En dan na poti po Mehiki

Zbudili smo se ob 5. uri zjutraj, oči se vedno otečene, telo se še ni navadilo na spremenjen ritem spanja in hranjenja. Ojačani z “huevos mexicanos” – jajcih s papriko, paradižnikom in čebulo, ki so v barvah mehiške zastave, se podamo v nov dan. Vstopimo v metro, ki je tukaj v Mexico city-u zelo preprost, prilagojen vsem, saj imajo za postaje poleg imen še slikovne simbole.

Danes potujemo naprej proti Puebli, mestu, ki si ga zelo želim obiskati iz “bog ve” katerega razloga. Davor trdi, da je sploh nisva planirala, jaz pa vztrajam. Verjetno teh krajev ne bom več obiskala in je zato ne želim izpustiti. Metro je hiter, že smo na avtobusni postaji, najdemo okence za Pueblo, kupimo karte in hitro, hitro, avtobus odpelje že čez nekaj minut. Zanimivo, kolikokrat se vse tako lepo poklopi, ko se prepustiš in nisi pretirano organiziran. Že smo na avtobusu in zapuščamo Mexico city, okrog nas se kmalu razgrne prekrasna zelena pokrajina porasla z visokim travami in prelepimi iglavci, nenaseljena in nedotaknjena narava. Neverjetno, človek ne bi mogel posumiti, da le nekaj kilometrov stran leži enaindvajsetmilionska prestolnica Mehike. Mexico city namreč leži na 2400 m visokem platoju in je obdan z vulkani. Nestrpno pričakujem kdaj bom zagledala vulkana Popo in Itza, ki sta mehiška varianta Adama in Eve. Kar kmalu se prikažeta; Popo višji in stožčaste oblike, Itza nižja in bolj široka. Seveda. Kar ne morem odmakniti oči od njiju, vulkani so tako čarobni. Že od nekdaj si želim, da bi videla, kako se iz vulkana vali živo rdeča lava. Zdaj lave ne vidim, me pa Popo pozdravlja s konkretnimi oblaki dima, ki se valijo iz njegovega žrela. Za trenutek pomislim da je kaj narobe, a ko pogledam naokoli, vidim, da so domačini čisto mirni, torej je vse v redu. Kasneje preberem, da Popo ropota in rogovili že dvajset let in da so leta 2000 celo evakuirali domačine za tri tedne, vendar do izbruha vulkana na srečo ni prišlo. Več kot očitno je, da imajo vulkani dobro energijo, saj se ljudje vedno znova naseljujejo ob njihova vznožja.

Puebla nas pozdravi z nizkimi pisanimi hišami in mehiško glasbo, ki odmeva po ulicah. Za lažjo predstavo posnetek.

To je prava Mehika, kot jo poznamo iz leta 2006. Spijem še perfekten expreso z mrzlim mlekom in dan res ne bi mogel biti boljši. Povsod veslei, nasmejani ljudje, vse živo pisano in veselo. Kakšno življenje. Prime me dobra volja in občutek izpopolnjenosti.

Na turističnih informacijah nam podarijo karte za predstavo, ki se je z veseljem udeležimo. Dvorana je ob 13. uri že nabito polna. Najprej mariači zapoje nekaj pesmi, potem sledi nekaj narodnih plesov. Dvorana kar valovi od energije, obiskovalci že od prve pesmi dalje glasno pojejo in ploskajo, tudi mi sodelujemo, kolikor se le da.

Sledi ogled tržnice, ki pa tokrat ni tako čista in urejena, kot bi si človek želel. Ko pridemo do stojnic z mesom, Davor in Maša kar pobegneta ven. Maši gre na bruhanje, kot že tolikokrat prej na eksotičnih tržnicah. Nič novega. Mene ob tem popade smeh in ob teh velikih kupih mesa pomislim, da bi kot v filmu Tatovi teles s prstom pokazala na Davorja in zakričala:”Vegetariano!” …in to samo zato, da bi videla, kakšna bi bila reakcija teh silnih mesarjev, ki jim je vegetarijanstvo nepojmljivo, tako kot nam njihovi kupi mesa.
image