Ni kaj hvaliti

Na vse čestitke in pohvale, ki jih prejemam za pot, ki sem jo opravil čez Afriko, se nekako ne znam prav odzvati. Oziroma mi je neprijetno, ker mi ni povsem jasno, zakaj mi ljudje čestitajo in me hvalijo. Za dosežek? Za pogum? Za vztrajnost? Za potrpežljivost? Za drznost? Za norost? Za iznajdljivost? Za prilagodljivost? Za srečo? Veliko zaslug za uspešno prevoženo pot gre pripisati zunanjim okoliščinam, na katere nisem imel vpliva.

Res pa je, da sem za to, da sem prevozil pot čez Afriko in se v enem kosu vrnil domov, potreboval vse od zgoraj naštetega in še precej več. Kar se tiče poguma, ga je najbrž največ zahteval prvi korak, to da sem sklenil, da grem sam z motorjem čez Afriko. S pogumom, potrebnim za odločitev o destinaciji za potovanje, načeloma nimam težav. A tokrat je šlo za skupek dejavnikov, zaradi katerih je tovrstno potovanje zahtevnejše in nevarnejše od potovanj, ki sem jih vajen. Sicer je noro, da o vsem, kar me utegne na poti doleteti, nisem razmišljal, ampak če bi, Afrike z motorja zagotovo ne bi videl. Sicer sem se z branjem seznanil z morebitnimi nevarnostmi, a v podrobnosti se nisem spuščal. Le toliko, koliko se mi je zdelo potrebno, da vem vnaprej. Tako sem se zaščitil s cepljenjem in se oborožil s 50 mililitrskim solzivcem (na srečo nisem imel priložnosti poškropiti leva, ki bi mi pokukal v šotor in se potem odcmeril nazaj v džunglo).

Šele sedaj, ko sem Afriko doživel, vem, da vsa preventiva, ki sem jo opravil pred potovanjem, služi le boljšemu občutku, da sem za varnost nekaj naredil. V resnici pa pokrije bore malo afriških »nevšečnosti«. Seveda sem se cepil, a kaj ko sem se s tem zaščitil zgolj pred peščico bolezni. Kaj pa vse ostale, ki so prisotne v Afriki? Vsak dan sem se rokoval z ljudmi, saj ne odklonim ponujene roke. Priznam, da tudi z ljudmi, ki bi se jim, če bi jih srečal v našem okolju, izognil. Rokoval sem se tudi v krajih, kjer je vode tako malo, da je za umivanje roke ne zapravljajo. A s tem, kaj vse imajo Afričani na rokah, se nisem obremenjeval. S seboj sem sicer imel razkužilo, a sem ga porabil le pol stekleničke, s higieno rok sem se prilagodil afriškim standardom. Prav uspešno prilagajanje na afriške razmere mi je najbolj pomagalo, da sem pot prevozil. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo sem premagal zahtevne uradnike, ko so mi zavračali vstop v katero od držav in od mene zahtevali podkupnino. Z iznajdljivostjo sem se izognil plačilom kazni za dejanske in izmišljene prekrške, ki so mi jih nalagali afriški policisti. Kazen sem plačal le eno, podkupnine nobene.

S seboj sem imel preveč stvari, ki bi mi morda utegnile priti prav. Tako sem imel (na srečo) preveč zdravil in kompletov prve pomoči. Vožnjo in dnevno pakiranje so mi oteževala tudi odvečna oblačila, orodje in hrana, ki sem jih tovoril na motorju. A če sem bil pri teh stvareh bojazljiv, sem bil drzen pri tem, da s seboj nisem imel rezervne gume, kljub temu, da sem vedel, da je v Afriki ne morem dobiti kar tako. Pri rezervni opremi je pač vedno tako, da nikoli ne veš, kaj boš potreboval in česar ne, zato nekaj vzameš, drugega ne.

Morda pa sem deležen čestitk, ker omenjam le svetle plati zgodbe, neuspehe, nesreče, slabe in grde trenutke pa skrivam. A v resnici ničesar ne skrivam, le preveč je vsega, kar imam za povedati. Tudi slabega. Tudi tegob, zaradi katerih sem bil na tem, da s potovanjem po Afriki predčasno zaključim. A potrebujem čas. Čas, da Afriko predelam in čas, da doživetja zapišem tako, da bodo strnjena v smiselno celoto.

Z nerodnim padcem, kot je ta v mehkem pesku v Namibiji, se ni za hvaliti:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.