Zakaj skrivamo popotniške načrte

To, da je junij najbolj nori mesec sem sicer že večkrat omenil, ampak glede na to, da se je junij pravkar začel, najbrž ne bo narobe, če to ponovim. A letošnji junij bo drugačen od prejšnjih, ko nismo vedeli, kje se nas drži glava. Zdi se mi, da bo manj divjanja od enega dogodka do drugega. Tudi potovali bomo. Sicer ne v takšnem številu, kot bi si midva s Sabrino želela, ampak naše šestnajstletnice tokrat ne bomo uspeli prepričati, da gre z nami. No, morda pa nam Saro s kakšnim argumentom vendarle uspe nagovoriti, bomo videli. A do takrat je še kar nekaj časa, zato nima smisla prehitevati. Gremo lepo po vrsti.

Izleti in potovanja ter bližnje in daljne dežele sodijo v različne kategorije in vzbujajo skomine ter poželenja na različnih stopnjah. Priznam, da kadar izvem, da nekdo odpotuje v Mongolijo, to neprimerno bolj pritegne, kot novica, da se nekdo odpravlja na Krk. Popotniška strast se pač bolj vzplamti ob omembi daljnih in neznanih dežel. Seveda so tudi potopisi potovanj po eksotičnih deželah bolj začinjeni kot potopisi izletov in dopustov po bližnjih in bolj ali manj znanih krajih. A ker slednjih niti najmanj ne želim omalovaževati, rad pišem tudi o njih.

Zato ne prehitevam in naznanjam naših načrtov potovanjih vnaprej. Naši popotniški načrti za daljno prihodnost so znani le Sabrini in meni. Tisti za bližnjo prihodnost so znani družini in prijateljem, širšemu krogu pa jih obelodanimo šele tik pred zdajci. Razlog zato je povsem preprost, nisem pa prepričan, če ga znam prav razložiti. Bom poskusil. Skratka, o potovanjih razmišljamo. Kujemo načrte. Sanjarimo o deželah, ki nas vabijo in o tem, kako bi jih obiskali. V nekem trenutku se odločimo, proučimo možnosti, kupimo letalske vozovnice in to je to. Naše naslednje veliko potovanje je tako zapečateno za več mesecev vnaprej. O njem več ne razmišljamo in ga ne načrtujemo. Vsaj jaz tako funkcioniram, da ga pomaknem iz osrednjega fokusa v ozadje in tako dam prostor vsemu, kar se mi dogaja sproti. Sicer bi pričakovanje in evforija, ki spremljata priprave na eksotično potovanje, zameglila doživljanje vsakdana. Na primer, odločitev za enoletno potovanje smo sprejeli osem mesecev preden smo se na pot dejansko odpravili. V tem času smo uživali doma, kolesarili, hodili na izlete, potovali po Argentini in Čilu, o enoletnem potovanju pa razmišljali le toliko, koliko je bilo nujno za logistične priprave. Evforiji smo se prepustili šele tik pred odhodom na pot.

Letos sva s Sabrino že februarja pripravila okvirni načrt velikih potovanj za naslednjih 12 mesecev. A ker gre za pustolovščine takšnih razsežnosti, da mi, že ko pomislim nanje, začne srce biti hitreje, se moram brzdati, da o njih ne razmišljam. Zato o tem tudi ne govorim, ker to s seboj potegne tudi razmišljanje, ob čemer pa, kot sem omenil, zbledi doživljanje vsakdana. Ob tem naj zaupam, da tega, da je vsakdan zgolj prazni tek med potovanji, že zdavnaj več ne mislim. Danes vem, da če ne najdeš zadovoljstva v vsakdanu, ga tudi na potovanju po še tako eksotični deželi ne boš.

Upam, da to pojasni, zakaj načrtov o potovanjih ne obelodanjamo vnaprej.

Zatorej, pustimo načrte za prihodnost, prepustimo se temu in naslednjemu trenutku. Naš (pravzaprav moj) naslednji popotniški podvig je, sedaj že tradicionalno, kolesarjenje po Jadranskih otokih, kamor se odpravljam te dni. Temu sledi družinski dopust na morju. Ups, zdaj pa že prehitevam.

2 komentarj/a/i/ev na “Zakaj skrivamo popotniške načrte

  1. Davor

    No, ta pa je dobra! 🙂 Srečno pot, veliko kilometrov po mongolskih prostranstvih in obilico dobrih vtisov.

  2. domovoj

    “Priznam, da kadar izvem, da nekdo odpotuje v Mongolijo, to neprimerno bolj pritegne …”

    Jaz odpotujem v Mongolijo, čez mesec dni! 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.