Strah in ljubezen

Bolje, da že na začetku povem, da ne bom preveč drezal v to temo. Malce pa je vendarle treba, glede na to, da je trenutno za nas na popotniškem področju čas kislih kumaric in da je nekaj vendarle treba početi. Magari razmišljati.

Če se lahko navežem na zadnje pisanje, bi rekel, da o užitkih in bolečini neradi govorimo. Radi se s čem pohvalimo ali glede nečesa potarnamo, a to še zdaleč ne pomeni, da s tem delimo tako močne občutke, kot sta užitek in bolečina. Teh občutkov ne delimo z vsakomer, le z izbranimi ljudmi in še to ob posebnih priložnostih. O resnih občutkih celo neradi prebiramo, kaj šele, da bi o njih govorili. Po drugi strani pa lahko vsakomur ob vsaki priložnosti zaupamo, kako uživamo v soncu, še raje pa, kako trpimo v dežju. So površinski pogovori res največ kar zmoremo?

Čeprav to pisanje na prvi pogled nima veze s potovanji, jo v resnici ima. In to precej. Pravzaprav je to, ali smo popotnik ali ne, odvisno od našega odnosa do užitkov in bolečine. A o tem je bilo (glede na to, da se o tem ne govori) očitno že dovolj napisanega. Pustimo to. Gremo raje še kakšen korak globlje, k čustvom. In to ne katerimkoli čustvom, temveč le k dvema. Strahu in ljubezni.

Ljubezen je užitek, strah je bolečina.
Ljubezen sprejema, strah zavrača.
Ljubezen osvobaja, strah nadzira.
Ljubezen je nepogojna, strah je pogojen.
Ljubezen odpušča, strah obsoja.
Ljubezen je iskrena, strah je lažen.
Ljubezen zaupa, strah ne zaupa.
Ljubezen je prijazna, strah je jezen.
Ljubezen je močna, strah je šibek.
Ljubezen daje, strah jemlje.
Ljubezen ustvarja, strah razdira.
Ljubezen je sproščena, strah je napet.

Ta seznam se nadaljuje v neskončnost.

Kadar želimo priti do izvira kateregakoli občutka, ki nas obdaja, nas pot slej kot prej pripelje do enega od dveh omenjenih, ljubezni ali strahu. Kakršnokoli čustvo, ki ga občutimo ali izrazimo, namreč izvira bodisi iz ljubezni bodisi iz strahu. Iz enega ali drugega, nikakor ne iz obeh, saj ne obstajata sočasno. Ljubezen se lahko pojavi takoj, ko strah izgine in obratno, ne moreta pa obstajati hkrati. Pri tem je morda najpomembneje to, da spoznamo, da je izbira ali se odločimo za ljubezen ali strah, naša.

Nekateri popotniki smo se zavestno odločili, da nam potovanja v neznane dežele, kjer spoznavamo nenavadne običaje in srečujemo tuje ljudi, ob čemer se podajamo v neprijetne situacije in izpostavljamo nevarnostim, ne vzbujajo strahu. Zato mi na vprašanje: “Ali vas ni strah potovati?”, ki nam ga tolikokrat zastavijo, odgovorimo z ne. Prav tako se nam ne zdi, da smo zaradi tega, ker potujemo, pogumni, kar nam včasih kdo reče. Potovanja obožujemo, le zakaj bi se bali potovati? Pogum s tem nima popolnoma nobene veze. Pač ljubimo to, česar se drugi bojijo. Kar je pri tem odločilno, je to, da je odločitev za to povsem naša. Sami smo se tako odločili. Potovanja so zgolj primer, tudi pri drugih stvareh je tako, da sami izberemo strah ali ljubezen…

Tukaj bom raje nehal, zgodovina uči, da govoriti o ljubezni in strahu ni zdravo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.