Dolga je zima doma

Letos smo po dolgem času prezimili doma. Od prvega pravega družinskega potovanja daljnega leta 2006, ko smo začeli z enomesečnimi potovanji v eksotične dežele, smo doma prezimovali le dvakrat. Prvič leta 2010, po vrnitvi z enoletnega potovanja, ker takrat nismo vedeli kako in kaj, drugič pa letos oziroma v zimi 2014/15. Sicer smo bili tik pred pričetkom zadnje zime dobre tri tedne v Mehiki, a to je bilo jeseni, saj smo se vrnili že sredi novembra, čemur nikakor ne moremo reči prezimovanje. Zato se nam zdi ta zima neskončno dolga, saj je nismo »presekali«.

O tem, da smo popotniki najraje ptice selivke sem pisal, preden smo se odpravili v Laos in Kambodžo, kjer smo prezimovali celih pet tednov in se nam je tako zdela zima 2012/13 precej krajša, kot tale, ki jo bomo preživeli doma, ne da bi kam odpotovali. Saj vemo, da je lahko tudi pozimi lepo, a smo pač glede tega morda malce zahtevni oziroma izbirčni. Raje kot zimo, imamo toplo sonce, zato nas na potovanja najbolj vleče takrat, ko nam primanjkuje prav toplega sonca.

V omenjenem prispevku sem zapisal, “da je poletje idealni čas za nepotovanje. To je vendar čas, ko je doma v Sloveniji najlepše. To je čas, ko imajo dnevi največ sončnih ur, ko nas narava obdaruje, ko postavimo napihljive bazene in trampoline, prirejamo piknike, delamo na vrtu, skratka, to je čas, ko smo zunaj.” S tem se seveda strinjam še danes. A ker tudi načrtovanje potovanj ni črno-belo, temveč prihaja v petdesetih odtenkih rožnate, je tudi tukaj treba sklepati kompromise. In to takšne kompromise, o katerih nekoč s Sabrino nisva niti razmišljala, saj sva se o terminih potovanj odločali bolj ali manj po lastni volji. Krivca za to, da je danes drugače, nista nihče drug, kot najina otroka, ki sta iz obvladljivih malčkov zrasla v dekleti, ki ju ni mogoče več kar tako posesti na letalo in z njima za pet tednov odleteti v Argentino!

Sicer se ne spomnim več, kako in zakaj, ampak s Sabrino sva že pred devetimi leti, ko sva se prvič odločila za potovanje z majhnima deklicama, vedela, da je z otroci treba potovati, dokler so majhni. Kot da nama je že bilo takrat jasno, da potem, ko bosta zrasli, z dekletoma ne bo mogoče več tako preprosto potovati. V resnici je bilo to bolj jasno Sabrini, kot meni, kar je tudi zapisala v potopisu. Tako imamo danes srednješolko, ki je za en mesec ne gre vzeti iz šole, sploh pa si tega ne želi in osnovnošolko, ki tako rada hodi v šolo, da ji je žal vsakega dneva, ko bi v šoli manjkala. Kako naj torej prezimimo v toplih krajih?

Zato ponavljam še enkrat in povsem resno, vsem, ki imate otroke in bi raje prezimovali na toplem, odkrivali svet in otrokom dali nepozabne izkušnje: ne čakajte, da otroci zrastejo, odpotujte zdaj! To, da si majhni otroci potovanj ne zapomnijo, je le izgovor. Več o tem prihodnjič.

2006-mehika_41

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.