Opazovati ali ustvarjati

Eno še moram, preden se začnejo dopusti in odpotujemo novim izzivom nasproti.

Tokrat o tem, kakšna je razlika med tem, če nekaj sami neposredno doživimo z lastnimi čuti in med tem, ko o nečem preberemo, slišimo, vidimo na televiziji, internetu ipd. Zdi se mi, da prevečkrat pozabimo oz. se ne zavedamo, da gre za popolnoma različno dojemanje, pa naj se nam še tako zdi da: »Ko sem bral njegov potopis, se mi je zdelo, da potujem z njim«. Ne, pa nisem. Nisem slišal, videl, vonjal, okušal ali občutil. Naj nam nekdo še tako dobro opisuje okuse duriana, ocvrtega pajka ali kačjega srca, dokler ga sami ne poskusimo, niti približno ne moremo vedeti, kakšnega okusa so. Niti približno. Enako velja za skok s padalom, lebdenje v breztežnostnem prostoru, hojo po žerjavici, vzpon na Kilimandžaro, plavanje z delfini, igranje nogometa ali vožnjo s kolesom. Dokler sami ne poskusimo, ne vemo. Lahko pa se nam zdi. Lahko si mislimo oz. verjamemo pripovedovalcu, kakšen je na primer občutek pri hoji po žerjavici. V resnici pa je med pripovedjo in lastno izkušnjo gromozanska razlika. Neposrednih občutkov, ki jih občutimo pri tem, ko se sami nečesa lotimo, ne more nadomestiti še tako dobra fotografija, video, pripovedovalec ali karkoli. Neposredni občutki (na primer ožgani podplati) so nenadomestljivi.

Res pa je, da so naš um, razum, možgani, ali kakorkoli to že imenujemo, izjemno sposobni, precej bolj, kot se zavedamo. Tako se nam lahko zgodi, da nas dobra zgodba, prizor ali pripoved tako povleče vase, da se prenehamo zavedati neposredne okolice in se nam zazdi, da smo v zgodbi sami. Dober primer je reakcija gledalca ob gledanju srhljivke na televiziji. Prav neverjetno je, kako lahko pretehtamo možgane (ali oni nas), in se vživimo v zgodbo, kljub temu, da jo sprejemamo le z enim ali največ dvema čutiloma. Še en dober primer je šport. Napeto nogometno tekmo lahko spremljamo po radiu, televiziji ali na stadionu. Bližje kot smo dogajanju, z več čuti ga doživljamo, bolj intenzivno ga doživljamo. Jasno. Ampak, četudi smo v prvi vrsti na nogometnem stadionu smo še vedno zgolj opazovalec, ne pa aktivni ustvarjalec dogajanja. To je le tisti, ki je na samem igrišču. In le ta, ne le doživlja z vsemi čuti, temveč ustvarja dogajanje.

Seveda je to, da smo opazovalec ali ustvarjalec, naša izbira, ampak o tem je bilo že dovolj napisanega. Sami se odločamo o tem, katere stvari so za nas pomembne in katere ne. Najbrž to precej vpliva na izbiro aktivnosti, pri katerih želimo biti le opazovalci in tistih, ki jih želimo neposredno doživeti ali ustvariti. Nedvomno je to odvisno od ljubezni in strahu oziroma užitkov in bolečine. Morda je ravno zato pri stvareh, ki so nam pomembne, jih ljubimo ali v njih uživamo, treba premagati strah ali bolečino, in se spremeniti iz opazovalca v ustvarjalca.

Siddhārtha Gautama je rekel: »Ne verjemite nikomur, sami se prepričajte!« Come and See!

4 komentarj/a/i/ev na “Opazovati ali ustvarjati

  1. Davor Post author

    Kot vse drugo, je tudi dojemanje opazovalcev in religij stvar perspektive. In ker sva vsak po svoji poti priplezala na vrh gore, na kateri sediva, je jasno, da najina pogleda ne moreta biti enaka.

  2. Matjaž

    Glede opazovalcev in ustvarjalcev dogajanja imaš do neke mere prav vendar so tudi gledalci takih show-ov kot je recimo F1 ali NHL,NBA ustvarjalci dogajanja kajti njihova aktivnost pri spremljanju dogajanja je v bistvu gorivo, ki poganja ekonomijo teh dogodkov in brez tega bi vse bilo zreducirano na par ekstremnih amaterjev….Malo poenostavljeno Heisenbergovo načelo nedoločenosti pravi da tudi opazovanje spremeni naravo opazovanca, torej je opazovalec aktivni udeleženec dogajanja…
    Ja, svetovni ustroj je diametralno nasprotje samega sebe zato tudi takšna razhajanja v pojmovanju religije….verjetno je bistvo narave, da sama sebi postavlja nasprotja ki preprečujejo razvoj samo ene vrste, misli, ideje….

  3. Davor

    Zdravo, Matjaž, me veseli, da si se oglasil.

    Zahodna religija in vzhodna filozofija sta si res v marsičem nasprotni. To, kar omenjava, je tipičen primer; en pravi, da je treba slepo verovati, drugi, da se je o vsem treba prepričati na lastne oči. Budizem je empiričen in ne-avtoritativen, bi morda za vero, ki jo omenjaš, lahko rekli, da je nasprotje temu?

    Glede 4 ali 5D: saj v tem je ravno težava, da smo se pustili naplahtati, da se lahko s pomočjo tehnologije prestavimo v središče dogajanja. Pa se ne moremo. Tudi, takrat, ko bodo iz televizorja zraven zvoka in slike prifrčali koščki gume, kot na dirki, bomo (dokler sami ne bomo sedli za volan formule) zgolj opazovalci, ne ustvarjalci dogajanja.

  4. Matjaž

    Ja no….težnje bogatega princa po asketskem življenju in doseganju najvišjega nivoja samozavedanja lahko interpretiramo tudi kot preprosto željo po drugačnem in ne kot nekakšno filozofijo ki je utemeljilo budizem. Kakorkoli, nič ni tako kompleksnega kot dojemanje. Edina ovira je človeška domišljija. V katoliški veri obstaja diametralno nasprotje temu kar si napisal v zaključku. Jezus je namreč rekel svojemu najbolj skeptičnemu učencu naj se prepriča o njegovi smrti in vstajenju in dodal, blagor tistim, ki niso videli pa so verovali…..
    Mislim, da postaja planet vse manjši in to ne zaradi dobrih prometnih povezav ampak zaradi razvoja tehnologije, ki tudi iz tistih ki doma gledajo dirko formule 1 dela aktivne udeležence dogajanja. Pravzaprav se v veliko primerih ravno zaradi njih vse skupaj dogaja in v povezavi z napredno tehnologijo zvoka in slike je edina stvar ki manjka, vonj po gorivu in zažganih gumah….vendar mislim da bo tudi to kmalu predmet 4D,5D ali kakršne druge D tehnike.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.