Občutek varnosti je nazaj

Šele sedaj, ko sem se lotil urejanja fotografij iz Afrike vidim, koliko vsega se mi je dogajalo na tej dolgi poti. Skoraj vsaka fotografija ima ozadje ali zgodbo, ob kateri pomislim na takratne okoliščine, kraje ali ljudi. A fotografije so le eden od sprožilcev, ob katerih pomislim na to, kar sem doživljal v Afriki. Sedaj, ko sem doma, je spomin na Afriko seveda še živ, a ni vseprisoten, saj se z vsakim dnem vse bolj prilagajam na domače okolje. A na minulo avanturo me vsak dan spomni kakšen vonj jedi ali okus čaja, ki sem ga v Afriki pil vsak večer ali kaj podobnega. Pred dnevi pa me je na Afriko spomnilo nekaj popolnoma drugačnega, občutek varnosti. A drugače kot pri fotografijah, vonjavah in čaju, kjer se spomnim na to, kar sem v Afriki imel, občutka varnosti v Afriki nisem imel. To me je udarilo kot strela z jasnega, ko sem pred dnevi šel sam na Pohorje skozi gozd in začutil, da mi nekaj manjka. Oziroma, da je nekaj zelo drugače. Seveda, občutil sem popoln občutek varnosti, tukaj se mi ne more nič zgoditi! Zelo zanimivo spoznanje.

Občutka varnosti v Afriki nisem imel v nobenem trenutku. Jasno, da o tem nisem nenehno razmišljal, tako, kot nisem razmišljal o vsem, kar utegne iti narobe in kaj se mi utegne zgoditi, a nekje v ozadju je bila misel na nevarnost vedno v stanju pripravljenosti. Da se razumemo, večino časa sem bil sproščen in o tem nisem razmišljal. Seveda pa ne želim reči, da sem bil na poti čez v Afriko brez skrbi, to bi bilo neumno in neodgovorno. Lahko pa rečem, da se s tem, kaj se lahko zgodi, nisem obremenjeval. Vsaj večino časa ne. Če bi se, se v Afriko ne bi niti podal, saj bi me strah pred morebitnimi nevšečnostmi ustavil že pred odločitvijo. Tako pa sem po Afriki potoval tako, da se je moj občutek varnosti sproti prilagajal na okoliščine, v katerih sem se znašel.

Občutek varnosti je neposredno povezan s strahovi; večji kot so, manjši je občutek varnosti in obratno. In strahovi so ena redkih »dobrin«, ki jih v Afriki ne primanjkuje. Naj naštejem nekaj tistih, ki so mi prekrižali pot, strahov namreč:

  • Strah pred okvaro in poškodbo motorja, ki je ne bi znal ali mogel sam odpraviti.
  • Strah pred divjimi vozniki, luknjami, ovirami, blatom, (pre)globoko vodo, živalmi in ljudmi na cesti.
  • Strah pred hitrimi prsti, tatovi, roparji in še resnejšimi nebodijihtreba.
  • Strah pred velikimi živalmi, ko sem se vozil skozi rezervate in spal na odprtem v šotoru.
  • Strah pred boleznimi, okužbami in poškodbami.

Nekateri od naštetih so se materializirali, tako, da mi ni preostalo drugega, kot da se z njimi soočim, a večina strahov je ostala votlih. Opravil sem tudi z nešteto manjšimi strahovi, ki so skupaj z velikimi pripomogli k temu, da občutka varnosti, tistega, ob katerem bi pomislil: »Tukaj se mi ne more nič zgoditi!« v Afriki preprosto nisem imel. In prav zaradi pomanjkanja občutka varnosti si poti, ki sem jo opravil čez Afriko, drznem reči avantura.

Prihodnjič pa zares pričnem s fotografijami. Do takrat pa nekaj nalezljivega smeha:

4 komentarj/a/i/ev na “Občutek varnosti je nazaj

  1. Davor Post author

    Petra,
    pa res ni treba v Afriko, če ste iz tistega konca. Kar je tudi prednost. 😉

    Morda pa Sabrino prepričam, da kaj napiše. SIcer pa pravi, da strahov ni imela, razen morda enkrat.

  2. Davor Post author

    To, kako poznamo okolje, v katerem se znajdemo, res vpliva na to, kakšen občutek varnosti imamo, ko se tam prvič znajdemo. Je pa to le eden od dejavnikov. Saj če se, na primer zapeljemo nekam na hrvaško morje, v kraj, kjer še nismo bili, nam tam občutka varnosti najbrž ne manjka. Neprijetni občutek, nelagodje, kulturni šok ipd. so odzivi našega samoobrambni mehanizmi, ki nas varujejo, ko se znajdemo v novem okolju. A gre za strah pred neznanim, ne za strah pred realnimi oz. objektivnimi “grožnjami”. Želim povedati, da če nimamo občutka varnosti v velikem mestu, to ne more biti posledica realnih groženj, saj tam živi več milijonov ljudi, ne da bi se jim karkoli pripetilo. Zakaj bi se ravno nam, ko se tam znajdemo?

    Med tem pa so grožnje, s katerimi se soočamo na resnih pustolovščinah precej bolj realne in neposredne. In v takšnih okoliščinah občutek varnosti ne sme biti prisoten, saj smo z njim manj čuječi in pozorni, kot bi, glede na okoliščine, morali biti.

  3. Petra

    Zanimivo bi bilo slišati/brati še ženino mnenje, kakšne strahove, misli je imela ona v tem času.

    Drugače pa, če hoče kdo adrenalin ali občutek strahu; ravno v petek smo se zelo blizu doma (Ribnica) pozdravili z medotom. Nam sploh ni treba v Afriko, da srečamo divje zveri. 🙂

  4. Anonimno

    Občutek varnosti je povezan s tem koliko nam je poznano okolje. Jaz recimo ze več let živim v Londonu in se počutim popolnoma varno, ker sem pač navajena okolja. Ko pride kdo na obisk iz Slovenije vidim kako jim je neprijetno in mi je malo smešno. A ko sem se sama odpravila recimo v Pariz in Barcelono, sem občutila enako nelagodje, ker sta mi ti mesti precej manj poznani pa čeprav sem velikega mesta navajena. Afrika je pač še toliko bolj tuja oziroma drugačna poleg tega pa jo spremlja marsikakšen tabu in tako je nelagodje še bolj občutno, čisto človeška reakcija, ki pa verjetno presega dejanski nivo nevarnosti, ki ga občutijo tisti, ki tam živijo in okolje dobro poznajo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.