge fotografiramo, z nekaterimi pa se zapletemo v pogovor. Vse je odvisno od okoliščin, v katerih se srečamo.

Kljub temu, da smo obiskali že veliko dežel, ljudi, ki nas pritegnejo tako močno, da z njimi vzpostavimo stik, nikdar ne zmanjka. Jasno, saj so vendar ljudje tisti, ki predstavljajo nenavadne tuje kulture in običaje, ki nas tako privlačijo, da zaradi njih potujemo po svetu. Kot sem omenil že večkrat, tujo deželo spoznamo šele, ko spoznamo ljudi, ki tam živijo.

V spominu so mi ostali pogovori z ljudmi ne le z zadnjega potovanja, spomnim se tudi pogovorov z Argentinci, Vietnamci, Portugalci, Indijci in prebivalci drugih dežel, ki smo jih obiskali že pred leti. Z zadnjega potovanja se najbolj spomnim pogovora, ki smo ga imeli s starejšim parom v recepciji hotela nekje v Laosu, medtem, ko smo čakali na avtobus.

Starejši gospod in gospa sta nas povabila, naj prisedemo k njuni mizi, saj je bila edina v hotelski avli. Po uvodnih “Where are you from?” je pogovor stekel tako gladko, da sta se mu pridružili še Maša in Sara.

“Imava 23 vnukov,” se je pohvalil gospod, “in osem otrok!” Temu je sledilo začudenje, da imava midva le dva otroka. A tega smo vajeni, temu se bolj ali manj čudijo povsod v Aziji.

“Tukaj sva na obisku,” je odgovoril, ko sem se začudil nad njegovo dobro izgovorjavo angleščine, “živiva v Ameriki!”

“Rodila sva se tukaj, a ko je življenje v Laosu zaradi komunističnega režima v 70-ih letih prejšnjega stoletja postalo prenevarno, sva prebegnila v Ameriko!”

Od tukaj naprej smo vsi štirje z največjim zanimanjem prisluhnili njuni zgodbi. Njuno pripovedovanje smo le tu in tam zmotili s kakšnim vprašanjem, njuna zgodba je bila neverjetna.

Prebegnila sta s pomočjo sponzorja iz ZDA, ki je za njiju in za njunih osem otrok plačal pot v ZDA. Povedala sta, kakšno je bilo življenje v Laosu takrat in kakšno se jima zdi sedaj, ko sta tukaj na obisku, ter kako sta se privadila na življenje v ZDA. Ko smo mislili, da sta nam že povedala vse, je dedek iz žepa izvlekel iPhone in nam na njem pokazal film Gran Torino, ki ga je režiral Clint Eastwood in sceno, v kateri dedek igra stransko vlogo! Vloga je bila resda manjša, a Sara ni mogla verjeti, da se pogovarja s pravim holivudskim igralcem.

To je le ena od mnogo zanimivih življenjskih zgodb, ki jih slišimo od ljudi, ki jih spoznamo na potovanjih. Že samo zaradi teh zgodb oz. ljudi, ki so jih doživeli in nam jih pripovedujejo, se je vredno podati na potovanje v še tako oddaljene kraje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.