Čez Kalahari v delto Okavanga

Namibijo sem zapustil in pripel v Bocvano. Puščave še kar ni hotelo biti konec. Jasno, saj je puščava Kalahari velika za kakšnih 50 Slovenij! A ker si v Bocvani stranske poti ne zaslužijo imena cesta, sem se držal asfaltnih cest. S tem ni bilo nič narobe, saj sem v relativno kratkem času premagal ogromne razdalje. Prvi dan celih 500 kilometrov in to zgolj v sedmih urah, saj je cesta ravna in odprta, na obeh straneh pa le puščava. A bil sem prehiter. To so trdili policisti, ki so me ujeli na radar in posneli s kamero. Ko sem se začel pritoževati nad previsoko kaznijo, me je policistka vprašala: »Koliko želite plačati?« Seveda, v Afriki sem, tukaj je barantanje zapovedano! Zbarantano kazen sem plačal, zahteval potrdilo in odpeljal naprej. Tri dni kasneje me je kakšnih tisoč kilometrov proč ustavila druga policijska kontrola in me vprašala, če sem jaz tisti motorist, ki sem plačal kazen pred dnevi. Nisem imel kaj skrivati, saj sem imel potrdilo. Prav to potrdilo sem jim moral vrniti, saj se je policistka, ki mi ga je napisala, zmotila in mi namesto kopije izročila original. Neverjetno, da so bili s tem seznanjeni na drugem koncu te prostrane dežele. To je bila edina kazen, ki sem jo plačal v Afriki, kljub temu, da me je ustavilo nešteto policijskih kontrol.

Namibijski makadam sem hitro pozabil. Želel sem poskusiti tudi bocvanskega in se podal na stranpoti. A sem že po nekaj deset metrov zabredel v tako globok pesek, da sem se komaj izvlekel. preglobok pesek za pretežek motor

V Bocvano sem prišel v pričakovanju, da bom videl velike afriške živali, zato sem se najprej zapeljal v delto reke Okavango. Živali se namreč zbirajo tam, kjer je voda. A ker je tudi v Bocvani v narodne parke vstop motorjem prepovedan, sem moral najdi drugo prevozno sredstvo. Izbral sem letalo! Imel sem srečo, da se nas je v istem trenutku v isti agenciji našlo pravšnje število interesentov za polet z majhno cessno. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem sedel v letalo in se znašel za krmilom.
kopilot cessne
prelet Okavango delte
prelet Okavango delte
prelet Okavango delte

V majhnem letalu, ki je nekaj sto metrov nad zemljo plapolalo v zraku kot suh list, mi je postalo slabo. A ta slabost ni niti malo vplivala na dojemanje te enkratne izkušnje. Tisti večer sem v dnevnik zapisal: »Ne vem ali obstaja boljši način za opazovanje živali v divjini, kot prelet Okavango delte. Izjemno! Bil sem čisto zadet. Ne verjamem, da bom še kdaj videl divje živali na tako pristen način v njihovem naravnem okolju, ne da bi jih pri tem motil.«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.