Velemesta z dušo, 1. del

Vsak ima drugačen razlog, zaradi katerega potuje in vsakogar v svetu privlačijo drugačne lepote. Za nekoga je to eksotika, za drugega zgodovina, za tretjega utrip velemest in tako naprej v nedogled. Prav tako ima vsakdo nekaj, kar ga odvrača, čemur se na potovanjih izogiba. Če nam (na primer) niso všeč cerkve, mošeje, templji in podobni objekti, se jim na potovanju zlahka izognemo. Če pa nam ni po godu gneča, lahko imamo težavo, saj se ji je, kadar odpotujemo nekam daleč, na drugo celino, skorajda nemogoče izogniti. Prav gneča v velemestih je najpogosteje prvi stik popotnika (in turista) s daljno deželo. Če je to Bangkok, Delhi, Džakarta, Sao Paolo ali podobno kaotično velemesto, si ga bomo najbrž zapomnili za vse večne čase. To lahko pripišemo kulturnemu šoku, ki nas bo ob prihodu najbrž zaznamoval. Eksotika pač ima svojo ceno in prav je tako.

Drenjati se med množicami najbrž ni pogosta postavka popotniških itinerarjev. Neprimerno lepše zvenijo aktivnosti, kot obisk naravnih znamenitosti, kjer se izognemo gneči. Redkokje je to tako preprosto, kot v Sloveniji, kjer je dovolj le nekaj minut z avtom, kolesom ali celo peš in že smo v naravi. Če si tako zaželimo, sami. Prave gneče v Sloveniji sploh ne poznamo, tako da se s tem, da bi se ji izogibali, niti ni treba kaj veliko ukvarjati. Pravzaprav gromozanskih velemest niti v Evropi ni veliko. Med prvimi sedemdesetimi največjimi mesti na svetu po prebivalcih so menda tri evropska. Pa še ta so relativno urejena. Zato Slovenec, dokler se ne znajde nekje v Aziji, Južni Ameriki ali morda Afriki, kjer se je treba drenjati in boriti z milijoni ljudi za vsak centimeter betona, težko razume, kaj je to gneča. Na primer, ko se v kombi z devetimi sedeži stlači dvajset potnikov, v vagon vlaka podzemne železnice pa toliko, da se vrata ne dajo zapreti, tako da med vožnjo roke in noge nesrečnežev, ki sem jim ni uspelo zriniti v notranjost, štrijo skoznje. Ali pa dolge vrste pred restavracijami, kjer ljudje čakajo, da se sprosti miza, za katero bodo lahko sedli in večerjali. Ali pa v mestnih parkih, kjer zaračunavajo zasoljeno vstopnino in s tem omejujejo obisk. V Sloveniji nepojmljivo, nekje v tujini običajen vsakdan.

Vsekakor pa ima tudi obisk velemesta svoje čare. Kot popotnik si tam popolnoma neopazen. Nihče se vate ne obregne, nihče te ne pozdravi in nihče te ne vpraša (drugače standardnega nabora vprašanj): »Hi, How are you? Where are you from? Do you like it here?«. Kar ni nujno pozitivno, odvisno od tega, kaj kot popotnik od ljudi pričakujete. Mi v velikih mestih kar pogrešamo to, da nas ljudje nagovarjajo.

Prerivali smo že po lepem številu velemest širom sveta. Če prav pomislim, skorajda po vseh glavnih mestih vseh azijskih in južnoameriških držav, ki smo jih obiskali, torej vsaj dvajset. A le redkokatero velemesto nam je bilo tako všeč, da bi ga želeli ponovno obiskati. Res pa je, da se nam dogaja tudi to, da so vtisi, ki jih imamo ob obisku nekega kraja drugačni od spominov, ko se nekega kraja spominjamo za nazaj. To je v veliki meri odvisno od tega, s kakšnim namenom mesto obiščemo in kako dolgo se tam zadržimo. Mest, ki jih obiščemo le za kratek čas, ne spoznamo dovolj, zaradi česar nam ne sedejo in običajno nimamo »dobrih« spominov nanje. A tako vtisov, kot velemest je preveč, da bi jih strnil v eno objavo, zato več prihodnjič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.