Nevaren in neprivlačen svet

Ko boste naslednjič razmišljali o tem, da boste potovali v nedorečeni prihodnosti, takrat, ko otroci odrastejo ali ko boste imeli dovolj časa ali denarja, se vprašajte:

Bom jutri pametnejši, bogatejši, sposobnejši, močnejši in bolj zdrav, kot sem danes?

Odgovora na to seveda ne ve nihče, prihodnost je namreč negotova, ne glede na to kako močno si želimo, da bi vse ostalo vsaj tako, kot je sedaj ali se celo izboljšalo. A bodimo realni, soočimo se z resnico ali še bolje, s samimi sabo.

Ob tem se je treba zavedati »krute resnice«, da svet postaja nevarnejši, kot je bil. Z zemljevida priljubljenih popotniških destinacij je v zadnjih letih izginilo kar nekaj eksotičnih držav, ki jih danes ni več mogoče obiskati, saj so postale prenevarne. Z njimi se je zaprla tudi prenekatera popotniška transverzala. Na primer, danes ni več mogoče prečkati severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Sicer se odpirajo nove destinacije, ki so nekoč veljale za nevarne, a teh ni tako veliko. Če se odločate za potovanje v državo, ki z vidika varnosti ni na najboljšem slovesu, vsekakor preverite več virov. Pri tem bodite pozorni na datum, saj je internet poln zastaranih informacij, kot na primer ta zemljevid iz začetka leta 2014. Tiste, ki pa jih je najbolj strah in bi radi potovali le po najvarnejših na svetu, pa si naj ogledajo ta seznam. Seveda pa je najvarneje ostati doma.

Svet s časom ne postaja le nevarnejši, postaja tudi manj privlačen. Globalizacija, modernizacija, migracija, napredek in podobno, so pojmi, ki svet izboljšujejo. A za popotnike je to slaba novica, saj v razvitem sodobnem svetu živimo doma in potujemo na drugi konec sveta prav zato, da vzpostavimo stik z ljudmi, ki se jih napredek še ni dotaknil. Kar postaja vedno težje. Pristne destinacije je težko najti tudi v daljnih deželah, saj smo turisti in popotniki vtaknili nos v skorajda vsak kotiček zemlje. Ko smo leta 2009 v Indoneziji našli sanjski tropski otoček, kjer smo se predajali pristnemu raju, sem si rekel, da te destinacije ne omenim nikomur. Naj ostane čim dlje skrita. Seveda tam nismo bili edini in sem že takrat vedel, da takšen raj ne more ostati dolgo skrit. Od takrat do danes so ga obiskali menda vsi popotniki, ki jih poznam, da so potovali na tisti konec Indonezije. Podobno se je zgodilo s tropskim otokom Koh Chang, na katerem leta 1997, ko sva ga s Sabrino obiskala, ni bilo še nobenega hotela. Nanj sva se prepeljala z ribiško tovorno barko. Danes je otoček posejan z več kot 30 hoteli (toliko sem jih naštel na bookingu) in luksuznimi resorti namenjenimi petičnim gostom (ki tam najbrž ne iščejo pristnosti).

Morda pa je del globalizacije in napredka tudi evolucija popotnika v turista. Upam, da se motim in da se bodo še vedno našli zvedavi ljudje, ki si bodo ob primerni dozi tveganja upali iskati neglobalizirane destinacije. A ne čakajte predlogo, danes je svet še varen in privlačen, kako bo jutri ne vemo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.