Kako potovati čez Afriko

Odločitev o tem, katero pot bom ubral čez Afriko je bilo relativno preprosto sprejeti. A šele potem, ko sem zbral vsa potrebna dejstva in raziskal, katere dežele je sploh mogoče obiskati in katere so tiste, skozi katere so potovanja zaradi raznoraznih nevarnosti odsvetovana. Žal je pač tako, da se tudi v Afriko poti vse bolj zapirajo. Pot, ki je še pred kratkih vodila iz Evrope v Afriko čez Bližnji vzhod, je namreč zaprta zaradi neprehodnosti Sirije. Zaradi arabske pomladi so zaprte tudi nekoč priljubljene poti čez severno Afriko. Skratka Afrika, kljub temu, da je vedno več cest asfaltnih, postaja vedno bolj zaprta in težko dostopna. Seveda pa velja, da kjer je volja, je tudi pot. A da sem jo našel in izbral pravo, sem več mesecev zbiral informacije. Ko sem proučil vse možnosti, sem se odločil za pot od juga do severa čez celo Afriko. Vedel sem, da bo treba čez nekaj dežel, katerim se je bolje izogniti, a to je bil riziko, ki sem ga bil pripravljen sprejeti, če sem želel prevoziti Afriko od Cape Towna do Kaira. Od vseh popotnikov na kolesih, motorjih in Landcruiserjih, ki potujejo čez Afriko in sem jih srečal na poti, skorajda nihče več ne gre od skrajnega juga do skrajnega severa. Sever Afrike je vedno bolj nepriljubljen iz dveh razlogov, birokracije in nevarnosti. Slednji se še lahko izogneš, birokraciji, ki ti tako zlahka prekriža pot in prekine potovanje, pa precej težje.

Dokument, ki dokazuje, da v Egiptu nisem naredil nobenega prometnega prekrška, brez katerega motorja ni mogoče odpeljati iz države. Vse lepo in prav, le da je dokument treba pridobiti v prvem mestu ob vstopu v državo, ne glede na tisoče prevoženih kilometrov, ki jih po Egiptu narediš za tem. Egipt

Odločiti sem se moral tudi za smer potovanja, a tukaj sta bili na srečo na voljo le dve možnosti, gor ali dol. Pri tem sta bila ključnega pomena dva dejavnika, logistika in vremenske razmere. Logistika, kako priti do Afrike z motorjem je precej bolj težavna, kot se sliši. Na primer, pot s trajektom iz Grčije ali Turčije do Egipta ali Izraela zveni povsem preprosto. A trajektov do Egipta več ni. So trajekti do Izraela, a če greš skozi Izrael, te ne spustijo v nobeno arabsko državo. Pot od severa proti jugu torej ni prišla v poštev. Zato sem poiskal možnost, kako bi z motorjem prišel do Cape Towna, od koder bi se zapeljal proti severu Afrike. Zahvaljujoč drugim motoristom, ki so se s pošiljanjem motorja v Afriko že ukvarjali, sem tudi sam našel način. Sem pa motor lažje spravil do Afrike kot sebe. Da sem lahko z enosmerno letalsko vozovnico pristal v Južni Afriki, sem moral pridobiti kup dokumentacije, vključno z vizumom. Pravzaprav sem imel v potnem listu štiri afriške vizume, preden sem sploh odpotoval za Afriko. Preostale vizume sem urejal spotoma. (Če morda načrtujete pot čez Afriko bodite pozorni na to, da za nekatere države ni mogoče dobiti vizuma na poti.)

Precej časa sem se ukvarjal z drugim dejavnikom, vremenskimi razmerami. Afrika je cel kontinent, na katerem je mogoče najti vse vremenske razmere, ki si jih je mogoče zamisliti. Glede na to, da sem jo nameraval prevoziti po celi dolžini, sem moral skrbno proučiti letne čase in deževna obdobja. Voziti se z motorjem in kampirati po dežju, mrazu ali megli namreč ne predstavlja užitka. Zraven tega je v določenem obdobju leta sicer čudovita pokrajina marsikje zavita v meglo ali nizko oblačnost. Jaz pa tako obožujem modro nebo, da bi ga preveč pogrešal, če bi bilo dalj časa skrito. Zato sem si naredil tabelo z državami, skozi katere sem nameraval potovati in v njej označil najbolj in najmanj ugodne termine. Nikakor mi ni uspelo najti termina, v katerim bi imel na celi poti privlačne vremenske razmere. Jasno, na 17.000 kilometrih je to nemogoče. Odločil sem se, da grem na pot v času, ko je vreme lepo na južni polovici Afrike, za katero sem sklepal, da ponuja najlepše razglede. Vedel pa sem, da me bo v centralnem delu Afrike pričakal dež in na severu peklenska vročina. Res je bilo tako. A ni mi žal, kljub temu da sem se na poti srečal s temperaturnim razponom od 5 stopinj v Južni Afriki, do 50 stopinj v Sudanu. Sem pa zato imel na prvi polovici poti modro nebo nad glavo.

Dead Vlei, Namibija:
Dead Vlei, Namibija
Soteska Ribje reke, Namibija:
Soteska Ribje reke, Namibija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.