Afrika od začetka do konca

Skrajni čas je, da afriško pustolovščino opišem od repa do glave, torej od Cape Towna na skrajnem jugu, do Aleksandrije na skrajnem severu Afrike. Sicer raje pišem o tem, kar mi v nekem trenutku pade na pamet, a tako dolgo pot je smiselno opisati v logičnem zaporedju od začetka do konca.

Republika Južna Afrika

Z Yamaho sva imela prvi rendez-vous na afriškem ozemlju v Cape Townu, kamor je ona priplula, jaz pa priletel. A kljub temeljitem načrtovanju tega logističnega podviga sem spregledal praznik. Tako so si južnoafriški cariniki privoščili dan počitka, zaradi česar sem do motorja prišel z dvodnevno zamudo. Načrti, da obiščem Rt dobrega upanja in še kaj, so padli v vodo. Bil sem namreč vezan na termine, saj sem moral v dveh kampih v Namibiji narediti rezervacijo vnaprej. Ta dva dneva postopanja in čakanja v Cape Townu sta mi težko padla, saj sem sem si nestrpno želel zapeljati se po afriških brezpotjih. Sicer mi je bil Cape Town všeč dobrodošlica v Cape Townu
in sem si ogledal vse, kar me je zanimalo, a vleklo me je proč. Zraven tega mi je ob poglabljanju v apartheid (na levi klopi piše samo za belce, na desni samo za ne-belce) spomin na apartheid, klop samo za belce in klop za ne-belce
minila volja, da bi se v tej deželi zadrževal dlje, kot je potrebno. Da opozoril na grožnje, ki bi naj pretile na vsakem koraku, ne omenjam. Južna Afrika bi naj bila najnevarnejša dežela na moji poti čez Afriko. Na srečo tega nisem občutil na svoji koži, a vsak belopolti južno-afričan, ki sem ga srečal v deželah, ki sem jih obiskal kasneje, mi je povedal, kako zelo nevarno je v Južni Afriki. Moram priznati, da je dober občutek, ko brez težav zapustiš neko zloglasno deželo in ti potem drugi razlagajo slabe izkušnje, ki so jih tam doživeli. Ko sem prišel domov, sem naletel na številke, ki so grozljive: 17.000 umorov letno se zgodi v Republiki Južni Afriki!

Me pa je zelo pretresla izkušnja, ki sem jo imel v restavraciji. Šlo je za azijsko restavracijo, kjer sem si (ker obožujem indijsko hrano) naročil dve glavni jedi. Obe sta bili zelo okusni, a porcije so bile južnoafriške, kar pomeni vsaj dvakrat večje kot sicer v Afriki. Nikakor nisem mogel pojesti več kot pol, naj sem se še tako trudil. Zato sem se, ko sem bil sit in je bilo na mojih krožnikih še polno hrane, vstal in želel oditi. V tistem trenutku se je ob meni znašel možakar in me vprašal: »Are you finished?« (Si gotov?) »Yes!«, sem zmedeno odvrnil, saj nisem vedel ali je natakar ali kdo. Sedel je na moje mesto in z mojim priborom nadaljeval, kjer sem jaz končal, kot da je to, da poješ ostanke hrane za neznancem, nekaj najbolj samoumevnega na svetu. Tako sem bil šokiran, da sem obstal kot vkopan in se skoraj kar tam na mestu razjokal. Že dolgo me prizor revščine ni tako ganil in šokiral. V tistem trenutku sem se zavedel, da sem v Afriki, najrevnejši celini na svetu.

A ko sem v gromozanskem carinskem skladišču zagledal zaboj, v katerega sem pred dobrim mesecem zaprl Yamaho, sem pozabil na vse. Zaboj smo odprli, carinik je pogledal, če se ujemajo številke na motorju in dokumentih, jaz pa sem se lotil sestavljanja motorja. Kako sem bil vesel! Šele takrat sem si oddahnil, saj mi nič več ni moglo prekrižati načrtovane poti čez Afriko. Zajahal sem Yamaho in se zapeljal po afriški celini! Po tolikih letih sanj. Ne znam opisati veselja, ki sem ga ob tem občutil. Bil sem zadet:
(v ozadju Cape Town in Table mountain) šele slovo od Cape Towna je pomenilo začetek afriške avanture

Z afriškim peskom sem se pobližje spoznal že prvi dan, ko sem po zanašanju na mehki podlagi telebnil kot za šalo. prvi bližnji stik z afriškim peskom

2 komentarj/a/i/ev na “Afrika od začetka do konca

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.