Z motorjem po južni Italiji

Motoristična avantura od Trsta do pete italijanskega škornja, skok čez lužo v Dubrovnik in domov je za nama. Na poti sva bila deset dni in obiskala ene najčudovitejših krajev sosednje dežele. Ko smo se v Italijo predlani v istem letu odpravljali že petič, sem zapisal, “Kljub temu, da smo jo že tolikokrat obiskali, vedno znova odkrijemo kakšen kraj, ki ga še ne poznamo. Ta dežela je pravzaprav tako prostrana in privlačna, da nam zanimivih, neznanih krajev nikoli ne bo zmanjkalo.” Zdaj bo Italije za nekaj časa dovolj. Saj ne, da je bilo na zadnjem potepu tam kaj narobe, a treba bo še kam drugam.

Če bi v nekaj stavkih strnil pot, bi bilo to takole: Prvi dan sva se pripeljala do Bolonje. Naslednji dan sva zapustila avtocesto in prečkala gorate severne Apenine ter prišla do zahodne obale italijanskega škornja, po kateri sva se dva dni počasi (tako, da sva imela dovolj časa za sladolede in kapučino) pomikala proti Neaplju. Tam sva obiskala Pompeje, Neapelj, Vezuv in se zapeljala po znameniti amalfijski obali, baje najlepši obalni cesti v Evropi. Tamkajšnji gneči sva ušla proti jugovzhodu v pokrajini Bazilikata in Apulija. Bila sva tudi v neposredni bližini še ene znamenite italijanske pokrajine in sicer Kalabrije, a te nisva obiskala, saj smo se tam zadržali leta 2008, ko smo obiskali Sicilijo. Prvi kraj, ki sva ga obiskala v tem odročnem delu Italije, je bil biblična Matera, kjer so snemali film Kristusov pasijon. Fantastično mestece, v katerem so še pred nedavnim prebivali v jamah. Nato sva se zapeljala v peto škornja, kjer sva se dva dni potikala po skrajno nenavadnih vasicah, kjer so hiške še bolj nenavadne. Majhne, kamnite s stožčasto streho. Da bi si olajšala pot proti domu in se izognila vožnji po Italiji čez vikend ob začetku feragosta, sva jo s trajektom mahnila proti Dubrovniku. Od tam sva se po (resnično najlepši obalni cesti v Evropi) Jadranski magistrali odpeljala proti domu. Nekako takole:

Oglejte si pot na večjem zemljevidu.

Spala sva v šotoru, si kuhala zajtrke in večerje, ostale obroke pa si privoščila v restavracijah ali delikatesah. Če sva le uspela najti pravi trenutek, ko so odprte, v Italiji velja namreč red, ki se mu moraš kot obiskovalec, prilagoditi, sicer si lačen. Enkrat sva poskusila izvrstni panzerotti z mocarelo in paradižnikom, in ko sva ga želela naslednji dan kupiti v neki delikatesi za kosilo, so naju začudeno pogledali in povedali, da imajo to le za večerjo. V kampu je bila restavracija odprta le od 20. do 23. ure. Kaj šele nekatere sladoledarne, ki se odprejo komaj pozno popoldan. Tega, da v Italiji po kosilu ne dobim sladoleda, ne morem sprejeti. A na to vse skupaj sva se prilagodila, tako, da nisva trpela pomanjkanja kapučina in sladoledov. Brez vsega ostalega je šlo.

Najlepše znamenitosti in kraji, kar sva jih na poti videla so bili Sperlonga, Pompeji, Positano, Matera, Alberobello, Locorotondo in Ostuni. Očaral naju je predvsem jug, saj sva imela kraje, ki sva jih obiskovala, skorajda zase. Praktično nobenega turista, nobene gneče, kljub vrhuncu turistične sezone, res čudovito. Zraven tega so ta majhna mesteca na jugu tako čista in urejena, da je nemogoče verjeti, da si v Italiji. Blodenje po labirintih ozkih tlakovanih uličic obdanimi s pobeljenimi zidovi s cvetjem okrašenih hiš, v katera vodijo santorinsko modra vrata, ne da bi srečal živo dušo, je skorajda mistično doživetje. Res nenavadno za sicer poseljeno in s turisti oblegano Italijo.

Obsežnejša galerija prihodnjič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.