Potujemo drugače

Do odhoda v Mehiko nas loči le še nekaj dni, počasi bo treba začeti pakirati. Glede na to, da vemo, kaj potrebujemo in da ne potrebujemo veliko, s tem nimamo resnega dela. Kar se tiče same logistike potovanja smo stvari že uredili; rezervirali prvi hotel, se pozanimali glede parkirišča, vremenskih in drugih razmer ter izbrali nekaj krajev, ki jih želimo obiskati. Vse drugo nameravamo urejati sproti, kot ponavadi.

Gledam prepotovano pot po Mehiki leta 2006 in način, kako smo takrat potovali in ugotavljam, da sedaj potujemo drugače. Takrat se v nobenem kraju nismo zadržali več kot dan ali dva, saj smo želeli videti čim več v času, ki smo ga imeli na razpolago in smo zato prepotovali ogromne razdalje. Tokrat nameravamo prepotovati precej manj kilometrov in obiskati manj krajev. To je najbrž posledica popotniških izkušenj, saj sedaj vemo, da se ne izplača dirjati skozi deželo zato, da bi videli čim več, ampak imamo več od potovanja, če obiščemo manj krajev in jih podrobneje spoznamo. Morda pa bolj cenimo udobje in se nam ne ljubi več presedeti toliko časa na avtobusih, kot se nam je nekoč. Čeprav, ko pomislim na naše izkušnje z avtobusi in vlaki na naših zadnjih potovanjih po daljnih deželah, se spomnim, da so doživetja na javnih prevoznih sredstvih ena najlepših. Morda pa sedaj prepotujemo manj, ker smo bolj racionalni, kot smo bili nekoč. Vsaj kar se tiče časa na potovanju, saj ga imamo na voljo manj in ga želimo racionalneje izrabiti. Če pa smo pri čemer manj previdni, kot smo bili nekoč, je to hrana. Na prvem potovanju po Mehiki smo imeli drisko vsi po vrsti. Ulične hrane smo se tako bali, da smo jedli le v restavracijah, na ulici pa le izjemoma in še to le sveže ocvrto ali pečeno, nič svežega. Zraven tega smo se odrekali vsemu eksotičnemu sadju, ki se ga ne da olupiti in svežim sokovom. Spomnim se, da sem zdržal celih 18 dni, ne da bi poskusil katero od svežih pouličnih jedi (še danes ne razumem, kako sem lahko zdržal), ko smo šli mimo neke tipične ulične stojnice z mehiškimi dobrotami, s katere so se vile omamne vonjave. Vzdržnosti sem imel dovolj, naročil sem si prvi pristni ulični tacos in z največjim užitkom povsem brezbrižno zagrizel vanj. In v drugega, tretjega, četrtega…
tacos

Danes stojnico z ulično hrano obiščemo takoj po pristanku letala! Odrekanje izvrstni ulični hrani na dobro obiskanih stojnicah zaradi bojazni pred morebitnimi okužbami, nima smisla. Zraven tega se ne “razkužujemo” z žganjem in podobnimi razkuževali, saj glede na naše izkušnje nimajo učinka.

Tudi hotele izbiramo drugačne, kot prej. Sicer še vedno izbiramo najcenejše, a ne manj razvitih deželah, tam si privoščimo kaj boljšega. Za to, da najdemo pravo sobo, si vzamemo več časa in obiščemo več hotelov. V hostle več ne zahajamo, razen izjemoma oz. tam, kjer je to najugodnejši način prenočevanja.

Drugače se odločamo, katere znamenitosti bomo obiskali. Vsakega zgodovinskega spomenika, arheološkega najdišča, naravne znamenitosti ali zgradbe več ne obiščemo. No, saj jih nikdar nismo, le da jih sedaj obiščemo manj. Ob tem moram zapisati, da se vedno znova začudim, ko še danes (ko je popotništvo na pohodu že več desetletij) listam najnovejše izdaje različnih turističnih vodnikov. Vsi po vrsti kot najzanimivejše turistične znamenitosti izpostavljajo sakralne objekte, cerkve, mošeje, templje ipd., kot da v resnici kdo potuje zato, da bi si ogledal stavbe namenjene bogoslužju. Eh, pustimo to, nima veze. Naša pozornost na potovanjih je vedno bolj usmerjena k ljudem in te najraje poiščemo na tržnicah in mestih, kjer se zbirajo domačini.

Seveda pa vse zgoraj zapisano ne pove ničesar o tem, kako bo na potovanju po Mehiki, ki je pred nami. Morda bomo vse, kar sem zapisal, počeli drugače. Kdo bi vedel. Vse bo odvisno od okoliščini in tega, kako se bomo nanje prilagajali. Ravnali se bomo po stalnici, ki nas spremlja že od začetka naših popotniških dni – spontanosti.

Naslednjič se javimo iz Mehike!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.