Kašmir in Ladakh z motorjem

Neverjetno, kako preprosto je lahko nekaj, kar si srčno želiš, pripeljati tako daleč, da se tega v resnici lotiš. Pravzaprav je to tisti prvi korak, za katerega pravijo, da je najtežji. To sicer drži, a potem, ko ga narediš, zadeva steče. Seveda ne sama od sebe, za to se je treba potruditi in vztrajati. Na poti do uresničitve nekaterih želja se je treba truditi in vztrajati bolj, nekatere pa je moč uresničiti prav preprosto. A to je stvar perspektive in tako dokaj subjektivno.

Najbolj spektakularne, najbolj nevarne, najbolj drzne in najbolj nore ceste ter poti, so nekaj, kar me privlači. A ker je to privlačnost nemogoče pojasniti, (tako, kot nekdo, ki ga privlačijo gore, tega ne more pojasniti, nekomu, ki ga ne) ne bom niti poskušal. Cesta smrti v Boliviji, Ruta 40 v Argentini, tibetanska avtocesta na Kitajskem, velika puščavska cesta v Avstraliji, gorski prelazi v Švici in Italiji, Romuniji in na Norveškem, so le nekatere od cest, ki smo jih na naših potovanjih prevozili. Pa ne zaradi tega, da bi kamorkoli prišli, temveč zaradi vožnje po cesti sami! Glede na to, da ne poznam nikogar, ki bi počel kaj podobnega, to najbrž zveni noro, a ne.

Odkar sem prvič bral o lepotah neokrnjene »tibetanske« dežele, ki leži tri tisoč metrov nad morjem, tam na vrhu Indije, sem jo želel obiskati. Dežela visokih prelazov je seveda prepredena z neverjetnimi cestami, ki kar vabijo k preizkušanju. Zraven tega je za to preizkušanje najprimernejše prevozno sredstvo motorno kolo, ki prostranost pokrajine in doživljanje kulise ob poti poudari do neskončnosti. In to ne kakršnokoli motorno kolo, temveč klasika, Royal Enfield.

Ko sem idejo predstavil Sabrini, je bila takoj za. Ni je treba dvakrat vprašati, če bi šla v Indijo.

Toliko za uvod v budistično-motoristično pustolovščino, ki naju čaka. Kaj več v tem trenutku ni za dodati. Ko se naslednjič oglasiva, bova že v Indiji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.