Lepote Namibije

Namibiji se pozna, da je bila nemška kolonija. Resda je ena najredkeje poseljenih držav v Afriki in izven naselij tega ni opaziti, a ko sem prišel v naselje, je bila prva misel, ki mi je prišla na pamet, “Ordnung und Disziplin“. Če prebivalci glavnega mesta, Windhoek, ne bi imeli afriške polti, bi mislil, da sem nekje v Nemčiji. Če je celotna Afrika tako urejena, kot so kraji v Namibiji, potem sem na napačnem kontinentu, sem razmišljal. A bil sem prepričan, da me v državah, ki sem jih imel pred seboj, čakajo pristne afriške razmere, kakršnekoli že bodo. Seveda pa je iskati čare prostrane Namibije v mestih popolnoma zgrešeno.

Mimogrede, takole nastajajo portreti fotogeničnih Himb (upam, da razumete, kaj je povzročilo preobrat med prvo in drugo fotografijo): Himba pred
Himba potem

Čari Namibije so v divjini, kjer te čez dan obdaja neskončna modrina popolnoma jasnega neba, zvečer pa kloneš pod težo odeje iz nešteto zvezd. Mislim, da še nikoli nisem bil tako daleč proč od svetlobnega onesnaženja, kot v Namibiji. Ko izven naselij zaide sonce, luči ni. Nikjer, niti na obzorju. Svetlobo dajejo le zvezde in teh je ogromno. Celo letal ni. Sicer nisem vse dneve strmel v nebo, občasno sem moral med vožnjo zreti tudi predse, a na nebu nisem opazil nobenega letala. Na cestah pa se je zgodilo tudi, da več ur nisem srečal avtomobila. Kaj šele flore in favne, ničesar. Razen tu in tam kakšnega turista v klimatiziranem terencu, namibijska puščava ne kaže znakov življenja. Če k temu prištejemo odročnost in klimatske razmere, dobimo izjemen poligon za pustolovščine. Te so najslastnejše, kadar si sam. sam sredi ničesar
namibijska puščava

A ker je Namibija bolj regulirana kot marsikatera država v EU, je bilo zame kot motorista narodne parke težko obiskati. Motorjem je namreč vstop vanje prepovedan. Tja, kjer so peščene sipine in obala, zaradi tega, da ne bi preveč navdušeni motokrosisti uničevali narave; v parke, kjer so divje živali, pa zaradi varnosti. Motoristov, ne živali. No, v to nisem povsem prepričan. Skratka, moral sem se potruditi, da sem zagledal največjo namibijsko naravno znamenitost, pesek. Sicer lepo nagrmaden na kup, a še vedno pesek. A najlepši na svetu! namibijske sipine
namibijske sipine

Kakšno uro pred sončnim vzhodom sem se pridružil skupini zaspanih turistov v avtobusu in skupaj smo se odpeljali do sipine s pomenljivim imenom, Sipina 45. Skupaj z drugimi skupinami nas je bilo vsaj sto, ki smo se povzpeli na 80 metrov visoko sipino in na njej počakali na sončni vzhod. Za tole se je bilo vsekakor vredno pridružiti skupini. Ne toliko zaradi te sipine, kot zaradi obiska »vroče ponve« Deadvlei, ki smo jo obiskali za tem. Deadvlei

Na tem mestu sem se peska naveličal. Odločil sem se, da ne grem več proti zahodu in se obrnil v smeri proti severu. Sicer me je ta dan čakalo še veliko ur namibijskega makadama, a sem vedel, da ga bo pred večerom konec. In res je bilo tako. Ko sem po dva tisoč kilometrih makadama zapeljal na asfalt, sem na motorju vstal in začel vriskati od navdušenja! Podobno kot lani v Kašmirju. Od tam naprej je bila zame Namibija le še pot, ki jo moram prevoziti do Bocvane, kjer sem upal, da najdem pravo Afriko. Predvsem pa, da jo okusim, saj sem v Namibiji od sadja lahko kupil le jabolka, hruške in limone, v restavraciji pa sem jedel grško solato in suši. Kaj je v tem afriškega? A da se razumemo, lepote Namibije so čudovite, takšne, da jim ni para, le s pravimi očmi je treba zreti vanje.

Ko sem lepote divje Namibije zapustil, mi je prihod v civilizacijo, kakršnakoli je že bila, ustrezal in sem v Winhoeku ostal kar dva dni, da sem motor (in sebe) spravil v red.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.